Število žrtev nasilja, ki potrebujejo varno namestitev, opazneje narašča od leta 2010. Foto: <a href=freedigitalphotos.net">
Število žrtev nasilja, ki potrebujejo varno namestitev, opazneje narašča od leta 2010. Foto: freedigitalphotos.net

Centra sicer delujeta v okviru javne službe centrov za socialno delo. Veliko primerov nasilja še vedno ostaja skritih za štirimi stenami.

V kriznih centrih v Mariboru in Piranu je na voljo skupaj 42 mest, tam pa lahko zatočišče poiščejo odrasle žrtve nasilja, ženske in matere z otroki, žrtve družinskega nasilja. Namestitev je mogoča za obdobje do treh tednov, v izjemnih primerih tudi dlje.

Povečan obisk
Tako kot v kriznih centrih za mlade imajo tudi v kriznih centrih za odrasle v zadnjih letih povečan obisk. Lani so našteli 3.049 prenočitev, medtem leto prej 2.901, so pojasnili na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Prizadetim so na voljo tudi druge oblike pomoči, ki jih večinoma izvajajo nevladne organizacije, v manjši meri pa tudi javni zavodi kot dopolnilno dejavnost. V programih varnih hiš, zatočišč in materinskih domov je na voljo 430 postelj, ki so okoli 80-odstotno zasedene. V okviru mreže pomoči deluje tudi specializiran telefon za pomoč žrtvam nasilja.

"Število žensk, žrtev nasilja, ki potrebujejo varno namestitev, opazneje narašča od leta 2010. Ekonomska kriza je zagotovo ena izmed okoliščin, ki vpliva na stisko ljudi in s tem pripomore k porastu nasilja v družini. Hkrati pa sta tudi ozaveščanje in informiranje javnosti o oblikah pomoči večji, posledično pomoč poišče vedno več uporabnic, žrtev nasilja," sta pojasnili vodja ljubljanskega nevladnega kriznega centra Ljubomira Rataj in predsednica Društva ženska svetovalnica Lucija Užmah.

Skoraj polna zasedenost
V omenjenem centru je v dobrih devetih letih delovanja bivalo skupno 574 žensk in 454 otrok, v prihodnje pa načrtujejo širitev namestitvenih kapacitet. "Zasedenost našega kriznega centra namreč konstantno raste, v lanskem letu je bila na primer povprečna zasedenost 85-odstotna, v prvih treh mesecih letošnjega leta pa skorajda 95-odstotna," sta dodali.

Več sredstev
Na ministrstvu za delo bodo letos za socialnovarstvene programe namenili 2,45 milijona evrov, kar je 20 odstotkov več kot lani. Na področju namestitvenih programov načrtujejo širitev mreže v okviru svetovalnic za žrtve nasilja po vsej Sloveniji in vzpostavitev še enega materinskega doma v severovzhodni Sloveniji. Prav tako načrtujejo krepitev preventivnih oblik pomoči ljudem v stiskah in njihovim družinam.

V Kriznem centru za žrtve nasilja v družini Maribor so od odprtja leta 2009 pomagali že več kot 420 ženskam in 460 otrokom. Žrtvam nasilja so na voljo prenočišče in hrana. "Skrbimo tudi, da zberemo dovolj oblačil, obutve in igrač, ker večina nameščenih pride k nam brez nujnih osebnih stvari," je povedala vodja centra Vilma Kersnik.

Žrtve nasilja različni ljudje
Žrtve nasilja prihajajo iz različnih starostnih, izobrazbenih in poklicnih skupin. Nekaj je popolnoma nepismenih - v večini gre za tujke in starejše Rominje -, nekaj pa je tudi akademsko izobraženih žensk. "Skrb vzbujajoče je, da je iz leta v leto več takšnih, ki so kljub končani izobrazbi brez zaposlitve ali zaposlene na nižje plačanih delovnih mestih," je pojasnila Vilma Kersnik.

"Zavedamo se, da število nameščenih pri nas še zdaleč ne pokriva realne številke storjenega nasilja," je poudarila. "Če ugotovimo, da še vedno ostaja nasilje skrito za štirimi stenami, potem lahko z gotovostjo trdimo, da se bo povpraševanje po pomoči, ki jo ob nasilju nudijo krizni centri za odrasle žrtve nasilja, še zviševalo."

Vilma Kersnik meni, da sta za učinkovito preprečevanje nasilja v družbi ključna dva pogoja. Prvi je resnična, ne samo deklarativna, nična toleranca do vseh vrst nasilja. Drugi pa je multidisciplinarnost in možnost vstopa v mrežo brezplačne psihosocialne pomoči, specializirane za delo z žrtvami in na drugi strani specializirane za delo s povzročitelji nasilja.

Potrebne zakonodajne spremembe
Nujne so tudi nekatere zakonodajne spremembe. Tako bi se morala povzročitelju izreči prepoved približevanja ne samo materi, ampak tudi otrokom, čeprav se nad njimi ni neposredno izvajalo nasilje. Treba bi bilo sprejeti zakonodajo, da se iz skupnega bivališča odseli povzročitelj, in ne žrtev. "In nujno je treba v kazenski zakonik vrniti psihično nasilje med dejanja, ki se preganjajo kot kazniva," je še navedla Vilma Kersnik.