Prva svetovna vojna
(7)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 17 glasov Ocenite to novico!
V arhivu Jurkovičeve družine se je ohranilo izjemno veliko dragocenih razglednic, fotografij in zapisov iz časa pred 100 leti. Foto: Osebni arhiv družine Weixler/Miloš Ojdanić/MMC
Filip Jurkovič gradbeni delovodja iz Gornje Radgone, ki je bil kot preštevilni drugi vojaki v začetnih mesecih prve svetovne prepričan, da bo spopad kratkega značaja, zmaga pa zagotovljena. V stoletju, ki je sledilo, nas je preveč dogodkov izučilo, da sta srečen konec in vojna v resnici nezdružljiva pojma, Jurkovič in njegovi soborci so lekcijo izkusili na lastni koži. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Dnevnik je pisal vse od vpoklica v vojsko pa do odpusta zaradi bolezni. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Zadnji vpis je skopo zdravniško poročilo. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Jurkovič je bil zelo radoveden in si je pogosto kupoval kartice krajev, v katere ga je ponesla vojaška suknja. Foto: Osebni arhiv družine Weixler/Miloš Ojdanić/MMC
VIDEO
Pandemije: Smrtonosna španka
VIDEO
Prevratno leto 1918
VIDEO
Vojni dnevnik Filipa Jurk...

Dodaj v

Vojni dnevnik: Brom sem vrgel v peč in ne vzamem ničesar več

Izsek iz dnevnika vojaka 1. svetovne vojne: "Pa zbogom, junaki."
5. maj 2018 ob 08:59
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Žena je grozno jokala pri pogledu, kako sem shujšal v tej kratki dobi. Ker sem se prepričal, da mi je vsakokrat slabše, ako spijem brom, sem danes istega vrgel v peč in ne vzamem ničesar več."

Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika smo jo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
-
11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
-
12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
-
13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
-
15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
-
17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
-
20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
-
21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
-
22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati
-
23. del: Častniki se bojijo, da vojaki ne bodo zdržali zime
-
24. del: Pripravlja se huda ofenziva proti Italijanom
- 25. del: Vse se je objemalo: prej sovražnik, sedaj brat
- 26. del: S tako armado naj zmagamo site sovražnike?
- 27. del: Svet je od granat razkopan
-
28. del: Tomiji so predobro naciljali na to točko
- 29. del: Ali je vreden ta kos dežele teh strašnih žrtev?
- 30. del: Uničeno je vse, kar se da uničiti
- 31. del: Dihalni organi so mi skorak popolnoma odpovedali
- 32. del: Edina moja želja je, da pridem čim prej domov

Knjižna izdaja dnevnika je na prodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.


22. maj 1918.

Sem se javil v Mariboru v »Ladw. Marodenhaus« (hiša, kjer so okrevali ranjenci iz domobranskih enot) in me je preiskal službeni zdravnik »Oberarzt«, ki je Tirolec in izjemoma blage duše, ter me napotil v prvo nadstropje »Chargenzimmer« (soba za podčastnike oz. častnike). V tej sobi so sami bolani podčastniki, za sestro pa je ena Marija, Gradčanka, bolj bledorumenega obraza, ampak blago srce ima.

V sobi sem dobil prvo posteljo levo od vrat pri vhodu v sobo. Z enim orožniškim četovodjem Karlom Kožuhom iz Cmureka sva se kmalu sprijaznila ter mi je pripovedoval grozne stvari o tukajšnjih razmerah. Glavni zdravnik je neki Katz »Oberstabstarzt« (podpolkovni zdravnik), baje Žid, in je bil svoječasno ujet v Przemyślu kot major zdravnik, pozneje zamenjan za ruskega zdravnika. Od tistega časa je tukaj v Mariboru ter je baje tudi glavni zdravnik v Res. spital II (Rezervna bolnišnica II), t. j. v vojaš. št. 47 v Magd. predmestju (predel Maribora). – Vederemo.

