Izkušnje ljudi, ki so doživeli vojno in grozote, povezane z njo, vplivajo na vsakega posameznika drugače, saj ima vsak svojo izkušnjo in zgodbo. Ivica Žnidaršič, ki je življenje posvetila delu na Rdečem križu Slovenije, poudarja, kako pomembna je empatija do sočloveka. Sama je življenje posvetila humanitarnosti, bila več kot 30 let na Rdečem križu, med drugim je bila tudi predsednica te organizacije v nekdanji Jugoslaviji. Na njeno delovanje je zagotovo vplivala tudi izkušnja izgnanstva, v katerega so bili med drugo svetovno vojno prisiljeni številni sorodniki in sokrajani. Od leta 1991 pa zavzeto in aktivno zbira podatke ter se zavzema za poplačilo vojnih odškodnin.

Rodili ste se na Bučki (občina Škocjan), nato ste bili kot otrok med vojno izgnani v Nemčijo. Kako se spominjate tega obdobja in kako drugače ste morda zaradi te izkušnje šli skozi življenje?
Kot otrok sem med 2. sv. vojno skoraj štiri leta doživljala nečloveške razmere v devetih nemških izgnanskih taboriščih v Nemčiji. Izgnani so bili vsi družinski člani in sokrajani. Tako sem že takrat ugotovila, kako pomembna je solidarnost in pomoč človeka človeku in kako pomembno je, da ljudje dajo nekaj drugim. Vzor dobrote do človeka mi je bila moja mati, pa tudi drugi, ki so se razdajali tistim, ki so bili v še večjih stiskah. Znak Rdečega križa (RK) so nosili ljudje, ki so nam pri vrnitvi iz izgnanstva pri vlakih dajali hrano, da smo preživeli.

Najbrž sem se prav zaradi doživetij med vojno odločila za delo v Rdečem križu, saj sem kmalu spoznala, da bom lahko v okviru te organizacije največ pomagala pomoči potrebnim ljudem.

Sami ste doživeli grozote vojne, ko ste morali vse zapustiti in po vrnitvi v Slovenijo začeti iz nič. Pred kratkim sem brala, da je ravno zaradi vojn ogromno travm, s katerimi se ljudje soočajo sami. Vsak na svoj način. Kako so se ljudje soočali takrat, ko ravno tako ni bilo nobene opore.
Prav otroci smo zaradi begunstva in izgona veliko trpeli. Nismo bili prikrajšani samo zaradi izgube doma, pri hrani, oblekah, ampak smo bili priča vsem strahotam in nasilju, ki se je kazalo na vsakem koraku. Bili smo brez zdravniške oskrbe, nismo se šolali. Najhuje je bilo gledati prisilno delo in smrt staršev, ki so jih pokopali v tuji zemlji. Ostal je "fenomen letalskega alarma". Stresne razmere v taboriščih so bile velika obremenitev organizma, kar se kaže tudi v starosti. Po prihodu iz taborišč so nas doma čakali izropani domovi in še več lakote.

Izgnanski otroci po drugi svetovni vojni nismo dobili nobene pomoči. V Sloveniji ni bila nikoli narejena nobena raziskava, zakaj je tako veliko slovenskih otrok, ki so živeli v izgnanskih taboriščih, naredilo samomore, zakaj si jih tako veliko ni nikoli uredilo družin in imelo otroke. V Oslu so leta 1987 ustanovili poseben mednarodni socialno-mladinski center, ki zbira informacije o psihosocialnih posledicah in motnjah zaradi vojne ter bivanja v taboriščih.

Od leta 1991 aktivno delujete v Društvo izgnancev Slovenije, v okviru katerega ste dosegli, da so slovenski izgnanci dobili plačilo za prisilno delo v nemških in avstrijskih taboriščih ter druge odškodnine. Kaj vam pomenijo ti uspehi, saj je tu za vami ogromno truda, prepričevanja in vztrajnosti?
Ker sem na Rdečem križu delala več kot 30 let, mi po upokojitvi ni bilo težko nadaljevati dela, vezanega na popravo krivic prvim množičnim žrtvam fašizma in nacizma. Na tisoče strani gradiv, pisem, peticij in formularjev za ugotavljanje pravic slovenskih izgnancev in žrtev vojnega nasilja je bilo potrebnih, a nam je uspelo. Dosegli smo posebno zdravstveno, socialno in pokojninsko varstvo, status žrtev vojnega nasilja, mesečno rento, odškodnino za prestano fizično in psihično trpljenje ter odškodnino za prisilno delo v letih 1941‒1945. Še vedno so odprte izterjatve gmotne škode od Nemčije, saj smo za vladne organe zbrali ogromno podatkov.

