Za portret je najverjetneje pozirala markiza Marie Madeleine de La Vieuville, ljubica Filipa II., vojvode Orleanskega. Largillière jo je upodobil kot Pomono, starorimsko boginjo sadja in plodnosti. Foto: Sotheby's
Za portret je najverjetneje pozirala markiza Marie Madeleine de La Vieuville, ljubica Filipa II., vojvode Orleanskega. Largillière jo je upodobil kot Pomono, starorimsko boginjo sadja in plodnosti. Foto: Sotheby's

Francoska pisateljica Pauline Baer de Perignon je s svojo – popolnoma zasebno in amatersko – preiskavo prišla na sled zbirki izgubljenih umetnin, v kateri so bila tudi dela Moneta, Renoirja in Degasa. V svoji novi knjigi popiše, kako nepripravljeni so evropski muzeji v resnici sprejeti dokaze prevar.

Vse skupaj se je začelo, ko je Pauline Baer neki britanski bratranec pred osmimi leti v pogovoru omenil, da verjame, da je bila njena družina "oropana". Zaposlen je bil namreč pri dražbeni hiši Sotheby’s in njegova ocena je bila, da je bila prodaja Straussove zbirke v zgodnjih štiridesetih "sumljiva".

"Neverjetno naivna"
"Cela zadeva mi je spremenila življenje,"
je Francozinja komentirala za britanski The Observer. "Odkriti sem morala pokopane družinske skrivnosti, pa tudi skrivnosti gestapa. Na koncu sem se morala soočiti tudi z resnico o slikah, ki jih hranijo muzeji, kakršna sta Louvre ali državni muzej v Dresdnu. Prej sem bila neverjetno naivna."

Portret dame kot Pomone, delo francoskega umetnika Nicolasa de Largillièra iz 18. stoletja, je bil torej nekoč last Paulininega pradedka, pariškega zbiratelja umetnin Julesa Straussa; njegovi dediči so ga nazaj dobili šele lani. Ta mesec ga bodo – verjetno za milijon do milijon in pol dolarjev – prodajali na Sothebyjevi dražbi v New Yorku.

"Najbrž bi lahko svojega očeta vprašala kaj o Julesu Straussu, a ga nikoli nisem," je pojasnila Pauline Baer. "Moj oče je umrl, ko sem bila stara 20 let, preden sem si ga upala spraševati o vojni, o njegovih starših in starih starših, o njegovih čustvih in spominih."

Zgodovina kot napeta kriminalka
Na podlagi vsega, kar je odkrila, je avtorica v Franciji izdala knjigo Izginula zbirka, ki so jo kritiki primerjali z "napetim romanom". V reviji Elle so zapisali, da človek knjigo "požre kot kriminalko", nekateri pa so potegnili vzporednice z drugimi slavnimi judovskimi družinami, na primer Rothschildi, ki so jim prav tako ogromno zaplenili.

Bankir Jules Strauss (na fotografiji z ženo) je zbiral nizozemske in flamske mojstre, predvsem pa francosko slikarstvo 18. stoletja. V času nemške okupacije Francije je bil že v letih in domovine ni zapustil. Foto: Sotheby's
Bankir Jules Strauss (na fotografiji z ženo) je zbiral nizozemske in flamske mojstre, predvsem pa francosko slikarstvo 18. stoletja. V času nemške okupacije Francije je bil že v letih in domovine ni zapustil. Foto: Sotheby's

Svoje delo je pisateljica začela z eno samo fotografijo svojega pradeda, in eno fotografijo njegovega pariškega stanovanja, s katere je razvidno, koliko umetnin je imel na stenah. Vrgla se je v arhive vodilnih muzejev in naslavljala vprašanja na ministrstvo za kulturo. Na dan so prišli dokazi o tem, kako je nacistični režim zabrisal sledi svojih kraj, pa tudi o tem, kako nerade institucije preizprašujejo poreklo umetnin v svojih arhivih.

Salon Straussovih na Aveniji Foch v Parizu, okrog leta 1918. Fotografija je bila na začetku pisateljičinega raziskovanja edini dokaz o tem, koliko umetnin je družina nekoč imela. Foto: Sotheby's
Salon Straussovih na Aveniji Foch v Parizu, okrog leta 1918. Fotografija je bila na začetku pisateljičinega raziskovanja edini dokaz o tem, koliko umetnin je družina nekoč imela. Foto: Sotheby's

Muzeji so zavestno odvračali pogled
"Pauline je razkrila nepripravljenost vodilnih muzejev, da bi priznali, da imajo v zbirki ukradena dela,
" je povzela njena prevajalka v angleščino Natasha Lehrer. (Izginula zbirka bo v januarju izšla v angleščini.) "In to čeprav so družine in zbiratelji pogosto imeli vse informacije o poreklu del, ki so jih potrdile kot prave lastnike. Nepripravljenost za vračanje umetnin je zelo očitna."

Pauline Baer je Largillièrovo platno odkrila v državni zbirki muzeja v Dresdnu; našla je tudi arhivsko dokumentacijo, ki je pričala, da je bil Strauss prisiljen v prodajo slike. Osrednja državna banka, Reichsbank, jo je kupila leta 1941 in nato lastništvo prenesla na ministrstvo za finance. Leta 1959 je slika pristala v Dresdnu. Nemška fundacija za izgubljene umetnine je za to delo imela celo zaznamek "iz zbirke Julesa Straussa", a direktor muzeja preprosto ni bil odprt za pogovor o vračilu. Odgovarjati je morala na vprašanja, ali Strauss slike nemara ni prodal rade volje – pa čeprav so takrat obstajali zakoni, ki so Judom preprečevali, da bi imeli dobiček od tovrstnih prodaj.

"Bolj kot sem raziskovala, jasneje je bilo, da se Jules nikakor ne bi mogel izogniti zaplembi svojih umetnin. Nemci so imeli še pred zasedbo Francije natančne sezname večjih francoskih zbirk."

V državnem muzeju v Dresdnu so vse skupaj komentirali z besedami: "Preiskava tega primera je bila tako obširna in poglobljena, kot je pač potrebno, da zagotovimo, da se umetnina vrne pravemu lastniku." Ko bodo sliko ta mesec v New Yorku prodali, bo do dela izkupička upravičen vsak od 20 zakonitih Straussovih dedičev.