23. maj 1918
Ob pol 9h pride Chefarzt (glavni zdravnik) Katz v spremstvu Oberarzta in prve sestre ter naše sestre Marije. Pogleda na tablo in vpraša Oberarzta, kdaj in od kod sem prišel, končno, kaj mi manjka. Stoječ pri mojih nogah, ne da bi me pogledal, se osorno izjavi: »Vaše srce je popolnoma zdravo.« Jaz razburjen: »Gospod Oberarzt, če sem zdrav, me bodo odrinili spet na francosko fronto.« On obstane ter stopi k meni, me divje pogleda in samo reče: »To bomo še videli.« Ter gre naprej po sobi, ne da bi katerega sploh kaj preiskal.

Pozneje mi prinese naša sestra pol grama borove soli in nam s strahom pripoveduje, da je bil Chefarzt zelo razburjen zato, ker sem njemu upal ugovarjati. Jaz sestri povem, da imam vendar nemške zdravniške izvide, kaj mi manjka, in on še me ni pošteno pogledal, pa človeka tako obsodi. Sestra me potem opozarja, da naj bom zelo previden pri eventuelnem sprejemanju zdravil, posebno se naj varujem prve sestre (Oberschwester). Doslovno pa še reče: »Ne mine niti en teden, da ni med bolniki, ki jih je danes 86 mož, celo po pet mrtvih.«

4. junij 1918
Dnevno dobim pol grama kalijevega broma in 27. ter 30. so me v mrzli vodi kopali. Sreča pa je tudi moja, da imamo za bolniškega ordonanca Steinerja Ivana, čevljarskega mojstra z Dunaja, doma pa iz Šratovcev pri Gornji Radgoni. Mož je izvanredno sposoben za to službo in zvit ko kozji rog ter sva celo sošolca. Pisma pišem skrivaj in on jih nosi na pošto. Ravno tako pustimo pisma pisati na njegov civilni naslov in on nam nosi sem brez cenzure. Danes zjutraj sem bil izredno slab in sem imel 40,3 vročine, sestra Marija pa je pisala na tablo 37. Komaj je minila običajna vizita, sem vprašal Marijo, zakaj piše dnevno enako temperaturo, in ona odgovori: »Gospod Jurkovič, če napišem danes resnico, me jutri ni več v službi. Glavni zdravnik in glavna sestra sta nam ostro prepovedala na tablo napisati več kot 37 stopinj.«

Ker sem se prepričal, da mi je vsakokrat slabše, ako spijem brom, sem danes istega vrgel v peč in ne vzamem ničesar več.

5. junij 1918
Nocoj mi je prinesla »Oberschwester« v majhni čaši 10 kapljic Strophantisa, da naj takoj spijem, ker bom imel ponoči bolj mir in me ne bodo več krči napadali. Ker pa ta strup mogoče bolj poznam kakor ta »morilka«, sem ji prijazno odgovoril: »Ker bo sedaj večerja, bom to zdravilo takoj po večerji spil.« Ženska odide iz sobe in jaz s strupom v pljuvalnik. V istem trenutku priteče v sobo vsa preplašena naša sestra Marija in prvo pogleda mojo čašico, in ker je prazna, omahne od strahu na mojo posteljo. Kožuh Marijo potolaži in ji takoj pove, da sem strup zlil v pljuvalnik, potem ona vzdihne in reče: »Hvala Bogu«.

Pozneje ponoči, ker je imela Marija nočno službo, nama je s Kožuhom pripovedovala, da je prisluškovala (mislila je iti v lekarno v bolnišnici), kako sta si Chefarzt in »Oberschwester« o meni nekaj razgovarjala, vendar je ni razumela, ker se ni upala poslušati. Pač pa je slutila nesrečo, zato je šla v zraven nas ležečo sobo, da je lahko takoj pritekla noter k meni s posvarilom, kadar bi »Oberschwester« odšla. To je menda maščevanje za mojo predrznost, da sem upal njemu ugovarjati.

