Samostojnost bi sicer lahko razglasili, vendar pa je, če bi bili Slovenci in slovenski državljani takrat neenotni, ne bi dosegli, je dejal zgodovinar Božo Repe, ki ga je MMC povprašal o ozadju odločitve za samostojnost Slovenije.

Je bila izvedba plebiscita leta 1990 v okviru prizadevanja slovenskih politikov za samostojnost Slovenije potrebna ali je bil razpis plebiscita zgolj "simbolno" dejanje?
Prvotna zamisel je bila, da novoizvoljena slovenska skupščina sprejme novo ustavo, ki bi Slovenijo razglasila kot samostojno in suvereno državo. Ustava naj bi bila naknadno potrjena na referendumu. Prizadevanja za konfederalno ureditev Jugoslavije so bila sicer že prej, tudi v razpravah o zadnji jugoslovanski ustavi, preden je bila ta leta 1974 sprejeta, a predlog o samostojnosti (izvirni suverenosti republik) v tedanji Jugoslaviji ni dobil zadostne podpore, kot tudi ne kasnejši slovenski predlogi o konfederaciji. Slovensko suverenost so močno okrepili že ustavni amandmaji k slovenski ustavi, sprejeti še v socialistični skupščini septembra 1989, zaradi katerih je vrh JLA nameraval uvesti izredne razmere.

Konfederalni koncept je izdelala tudi zadnja socialistična vlada Dušana Šinigoja tik pred koncem mandata marca 1990. Vendar so vsi ti koncepti še računali na reformo jugoslovanske države. Ko je Demos, ki je imel v programu osamosvojitev Slovenije (čeprav je formalno zagovarjal tudi konfederacijo kot mogočo obliko), malo pozneje zmagal na volitvah in prevzel oblast, so se znotraj njega začeli ideološki spori, ki so onemogočili sprejem nove ustave. Ta bi morala biti sprejeta z dvotretjinsko večino v tedanji skupščini, kar bi pomenilo konsenz tako znotraj Demosa kot z opozicijo. Ideološki pomisleki, povezani z novo ustavo in nato iz nje izpeljano zakonodajo, so zadevali razne teme, med drugim vprašanje pravice do splava, posredno pa npr. tudi koncept privatizacije, vprašanje denacionalizacije ali vračanja cerkvenega premoženja. Poleg tega bi sprejem nove ustave pomenil razpis novih parlamentarnih volitev, politikom, ki so šele prišli na oblast, pa ni bilo do tega, da bi jo morda znova izgubili. Zato so skušali ta "paket" težav nekako razvezati in privrženost osamosvojitvi poudarjati z raznimi resolucijami in deklaracijami, naslovljenimi na vlado, ki so jih pripravile nekatere stranke.

Skupščina je 2. julija 1990 pod tem pritiskom, v času ko Slovenija na osamosvojitev ne ekonomsko in ne obrambno še ni bila pripravljena, precej na hitro in brez predhodnih posvetovanj (celo tedanje predsedstvo ni kaj dosti vedelo o tem) sprejela Deklaracijo o suverenosti, ki je radikalno napovedala slovensko odcepitev, vendar pogojno, tedaj ko bi datum določila skupščina (zaradi javnega mnenja so jo podprle vse stranke, Peterletova vlada pa nad tovrstnimi projekti ni bila navdušena, saj je to zanjo pomenilo veliko odgovornost). V takih razmerah je nato prišlo do predloga za plebiscit, ki ga je 4. oktobra 1990 predlagala socialistična stranka (naslednica nekdanje Socialistične zveze delavskega ljudstva), vendar ga je Demos, ki je osamosvojitev štel za svoj projekt, zavrnil. Že dober mesec pozneje je plebiscit postal sprejemljiv in ga je 9. in 10. novembra 1990 sprejel Demosov poslanski klub na posvetovanju v Poljčah (zasluge za to si lasti več tedanjih politikov). Ker je bil vnaprej samovoljno določen tudi datum, kar je javno oznanil dr. Jože Pučnik, predsednik Demosa, je to izzvalo revolt pri opoziciji in potrebno je bilo veliko naporov za uskladitev (v tej smeri je deloval zlasti predsednik predsedstva Milan Kučan, v skupščini pa Spomenka Hribar). Odprtih vprašanj je bilo več, ne samo datum, pač pa tudi potrebna večina (navadna večina, torej večina udeležencev oz. večina vseh volivcev) in vsebina zastavljenega vprašanja (vprašanj). Na koncu, tik pred zdajci, so parlamentarne stranke po napornih pogajanjih podpisale sporazum in takoj zatem je bil sprejet zakon o plebiscitu, ki je predvideval tudi šestmesečni odločilni rok, v katerem se je Slovenija pripravila na osamosvojitev.

