Nekaterim se življenje res popolnoma spremeni, nekaterim je vsaj za nekaj časa olajšano, nekatere imajo tudi stiske in težave, ki jih še tako radodarna pomoč ne more popolnoma rešiti.

Zgodba sedmošolke Eme je med njimi. Ko smo njeno družino obiskali to pomlad, so jih skrbeli vse večja finančna stiska, plačevanje najemnine in vsaj osnovnih življenjskih stroškov, pa tudi mamina bolezen, za katero je izvedela nekaj tednov pred našim obiskom.

Zbolela je za levkemijo: "Diagnoza je bila velik šok zame, za partnerja, največji pa za deklico, ki se zaveda, da je to resna bolezen, zelo jo skrbi … Najbolj pa me boli, ko vidim, da ponoči ne more spati, da pride preverjat, ali še diham … To so zelo čustveni trenutki, ko vidiš, kako zelo taka bolezen vpliva na otroka."

Bi Emo lahko dali rejnikom?
"Najbolj me je strah, da bi deklica ostala sama brez mene, strah me je tudi, da bomo izgubili najemniško stanovanje in bi mi tudi zato deklico odvzeli. Na centru za socialno delo so mi namreč povedali, da če ne bom zmogla in če ne bomo imeli stanovanja, bi jo lahko dali tudi k rejnikom …"

Zato so sklenili sporazum, da se bodo, če se le da, odpovedali hrani in tako privarčevali za najemnino: "Da, zmanjka nam, da, zdržim pač … saj je zelo težko, ko skoraj ves dan ne jem. Vsaj v šoli se najem. Včasih me kar zvija, ker ničesar ne jem, in to zelo težko zdržim. Velikokrat sem lačna, pa dobim kakšen prepečenec, včasih pa tudi tega zmanjka … Zelo me je strah za mami, da mami ne bo dolgo … kaj se bo z njo zgodilo. Razmišljam, kako bomo živeli, da ne bomo končali na cesti, in še o marsičem, težko mi je v šoli."

"Rada bi, da bi sošolci razumeli, kako težko je ..."
"Velikokrat jokam med poukom in moram na stranišče obrisat solze, velikokrat se zelo težko učim in težko sledim pouku. Razmišljam, kako bo, kaj bo, kako bo z mami, kaj bo z nami, kako bomo živeli, res ne bi rada živela na cesti. Zelo me skrbi in je zelo težko, ker skoraj samo o tem razmišljam … Težko mi je, ko skušam zvečer zaspati, pa mislim le na to. Pa tudi ponoči se velikokrat zbudim in mislim na to …"

In čeprav je Ema izvrstna učenka, je sošolke niso sprejemale v svojo družbo: "Zelo me zafrkavajo, da sem brezdomka, pa zakaj imam takšna čudna oblačila. Vseskozi me zafrkavajo, nikoli me ne pustijo na miru, zelo grozno se takrat počutim, res … Rada bi, da bi sošolci razumeli, kako težko je, če si brez denarja in je mami bolna, rada bi, da razumejo, zakaj imam taka oblačila in zakaj si ne morem ničesar privoščiti in da je res zelo težko tako živeti."

Oblačila, hrana in še dva prijatelja za vedno!
Številnih težav Emine družine seveda kljub pomoči ni bilo mogoče trajno rešiti, je pa bilo nekaj mesecev njihovo življenje vendarle veliko lažje: "Zelo sem vesela, ker je bil odziv zelo velik! Obstajajo res srčni ljudje, ki so nam zelo veliko pomagali, zato je bilo teh pet mesecev veliko lažjih, vsaj deloma smo bili razbremenjeni skrbi … Dobili smo oblačila, hrano, ljudje so prispevali za najemnino in nujne položnice. Res bi se rada zahvalila vsem, ki so bili tako radodarni in se odzvali na našo zgodbo," je hvaležna Emina mama.

Dobili pa so tudi nepričakovani dar: "Dobili smo dva izredno dobra prijatelja, bili smo pri njiju na obisku, dopustu, omogočila sta nam res dejavne počitnice, polne vsega lepega, res sta se izjemno potrudila za nas. Res, dobili smo prijatelja do konca življenja!"

Same petice najboljše učenke na šoli
Pomoči je bila zelo vesela tudi sedmošolka Ema: "Dobila sem veliko oblačil in šolskih potrebščin, ki so mi prišle zelo prav, tako kot tudi vsa hrana. Bila sem res zelo zadovoljna! Teh pet mesecev je bilo res … 'ful' je bilo dobro! Tudi razred sem končala z odličnimi ocenami, same petice sem imela in bila sem izbrana za najboljšo učenko na šoli. Zahvalila bi se vsem za pomoč pri tem, res sem hvaležna."

Družini zdaj ostaja še zavest, da so ljudje prisluhnili njihovi stiski in jo razumeli ter da so jim pomagali bolj, kot je družina sploh pričakovala. Pa tudi, da bodo zdaj njihove bitke spet le njihove: "Da, to me pa zelo skrbi, sploh ker mož ni dobil službe, tako da nas znova skrbi plačevanje položnic, kar je naša nočna mora. Počasi se vračamo tja, kjer smo bili, je bilo pa teh nekaj mesecev res lepih."

Skrbi za preživetje se je znova pridružila tudi skrb za zdravje: ne le da mamina bolezen občutno napreduje, v prihodnjih dneh bo izvedela, ali ima tudi drugo obliko raka.
Jana Vidic, Val 202