9. junij 1918
Je prišla žena s Karlekom k meni ter se je grozno jokala pri pogledu, kako sem shujšal v tej kratki dobi. Dobil sem še Strophantis, isto količino 6. in 7. t. m. zvečer ter sem vsakokrat istega vlil v pljuvalnik in takoj spisal vse razmere tukaj v bolnišnici na kos papirja. Steinarja sem prosil, naj on preskrbi čistopis, da pošljem to vlogo v Gradec na vojaško poveljstvo.

14. junij 1918
Na bolniškem vrtu, ko ležimo v senci, mi pripovedujejo drugi vojaki gorostasne stvari, kako strašno sovraži Chefarzt Slovence in Čehe. Še niso napol zdravi in že morajo k marškompaniji v fronto, tisti, ki pa se kaj protivi, pa pride gotovo v mrtvašnico. Zato se vsak boji tega »Marodenhausa« tudi »Oberschwester« jako črtijo zaradi njene brezsrčnosti in nadutosti, se samo s častniki sprehaja, zato se menda čuti tako vzvišeno.

19. avgust 1918
Sem bil v Gradcu na preiskavi zaradi svoje bolezni in sem dobil sledeči zdravniški izvid:
Prepis:
»Srčni oddelek, Gradec garnizonska bolnišnica 7. Sprejet 19/VIII. 18 ob 9.30 dopoldne; 39 mesecev na polju, subakutne težave s srcem od 1916, potem ko je bil zakopan zaradi zadetka mine, 1915 griža.
Izvid: Stisnjene in zvijugane periferne arterije ter razširjena srčna zamolklina. Toni čisti (hematokela zmanjšana) 90 m/m 119, utrip znatno pospešen – 120/m. Tipen iktus. Povečana mehanična vzdržljivost.
Diagnoza: Poapnenje arterij, vsesplošna oslabelost telesa, zabeležen "C" Invalid, zmožen za Landšturm brez orožja.
Povod k tej preiskavi je bil moj »Marodenvisit«. Cesarsko-kraljevski strelski polk 26. Nadomestni bataljon – primarij.
Tehnični vodja Jurkovič Phillip II. Nadomestni polk, zaradi ugotovitve njegovega srčnega trpljenja vsesplošna telesna šibkost. Gradec, garnizonska bolnišnica 7, 13/VIII.18.
Dr. Wittermann, zdravnik polka, ms


Filip Jurkovič se je srečno vrnil k svoji družini. Pozneje se je boril tudi v spopadih za severno mejo, kjer je po družinskem izročilu prav tako pisal dnevnik, vendar pa se ta žal ni ohranil.

K O N E C

A. S.
Prijavi napako
Komentarji
TilenMat
# 05.05.2018 ob 11:00
Takim ljudem se lahko le klanjamo. Kapo dol.
mays
# 05.05.2018 ob 10:56
Zanimivo branje.
brehme
# 06.05.2018 ob 12:10
Odlično branje. Pri nas se poudarja samo 2SV, vemo zakaj, medtem ko o 1. ne vemo praktično nič, če se ne pozanimamo sami.
Malovrški
# 05.05.2018 ob 12:30
Samostojna Slovenija je bila l. 1918 na ravni znanstvene fantastike, saj kot neznatna periferija poražene AO nismo imeli ne pogajalskih izhodišč, ne diplomatov oz. diplomatskih omrežij ... Na tem mestu je pomembno obuditi spomin na Mihajla Pupina, ki nam je pribarantal blejski kot in Prekmurje:
"Ob zlomu Avstro-Ogrske je kot osebni prijatelj predsednika Z. D. Wilsona odločilno vplival na ugodno razmejitev jugoslov. ozemlja ... Ko je izvedel, da je antanta priznala blejski kot Italiji, je izposloval, kakor sam pripoveduje v uvodu k slov. izdaji svojega življenjepisa, z osebnim posredovanjem pri predsedniku Wilsonu, da je ta preklical svoj podpis na že pripravljeni listini. S tem je P. rešil Bled, ki mu je zato podelil častno občanstvo. Tudi za Koroško je P. dosegel pri Wilsonu kompromisno rešitev 2 pasov, od katerih bi južni pripadal Jugoslaviji, severni pa Avstrijski republiki. To v danih razmerah edino ustrezno rešitev, ki jo je sprejel tudi Pašić, pa so takrat v Lj. vladajoči slov. krogi odklonili, zahtevali plebiscit in z njim izgubili Koroško ..."
Vir: Slovenski biografski leksikon
PomisliSe1x
# 06.05.2018 ob 02:18
Hvala lepa za branje!