Ali menite, da bi tudi brez plebiscita Slovenci danes imeli samostojno državo?
Iz povedanega sledi, da ni šlo zgolj za simbolno dejanje. Plebiscit je pomenil nujni notranji konsenz in enotnost, brez katere samostojnosti ne bi bilo mogoče izvesti. Lahko bi sicer razglasili samostojnost, a če bi bili Slovenci in slovenski državljani tedaj neenotni, je ne bi dosegli. Ostala bi na papirju ali pa se zaradi notranjih nesoglasij ne bi mogli uspešno upreti pritisku jugoslovanske in mednarodne politike ter intervenciji JLA. Tudi čas je bil enkraten in zamujena priložnost se ne bi vrnila.

Slovenci nikoli prej nismo sami živeli v svoji državi. Kaj je v tistem času pretehtalo, da se je tako velik odstotek Slovencev odločil, da je čas za samostojnost?
Predvsem so bile to razmere v Jugoslaviji, ki tedaj ni bila več varuh slovenske nacionalne identitete, niti ji ni omogočala ekonomskega razvoja. V času sedemdesetletnega bivanja v Jugoslaviji je tudi izginil strah pred večnimi sovražniki Italijani in Nemci, Slovenci so kot glavnega sovražnika tedaj videli Miloševićevo Srbijo. V Jugoslaviji, ki je bila v hudi ekonomski krizi (danes si je težko predstavljati, kaj je npr. pomenila 2.500 in več odstotna letna inflacija), niso več videli možnosti za ekonomski razvoj in vključitev v evropske integracije. Neuspešni so bili tudi vsi slovenski poskusi, da bi Jugoslavijo demokratizirali in reformirali. Tedanje slovensko prepričanje bi lahko strnili v en stavek: "Dost' mam!"

Kakšni so bili odzivi na rezultat plebiscita v Evropski skupnosti in kakšni v drugih jugoslovanskih republikah?
Odzivi so bili negativni. Druge jugoslovanske republike so v tem videle razbijanje skupne države, mednarodna politika, ki je še nekako delovala po inerciji hladne vojne, pa je prav tako želela Jugoslavijo ohraniti in je v to vložila veliko naporov po sistemu "korenček in palica". Ponujali so nekaj milijard dolarjev vredno pomoč, če bi Jugoslavija ostala skupaj in sledila reformam zadnjega premierja Anteja Markovića, obljubljali hiter sprejem v ES, Sloveniji pa grozili, da ne bo nikoli priznana. Italijanski zunanji minister Gianni de Michelis je govoril, da še petdeset let ne bomo samostojni. 21. junija 1991, le nekaj dni pred osamosvojitvijo, je tudi ameriški zunanji minister James Baker v Beogradu dal odločilno (in usodno) podporo enotni Jugoslaviji, kar sta si Marković in vrh JLA razlagala kot "zeleno luč" za intervencijo v Sloveniji. 23. junija so se članice Evropske skupnosti dogovorile, da ne bodo priznale neodvisnosti Slovenije in Hrvaške, če se bosta enostransko odcepili od jugoslovanske federacije (poznejše okoliščine so bile mednarodnemu priznanju Slovenije iz vrste razlogov bolj naklonjene).

Zato na plebiscitu ni bilo uradnih opazovalcev ES-ja ali drugih držav, na razglasitvi pa ne vidnejših politikov, čeprav je pozneje uživala tiho simpatijo posameznih vplivnih državnikov (npr. avstrijskega zunanjega ministra Mocka in nemškega kanclerja Kohla). Izjema so bili nekateri redki pokrajinski politiki iz sosednjih držav, na razglasitev slovenske samostojnosti so prišli štirje avstrijski deželni glavarji in en italijanski ter nedavno umrli dunajski župan Helmut Zilk, medtem ko je avstrijski vicekancler Erhard Busek obljubljeno navzočnost v zadnjem trenutku odpovedal.

Slovenija je kljub temu vztrajala in takšne načelne drže v mednarodnih odnosih smo si v poznejših letih lahko pogosto žal le želeli, tudi (ali še posebej) v zadnjih letih, odkar smo enakopravni člani EU-ja in Nata, kjer se naš glas ni slišal ali pa je bil servilen, čeprav imamo do lastnega stališča kot enakopravna članica obeh organizacij vse pravice. Upajmo, da se pokončni duh iz osamosvojitvenih časov vrača, to bi bilo najlepše darilo ob obletnici.

Aleksandra K. Kovač
aleksandra.kovac@rtvslo.si