Motilo me je, da nimamo podatkov, kako so vojno škodo urejale druge države in da deluje v Evropi samo devet odborov koncentracijskih taboriščnikov, ni pa nobene povezave izgnancev, beguncev in prisilnih delavcev. Zato sem nekaj let zbirala podatke o delovanju organizacij in društev žrtev fašizma in nacizma ter uspela, da smo leta 2009 organizirali prvi evropski kongres izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma, ki se ga je udeležilo več kot 4.000 udeležencev iz dvanajstih evropskih držav. Na kongresu smo ustanovili Mednarodni odbor, ki se sestaja vsako leto v drugi državi članici in povezuje približno 600.000 članov.

Po izobrazbi ste pedagoginja in nekaj let ste poučevali. Kakšni ste bili kot učiteljica in kako danes gledate na pedagoško delo?
Po končanem učiteljišču v Novem mestu sem tri leta učila na osnovni šoli v Leskovcu pri Krškem. Moram reči, da se rada spominjam tistih let. Nekaterim učencem sem pomagala, da so naredili osnovno šolo. Po Krškem polju sem obiskovala domove učencev in ugotavljala njihove težave ter prepričevala starše, kako pomembno je, da otroci naredijo vsaj osnovno šolo. Že na začetku šolskega leta sem rekla učencem, da morajo izdelati vsi in se potruditi, ker enic ne pišem. Tistim, ki niso zmogli, sem po šoli pomagala in jih še posebej učila. Takrat smo imeli učitelji ugled in smo lahko vplivali na dogodke. Ko danes berem, kako se nekateri otroci in starši obnašajo do učiteljev, mi je to nerazumljivo. Sicer pa premalo poznam razmere, da bi lahko na splošno ocenjevala.

Nato ste se zaposlili na Rdečem križu Slovenije, kjer ste bili aktivni 32 let. Kaj je bil razlog, da ste pedagoško delo zamenjali za delo v humanitarni dejavnosti?
Leta 1959 sem prišla študirat v Ljubljano in humanistki Andrina Žaucer ter pisateljica Branka Jurca sta me prosili, če bi se ukvarjala z aktivnostjo podmladka in mladine RK, tedanja predsednica RKS Mira Svetina pa me je leta 1962 prosila, če bi se zaposlila na RKS. Moram reči, da me je njihov program navdušil, saj je imel veliko oblik izobraževanja, predavanj, seminarjev in tečajev. Že ko sem bila na učiteljišču, sem imela dobro mnenje o Rdečem križu, za katerega se je zelo zavzemal profesor Ivo Zobec. Ker sem se že v mladinski organizaciji ukvarjala s humanitarno dejavnostjo, sem ugotovila, da bom lahko tudi tu marsikaj dobrega storila za ljudi. Prebrala sem vse njihove Vestnike in gradiva ter kmalu ugotovila, kako pomembna je ta organizacija za delovanje v vojni in miru, ter da je RK ena najbolj globoko humanitarnih človeku in družbi posvečenih organizacij.

V RK ste opravljali številne funkcije od urednice, generalne sekretarke in bili več let predsednica RKS. V tem obdobju se je na področju humanitarnosti naredil velik napredek.
Najprej sem vodila komisijo za podmladek in mladino, nato sem bila deset let odgovorna urednica glasil RK in založniške dejavnosti (urejanje slikanic o zdravem načinu življenja, zloženk, brošur, referatov, projektov). V letih 1968‒1983 je v založbi RKS izšlo 674 knjig, brošur, slikanic, zloženk in plakatov v nakladi 16,833.057 izvodov. Pomembni učbeniki so bili o prvi pomoči dr. Mirka Drganca, dr. Dušana Repovža, Miroslava Mižigoja, dr. Janeza Ruglja o alkoholizmu, o krvodajalstvu, pomoči starejšim idr. V tistem času so bile prioritete zdravstvena in socialna vzgoja, delovanje šol zdravja, organizacija delovnih brigad v odročnih krajih (napeljava vodovodov v odročnih vaseh, popravilo hiš starejšim ljudem, priprava kurjave za zimo, organiziranje otroških vrtcev po vaseh …), usposabljanje za prvo pomoč in angažiranje mladih za delovanje v RK.

Nekaj časa sem bila namestnica sekretarja, od leta 1975 generalna sekretarka RKS in nato predsednica (1981‒1988). Decembra 1988 sem bila izvoljena za predsednico Rdečega križa Jugoslavije za obdobje dveh let. Tako sem kadrovsko rasla in na RK srečala veliko izjemnih osebnosti, ki so mi bile vzor in spodbuda za delo v tej organizaciji. S predstavitvijo zgodovine Rdečega križa smo prostovoljstvo približali tudi mladim.

Slovenci veljamo za humanitaren narod.
Slovenci smo izredno humanitaren narod. Spominjam se odzivnosti in dejavnosti pri približno 50 nesrečah doma in v tujini, saj je bilo do leta 1974 breme dela ob nesrečah na aktivnostih in odzivu RK. Zgradili smo sistem solidarnosti, da so ljudje lahko pomagali individualno ali kolektivno, saj smo leta 1974 sprejeli Zakon o oblikovanju sredstev solidarnosti ob elementarnih nesrečah. Leta 1975 pa je bil sprejet družbeni dogovor o uporabi in upravljanju s sredstvi solidarnosti, po katerem so vsi zaposleni dali vsako leto vnaprej enodnevni zaslužek za elementarne nesreče. Štiri leta pozneje je bil sprejet dogovor o ugotavljanju in ocenjevanju škode.

