Pred dobrima dvema letoma, ko smo dobili tako imenovani slovenski FBI, specialno policijo za pregon najzahtevnejših oblik organiziranega kriminala, so bili upi v njegovo učinkovitost veliki. V tem času je Nacionalni preiskovalni urad (NPU) izvedel kar nekaj odmevnih akcij, predvsem na področju mafijskega in gospodarskega kriminala.

Preiskave tovrstnih kriminalnih dejanj so težavne, ljudje, ki takšen kriminal izvajajo, pa so pogosto tudi nevarni in maščevalni, zato nas je zanimalo, kako dobro je stavba NPU-ja - razvpita stolpnica, ki jo ministrstvo najema od zasebnega podjetja - varovana.

O načinu varovanja stolpnice Nacionalnega preiskovalnega urada smo se želeli pogovoriti s pristojno osebo pred kamero, pa so nam sporočili, da nam iz varnostnih razlogov konkretnih podatkov ne morejo posredovati, varovanje pa naj bi bilo ustrezno ter skladno z zakoni in internimi akti policije. In prav v teh aktih, ki so nam jih posredovali z ministrstva za notranje zadeve, smo našli dve zadevi, ki smo se ju odločili preveriti na terenu.

Terorist Franček Piromanček
Ker si nismo želeli, da bi našo ekipo spoznali, smo to nalogo zaupali posebnemu sodelavcu, ki so ga naše odlične maskerke preuredile tako, da je popolnoma ustrezal naši nalogi.

Priskrbeli smo mu brado, brke in tudi lasje so se prilegati. Tako smo dobili potencialnega napadalca - recimo mu kar Franček Piromanček. Merila za ureditev poslovnih prostorov za potrebe policije, izdana leta 2008 in objavljena v Uradnem listu, torej pred zloglasnim najemom NPU-ja, obsegajo kar 40 strani in veljajo za prostore, ki so v lasti ali v najemu policije.

Dostop do NPU-ja na široko odprt
V poglavju 2.2 je določen način urejanja dostopov: »Dostop z vozilom do glavnega vhoda objekta mora biti onemogočen z ustreznimi premičnimi mehanskimi ovirami oziroma na drug način zaradi zmanjševanja nevarnosti terorističnega napada z avtomobilom bombo.«

S posnetka je tako razvidno, kako Franček pripelje kar po pločniku mimo NPU-ja, pri čemer ne naleti na nobeno oviro. Zadevo zato poskuša izvesti še malo predrzneje in se pripelje kar do vhoda v stavbo. Na poti mu ne stoji nobena ovira, noben varnostnik oz. kar koli, kar bi preprečilo, da bi se avtomobil zapeljal naravnost v stavbo.

Le kaj bi pritegnilo pozornost kriminalistov?
Velja omeniti, da so v poglavju 2.3 določeni tudi pogoji zunanje ureditve okolice: »Območje poslovnega kompleksa mora biti ograjeno z netransparentno kovinsko žično ograjo višine najmanj dva metra.«

No, o kakršni koli ograji okrog NPU-ja seveda ni ne duha ne sluha, povsem svobodno je tudi parkiranje le nekaj metrov od stavbe. Ekipa je zato poskusila še nekaj drugega. Iz odprtega prtljažnika so vzeli škatlo, in ker se zanje nihče ni zmenil, prtljažnik pustili odprt in odšli. Po popiti kavi so se vrnili, škatlo položili na tla, zaprli prtljažnik in spet odšli. Tudi tokrat se za početje novinarjev ni zmenil nihče, zato so se odločili oditi, škatlo pa pustili za seboj. In zgodilo se ni seveda nič.

Na koncu jim ni preostalo drugega, kot da so s škatlo v roki preverili, ali je morda okrog stavbe le kakšna ograja oziroma skrivno in učinkovito varovanje, ki bi preprečilo, da bi pred NPU-jem počeli vragolije. Tudi tokrat so akcijo končali brez uspeha.
Rajko Gerič, Tednik