Študija, ki jo povzema priznani dnevnik Financial Times, se osredotoča na območje severnega Atlantika, kjer se površinske temperature dvigajo in spuščajo v fazah, ki trajajo tudi več desetletij.

V toplejšem obdobju se okrepita orkanska aktivnost v severnem delu Atlantika ter količina padavin v Afriki, medtem ko ima ohlajanje nasproten učinek. Ta nihanja temperature, znana kot severnoatlantska oscilacija, so znana iz preteklosti in domnevali so, da so neodvisna od dviganja temperature, ki se je začelo v 20. stoletju in so ga znanstveniki povezali z globalnim segrevanjem.

Opazen vpliv industrijskega onesnaževanja
Zadnje raziskave britanskih znanstvenikov pa kažejo, da na oscilacijo vplivajo drobni delci v zraku, ki so posledica industrijskega onesnaževanja ter v nekoliko manjši meri vulkanskih izbruhov. Če se bodo izsledki raziskave potrdili, številnih naravnih nesreč, kot je bila suša v Afriki v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ne bo več mogoče pripisati naravni oscilaciji temperatur.

Zaradi delcev v zraku so namreč oblaki morda svetlejši in trajajo dlje, kar pomeni, da odbijajo več sončne energije nazaj v vesolje, zaradi česar se morska voda ohlaja. V času največjega onesnaževanja v Evropi in Severni Ameriki je ta učinek odigral pomembno vlogo pri ohlajanju oceana. Ko se je začelo v 90. letih onesnaževanje zmanjševati, pa se je začela morska voda segrevati.

Manj suše v Afriki, bolj uničujoči orkani
Z drugimi besedami to pomeni, da lahko zmanjševanje onesnaževanja vodi v segrevanje oceana, kar zmanjša sušo v Afriki, a po drugi strani prispeva k nastanku bolj uničujočih orkanov v Severni Ameriki, ugotavljajo britanski znanstveniki.