Kako danes gledate na migracije ljudi z Bližnjega vzhoda? V čem se razlikujejo od vaše izkušnje in izkušnje vaših rojakov?
Vzrok za današnje migracije so države, ki povzročajo vojne, da prodajo orožje. Za ljudi jim ni mar. Premalo je zahtev naprednega človeštva, da se vojne ustavijo in razgalijo države, ki jih povzročajo. Po koncu vojne bi se morali begunci vrniti v svoje države. Z nami je bilo popolnoma drugače. Nas so pod orožjem izgnali, da bi kot Slovenci izginili z zemljevida Evrope in so lahko na našem ozemlju naseljevali Nemce in Italijane. V nemških taboriščih nismo dobivali odej, hrane in pijače ter nismo smeli nič zahtevati. Po koncu vojne smo se vsi vrnili v svojo državo. Zdaj beguncem v glavnem kar dobro pomagajo.

Odraščali ste v številčni družini. Kako bratje in sestre gledajo na vaše dosežke?
Glede na to, da smo otroštvo preživeli v taborišču, smo ostali zelo dobro povezani vse življenje. Z bratom Francem več kot 25 let sodelujeva pri uveljavljanju pravic slovenskih izgnancev in beguncev, veliko pobud je dal kot poslanec v Državnem zboru, da smo lahko veliko dosegli za žrtve vojne. Za uveljavljanje odškodnin za prisilno delo pa je ogromno naredila tudi sestra Zdenka Kaplan. Skoraj vsi sorodniki mi pomagajo, saj sem vse dni v društvu, prej pa sem bila vse dni na RK.

Za svoje delo na področju humanitarnosti in prizadevanje za pravice žrtev fašizma in nacizma ste prejeli poleg domačih tudi mednarodna priznanja. Bi lahko morda katerega izpostavili?
Res sem dobila veliko priznanj raznih organizacij RK in mednarodnih priznanj organizacij ter društev žrtev vojnega nasilja. Vendar pa je zame najpomembnejši občutek, da sem lahko marsikaj dobrega storila za mnogo ljudi. Ni mi žal, da sem humanitarnemu delu in RKS posvetila najlepša leta svojega življenja, da je o tem delu ostalo veliko znanega, napisanega in da napori niso bili zaman. Prijetno sem bila presenečena, da so mi na 6. kongresu slovenskih humanitarnih organizacij 17. oktobra 2017 podelili kipec dobrote, čeprav že nekaj časa ne delujem več aktivno v RKS.

Uradno ste v pokoju, vendar še vedno zelo aktivni. Bi lahko rekli, da je bila to prelomnica v življenju?
Takoj po upokojitvi leta 1991 sem začela intenzivno kot prostovoljka delati na področju vojne škode in vojnih odškodnin ter urejanju statusa in pravic žrtev vojn. Zato nisem nikoli občutila, da sem v pokoju. Še danes pri visokih letih vsak dan delam na Društvu izgnancev Slovenije, kjer ni nihče zaposlen, imamo pa še vedno veliko aktivnosti. Trenutno vodim Mednarodni odbor izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma v letih 1920‒1945, v katerem povezujemo društva in organizacije iz dvanajstih evropskih držav.

Zelo ste vpeti v družbeno življenje, kakšne načrte imate za naprej?
Rada bi pomagala pri urejanju mojih bibliografskih podatkov, saj nimam popisa knjig, brošur in drugih objavljenih ter napisanih gradiv o RK. Urediti moramo tudi publikacije, s katerimi smo dosegli status in pravice slovenskih izgnancev, beguncev in drugih žrtev fašizma in nacizma.

Kam najraje odidete oziroma kaj najraje naredite za dušo, kot radi pravimo, kadar si vzamete čas samo zase?
Vse dni sem v društvu, tako da mi zmanjka časa še za kakšne druge aktivnosti. Vesela sem, če mi kakšen dan na leto uspe priti na Bučko, kjer imamo še rojstno hišo in posest.

V rojstni hiši nastaja tudi muzej družine Žnidaršič.
Letos mineva 100 let, odkar je hiša na Bučki 5 v lasti Žnidaršičevih. Družinski muzej v naši rojstni hiši nastaja počasi, ker je zelo malo prostora, da bi v hiši lahko shranili vse, kar sva z bratom mag. Francem Žnidaršičem napisala o uveljavljanju pravic slovenskih izgnancev, prisilnih delavcev, beguncev in drugih žrtev vojnega nasilja. Dodati bi bilo treba še to, kar sem napisala o zgodovini in dejavnosti Rdečega križa. Trenutno imamo v hiši okrog 100 priznanj in odličij, ki smo jih prejeli jaz, brat in sestra Zdenka ter veliko družinskih fotografij.