Kmetijstvo
Matic Vizjak
Matic Vizjak je nagrado za inovativnega mladega kmeta leta prevzel prejšnji petek. Foto: ZSPM/Jan Kocjan
Matic Vizjak
Matic Vizjak z dvema svojima nagrajenima "izumoma". Foto: Osebni arhiv/Matic Javornik

Dodaj v

"Časi, ko je bilo pomembno, da imaš v hlevu vsaj 50 glav živine ali 30 hektarjev, so davno mimo"

Pogovor z inovativnim mladim kmetom
24. oktober 2017 ob 06:25
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Danes je pomembna inovativnost, da dihaš s trgom ter čutiš utrip potrošnikov in se jim z modernim, svežim pristopom kar se da približaš," je prepričan letošnji inovativni mladi kmet Matic Vizjak.

Matica Vizjaka iz Šmarja pri Jelšah je Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije izmed šestih kandidatov (poleg zmagovalca so sodelovali še Martin Golob iz Šmartna ob Paki, Borut Gosar iz Vodic, Lojze Kerin iz Krškega, Bogdan Mak iz Malečnika in Dejan Sukič iz Gornje Radgone) prejšnji teden razglasila za inovativnega mladega kmeta leta. Najbolj jih je prepričala njegova ekološka kmetija, ki se posveča predvsem pridelavi in predelavi čilijev. Z leti je začel pridelovati tudi pikantne likerje in - najnovejšo uspešnico - čilijevo vino.

Več o samem inovativnem izdelku in njegovi kmetiji pa v spodnjem pogovoru.



Na kmetiji se ukvarjate s celim kupom dejavnosti: pridelava in predelava čilijev, čebelarstvo, predelava žit v mlevske izdelke, vinarstvo. Je katera izmed teh bolj v ospredju?
Rdeča nit naše kmetije je zagotovo pridelava in predelava čilija, saj smo dopolnilno dejavnost na kmetiji prioritetno pričeli zaradi izrednega zanimanja po naših domačih pikantnih omakah. Linijo smo poimenovali Čili frik in povpraševanje po čilijevih omakah iz meseca v mesec narašča. Od tod smo prišli tudi na idejo o pikantnem medenem likerju, žganju in seveda "čilivinu", ki mu bomo sedaj posvetili največ pozornosti.

Tudi KGZS je v predstavitvi opomnil predvsem na čilijevo vino. Gre za posebno vrsto vina, kajne?
Tako je, gre za edinstveno zvrst vina, ki ji ni para na celem svetu. Smo prvi, ki smo naredili pikantno vino, receptura je zaščitena in je tudi naša intelektualna lastnina. Leta 2014 smo prvič poskusili združiti čili in vino, vendar je poskus izpadel dokaj klavrno, to pa nas ni ustavilo in smo poskusili znova in znova. Združiti 9 različnih komponent v en produkt je ne nazadnje res precej zahteven proces.

Leto kasneje smo javnosti prvič predstavili belo pikantno zvrst in odziv je bil fenomenalen. To nam je vlilo pogum, da gremo še korak dlje in ga poskusimo uvrstiti na katero izmed vinarskih tekmovanj. Ob tej ideji smo se združili z odličnim vinarjem in kletarjem iz bližnje vasi, g. Ivanom Kolarjem, in skupaj, z njegovim znanjem, smo že na našem debiju v New Yorku dosegli tri odličja.

Od kod sploh ideja za čilije?
Ljubezen do pikantne hrane gojim od rane mladosti, oče je namreč že iz vojske prinesel domov semena feferonov, tako da je pikantna hrana pri nas stalnica že od nekdaj. Tudi ko sem odraščal in odpotoval na delo v tujino, me je čili povsod spremljal. Po mnogo letih pa sta ljubezen in hobi gojenja čilijev prerasla v poslovno idejo.

Kako je pravzaprav videti vaša proizvodnja?
Proizvodno linijo smo dokončno postavili letos in zdaj smo pripravljeni na večje odvzeme. Pridelamo in predelamo popolnoma vse sami, od sadike in plodov do končnega izdelka, promocije ter prodaje.

