Revščina je nekaj, česar se sramujemo, in tudi zato je neočitne, skrite revščine vse več. Vse več je revnih delavcev, tistih, ki še imajo službo, in tistih, ki so jo izgubili.

Pavao Rkman je pri treh letih ostal brez matere, pri štirinajstih mu je umrl še oče. Rastel je na kmetiji na Hrvaškem in že od malega delal. Potem ga je pot zanesla v Slovenijo - zaposlil se je v štorski železarni. Opravljal je težaška dela v železarni, zdaj pa, ker je invalid 3. kategorije, ne more več prehraniti svoje družine.

"Sem šel do direktorja in je rekel, kaj bi zdaj rad od mene. Rekel sem, gospod direktor, jaz nisem prišel sem zato, da bi sedel pri vas v pisarni, ampak sem prišel zaradi tega, da bi mi vi dali eno lažje delo. Je rekel, pojdi k delovodji, pa če ti bo delovodja kaj našel, boš delal, če ne, pa vzemi knjigo pa pojdi, saj mi invalidov na rabimo več," pove.

Od takrat se Pavao z nizkim nadomestilom za plačo skupaj z družino otepa s hudo revščino. Tudi njegova žena Božica je brezposelna. "Delovne dobe imam deset let, zaposlena sem bila v tovarni posode, potem sem bila v tovarni obutve v Šentjurju, pa občasno v čistilnih servisih za določen čas, na Ponikvi sem jabolka obirala, redne zaposlitve pa že dolgo nimam," opisuje svoj položaj.

Čeprav družina Rkman ne živi v podirajoči se hiši in na prvi pogled ne deluje hudo revno, ker poskušajo živeti urejeno in normalno življenje, jih je stiska primorala, da svojo situacijo razgrnejo pred vsemi in prosijo za pomoč. Prehranjujejo se na Rdečem križu, za pohištvo in druge stvari pa morajo brskati po smeteh. "Midva z možem sva kar aktivna, vsako soboto greva v Celje pa pogledava malo po kontejnerjih, najde se strašno veliko, od zaves do posteljnine, pohištva tudi. Veliko stvari za obuti, za obleči. Nekaj malega si tako pomagava, da je lažje," pravi Božica.

Oba se trudita, da bi hčerki vendarle omogočila normalno življenje. Upata, da se bo izšolala in da bo tako lažje našla službo. Tudi zaradi nje sta se še težje odločila razgrniti svojo žalostno zgodbo. "Najhujše mi je bilo zaradi Petre, že tako ji je težko, da bi jo potem še zaradi tega otroci zapostavljali," svojo stisko pojasnjuje mama. A brez pomoči lahko ostanejo na cesti.