Malovrski

Vseeno je sumljivo, da njegovega dnevnika o boju za severno mejo ni, medtem ko ta iz prve svetovne, ki je kriticen zgolj do razmer v vojni in AO pa se je ohranil. Po razpadu AO je bilo javno sprejemljivo mnenje negativno o Avstriji, pozitivno o Jugoslaviji. Kar ni spadalo v to kategorijo ni bilo sprejemljivo.

Da so bili Ljubljanski vedno macehovski do "periferije" je jasno tudi iz dejstva, da je Maister moral na lastno pest osvobajat Maribor.
DrMatilda
# 05.05.2018 ob 13:02
Danes bi vsi pogagali od infekcij in kužnih bolezni, ker prave divjine ni več in se lahko bolezen neprimerno hitreje širi.
Saj sploh niso vedeli kaj mu je, kakšna diagnoza je to, samo srčni utrip so mu izmerili in poslušali šum na srcu. Verjetno je imel vsaj še sifilis, herpes in bradavice, zagotovo tudi gljivice,ampak takrat so komaj odkrili antibiotike. Prej so vse udravili s težkimi kovinami, videli so pač, da plesen na nekaterih naravnih elementih odmre,niso pa še vedeli zakaj in čemu sploh škodi bolniku. Jurkoviča je skrbelo predvsem pomanjkanje daha, čutil je nenadno slabost, nič ne omenja, da je jemal kakšne tablete za zgago. Broma pa ni maral, če se je pa v bolnici počutil vsak dan slabše, potem ko je komaj prišel živ iz fronte. Očitno ni verjel zdravnikom, včasih ni iz bolnic nihče odkorakal ven zdrav, samo živ. Morfija pa ni dobil, to je bil dober znak, da še ne bo umrl.
Zdravniki niso čakali, ni bilo nobenih čakalnih dob, ko so videli, da je nekaj že zelenkasto in ogabno smrdi, so takoj odrezali, danes ti dajo kakšno mažo in pošljejo do specialista, ki te naroči čez tri mesece. Za terminalne bolnike, so imeli pa edino opij in molitev, danes jim dajo samo še opij, ker molitev jim zagovotovo ne more pomagati.
lamesa
# 05.05.2018 ob 11:04
Seveda se zapisnik boja za severno mejo ni ohranil. Oblast je to hitro zakrila. Saj so se slovenski domoljubi takrat borili za republiko Slovenijo, če se ne bi ljubljanska levica povezala s Srbi, bi jo imeli že leta 1918.
TV in RA arhiv
Spomin na konec 1. svetovne vojne 00:02:07, 19.05.2018
Pandemije: Smrtonosna španka 00:28:16, 08.03.2018
Prevratno leto 1918 01:15:18, 18.01.2018
O novi knjigi Pa zbogom, junaki... 00:06:02, 16.11.2017
Kdo je bil Franc Ferdinand 00:02:59, 24.10.2017
Stoletje čudeža pri Kobaridu 00:07:48, 24.10.2017
Čudež pri Kobaridu 00:53:10, 24.10.2017
Sto let bitke pri Kobaridu 00:02:04, 24.10.2017
Obletnica bitke pri Kobaridu 00:02:08, 16.07.2017
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Prekmurci in prva svetovna vojna 00:05:03, 11.12.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Soška fronta - Primorska letalca 00:18:27, 03.09.2015
Izbor