Ste se z vsem tem na kmetiji ukvarjali že v preteklosti ali ste to uvedli vi?
Jaz sem že četrta generacija ekoloških kmetov, ki se na naši zemlji ukvarjamo z neinvazivnim načinom kmetovanja. Oče je imel že prej čebelarstvo in mlevske proizvode, vendar v precej manjših količinah. Tako da ... neki začetki so že bili, preden sem se po 9 letih vrnil domov. Da pa je ljubezen do čilija postala poslovna ideja, pa se je začelo pred tremi leti.

Prebrala sem, da se počasi preusmerjate v ekološko pridelavo. Dosti pritožb je slišati, da so postopki (pre)zahtevni. Kako jih vidite vi?
Preusmeritev za nas ni predstavljala velikih težav, saj smo že, kot sem omenil, sami od vsega začetka kmetovali po izključno ekoloških metodah. Zadnja leta smo to še nadgradili in sedaj kmetujemo po načelih Marie Thun oz. luninem koledarju, kar je res najvišja stopnja simbioze z naravo.

Glede postopkov bi pa vsekakor dejal, da so občutno preobremenjujoči, tako za nas kot za same inšpektorje. Sem povsem prepričan, da bi lahko mnogo birokratskih zahtev brez tveganja izpustili in nam vsem olajšali delo ter zmanjšali izgube časa zaradi izpolnjevanja formularjev in shranjevanja razne nepotrebne dokumentacije …

Domnevam, da na kmetiji ne delate sami, saj bi en človek le težko opravil toliko dela. Kdo vse vam še pomaga?
Vedno in povsod z veseljem poudarjam, da v tej zgodbi sodeluje cela družina, vključujoč prijatelje in sovaščane, ki nam priskočijo na pomoč ob večjih "rukerjih".

V predstavitvi KGZS-ja sem zasledila, da ste devet let živeli zdoma oz. v tujini, nato pa se vrnili domov, na kmetijo. Kaj ste delali?
Takoj po končani srednji šoli sem obesil šolanje na klin in se odpravil delat v tujino kot mornar na tovorni ladji, vkrcal sem se v Singapurju. Po končani pogodbi sem nadaljeval delo v našem mestu rož - v hotelu Portorož sem delal kot reševalec iz vode, savnamojster, osebni trener ter natakar.

Po treh letih sem se ponovno odločil zapustiti rodno grudo in se odpravil še na edini kontinent, ki ga z ladjo nisem obiskal, Avstralijo. Preizkusil sem se v kuharstvu, ter po pol leta napredoval v chefa kuhinje na Gold Coastu v mestu Surfers paradise. To delovno mesto sem opravljal še pol leta, nakar mi je potekla viza in se nisem odločil za podaljšanje. Vrnil sem se spet nazaj v Portorož in ga po dobrih treh letih - tokrat pa za vedno - zapustil in odšel nazaj domov v Šmarje, kjer se odvija nova čudovita zgodba.

Se vam sicer zdi, da država mladim kmetom namenja dovolj finančnih (in drugih) spodbud? Kje vidite težave?
Vsekakor finančnih spodbud ni malo, ampak so po mojem mnenju občutno preveč odvisne od tega, kakšno obdelovalno površino ima kmetija. To mi je smiselno samo do neke mere. Namreč, ne zdi se mi pošteno, da kmet ne more kandidirati za mladega prevzemnika, če ima na primer samo 1 hektar obdelovalnih površin! Kje pa piše, da tako majhna kmetija ne more ustvariti več delovnih mest in da nima stroškov s proizvodno linijo, na primer?

Časi, ko je bilo pomembno, da imaš v hlevu vsaj 50 ali več glav živine ali 30 in več hektarjev obdelovalne površine, so že davno mimo! Danes je pomembna inovativnost, da dihaš s trgom ter čutiš utrip potrošnikov in se jim z modernim, svežim pristopom kar se da približaš. Mi imamo samo 2,2 hektarja obdelovalnih površin, pa od tega živiva jaz in oče. Ni pomembna kvantiteta, ampak kvaliteta (smeh).

Reportaža o čilijih Matica Vizjaka iz oddaje Ljudje in zemlja (6. avgusta 2017)

Tanja Kozorog Blatnik
Prijavi napako
Komentarji
Prodaneduše
# 24.10.2017 ob 06:52
Spet imamo pamflet neoliberalnih floskul na dnevnem medijskem meniju. Vso srečo vam želim, tistim, ki mislite, da je bistvo življenja to, da se svobodna duša skozi vzgojo pretvori v samonadzorovano individualistično podjetje in se začne prodajati. Iz ene skrajnosti v drugo.
Joško52
# 24.10.2017 ob 11:03
500mio evrov gre letno za subvencije!!!
Ali sploh pridelamo toliko hrane doma?
Prodaneduše
# 24.10.2017 ob 06:56
In še nekaj, od kdaj je nova salama al pa nov šnopec izum ali inovacija?Za tako posiljevanje z jezikom nas mora ideologija že čvrsto držati za vrat, je je podobno reku na kakšnem CNN, ko pišejo, kako so dobre sile osvobodile raqqo, tisto raqqo, kjer več ne stoji skoraj nobena zgradba in ki nič drugačna od aleppa, o katerem smo taka rozodejstva vsak dan brali.
copcop
# 24.10.2017 ob 07:31
Vso srečo vam želim, tistim, ki mislite, da je bistvo življenja to, da se svobodna duša skozi vzgojo pretvori v samonadzorovano individualistično podjetje in se začne prodajati.

Svobodna duša mora jesti. To je bistvo življenja. Sedaj pa, ali je samonadzorovana in se prodaja ali se gre udinjat k drugim, je njena odločitev. Da obstajajo svobodne duše, ki jim ni potrebno jesti, da preživijo, pa še nisem srečal.

Čestitam vsem mladim kmetom za inovativnost in pogumno delo.
kuba49
# 24.10.2017 ob 07:26
Rubin kaj misliš, da potem moramo imeti samo velika državne zadruge za kmetovanje, naj se vrnemo v čase kolhozv??

Ja tudi to je inovativnost, da na majhni kmetiji bogu za hrtom in še kjer je bog z prazna vrečo mahnil ustvariš sam svoj spodobni dohodek za sebe in svojega očeta, pa tudi še za kašnega domačina. Saj Matic tudi organizira prireditve, ki so vezane na čili v svojem kraju in s tem pripelje, v ta majhen kraj kar precej Slovencev. Kapo dol pred takšno mladino.
Adebisi
# 24.10.2017 ob 11:55
Čestitam za inovativne uspehe!
Hkrati me pa zanima, kdaj bomo ponovno samozadostni pri pridelavi pšenice, sladkorja in svinjine?
narodnjak1990
# 24.10.2017 ob 11:46
Res je da se ogromno nepovratnih sredstev zdeva za kmetijstvo, vendar pa ni krivda kmeta(ki mora večina pridelkov prodati preko zadrug) to da se meso izvaža. Sam kmetujem na malo manj površine ki je napisana v naslovu, pa me žalosti dejstvo da staro govedo, torej krave ki so dale skozi nekaj laktacij zadruge prodajo slovenski predelovalnim industrijam. Mlado kvalitetno govedo pa gre preko zbirnih centrov v tujino. Cena po kilogramu mesa pa ne zraste nad 3,20 evra. Res da se lahko tržimo tudi sami, ampak dovoljeno je samo do treh govedi na leto, drugače moraš imeti tudi sam obrat za razsek mesa.
Skratka da povzamem, subvencije so bolj kot kmetu namenjene "agrobirojevskim lenuhom", ki z njimi manipulirajo. Zato pa se ne uvede sistem subvencioniranja po proizvodnji, pač pa je po hektarju...
artoum
# 24.10.2017 ob 11:15
500mio evrov gre letno za subvencije!!!
Ali sploh pridelamo toliko hrane doma?


to ne vem, vem pa , da je naša samooskrba s hrano pod 30%.
artoum
# 24.10.2017 ob 11:12
@zozozo
................
Kar se mene osebno tiče, bi raje imel množico majhnih kmetij, in z veseljem s svojimi davki prispevam za pametno organizacijo odkupa in svetovalne službe, zato da bojo lahko normalne male kmetije preživele.

......................

te moram razočarat . klasične male kmetije s slovenskega podeželja izginjajo. tudi če boš dal dovolj finančnih olajšav/stimulacij boš še vedno rabil človeka , ki bo delal. če imaš živino (bilo katero) , si tako rekoč privezan z njo v hlevu . en dan ne smeš manjkati.
amigo
# 24.10.2017 ob 18:56
Le kaj bomo s pšenico in kravami. Namesto mleka pijmo čilijevo vino. Je bolj zdravo.
zozozo
# 24.10.2017 ob 10:54
Rubin kaj misliš, da potem moramo imeti samo velika državne zadruge za kmetovanje, naj se vrnemo v čase kolhozv??

Zadruga ne more biti državna. Zadruga je po definiciji zasebno podjetje v lasti svojih članov. In po moje so zadruge boljša rešitev kot veleposestniki.
veza
# 29.10.2017 ob 18:51
Velja na splošno, ne samo za kmetijstvo, če si prvi z nekim dobrim izdelkom, mogoče res steče zadeva, za vse pa ni prostora, dosti je tudi odvisno od zaledja, koga imaš zadaj, da te porine v neko trgovinsko mrežo in kdo ti ureja papirje za subvencije.
ElTorro
# 25.10.2017 ob 20:18
Ne vem, no....človek uspe z dobro idejo in pridnim delom (in zato mu seveda kapo dol), potem pa trese neke nebuloze.

Eno so niše, v katere lahko prodiraš z majhnimi serijami (ker velike itak ne moreš stlačiti v nišo), drugo pa je to, ko moraš z nečim nahraniti 2 milijona ljudi. In na vrtovih prav gotovo ne boš pridelal dovolj hrane....
HOR
# 25.10.2017 ob 11:24
"Časi, ko je bilo pomembno, da imaš v hlevu vsaj 50 glav živine ali 30 hektarjev, so davno mimo"

...in tudi zato nimamo prehranske samooskrbe...
janipapillon
# 26.10.2017 ob 10:09
HOR
# 25.10.2017 ob 11:24
"Časi, ko je bilo pomembno, da imaš v hlevu vsaj 50 glav živine ali 30 hektarjev, so davno mimo"

...in tudi zato nimamo prehranske samooskrbe...

Točno tako.
Ker danes so časi potrošnje, razmetavanja ... in še zdaleč nismo pokrili vseh mogočih "niš", kwa in kje lahko potrošnik/potratnik še afne gunca.
zozozo
# 24.10.2017 ob 10:53
Danes je pomembna inovativnost, da dihaš s trgom ter čutiš utrip potrošnikov in se jim z modernim, svežim pristopom kar se da približaš

To je že v redu, če si mlad, pa podjeten, pa imaš čas in talent za "dihanje s trgom". Ampak takšnih kmetov v Sloveniji ni in ne more biti veliko. Če so to edini pravi načini za bit kmet, potem lahko imamo veleposestnike in posamezne mlade inovativne kmetije, ostalo pa zapremo.

Torej nam ostanejo vprašanja, kakšno kmetijstvo si kot družba želimo imeti, kakšno kmetijstvo nam lahko zagotavlja prehransko varnost, kakšno kmetijstvo lahko prenese naše okolje. In ko najdemo odgovore na to, je treba temu prilagoditi zakonodajo in državno kmetijsko politiko.

Kar se mene osebno tiče, bi raje imel množico majhnih kmetij, in z veseljem s svojimi davki prispevam za pametno organizacijo odkupa in svetovalne službe, zato da bojo lahko normalne male kmetije preživele.
kingestone
# 28.10.2017 ob 08:05
eni iz samega dela povedo kako se stvari streže, ostali ki pa nimajo pojma pa jim pametujejo in nasprotujejo...
klasika v sloveniji
QUENDI
# 24.10.2017 ob 18:00
.....Časi.....se strinjam - vse se da narediti v laboratoriju......zakaj bi se ukvarjali s starokopitnim kmetijstvom......a je ali šele uvaja ekološki pristop......
Kazalo