Vaša ocena: 
Ocena 3,8 od 45 glasov
Ocenite to novico!
| Slovenci smo s tem, ko smo postajali zrelejši kot narod in država, postali zrelejši tudi za občutenje tragedij, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno in po njej. | ||
| Borut Pahor | ||
| Današnje dejanje ostaja na ravni tistega, kar je najbolj temeljno - moralne zgroženosti in sočutja, ki ga dolgujemo vsi tem ljudem, ki so v strahotnih okoliščinah izgubljali življenja. | ||
| Anton Stres | ||
Kadar koli smo priče novim razkritjem vojnih ali povojnih tragedij, smo bolj moralno šokirani, kar kaže, da dozorevamo kot narod, je po obisku Hude Jame in Starega piskra dejal premier Pahor.
Premier Borut Pahor in ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres sta se namreč skupaj poklonila žrtvam povojnega nasilja v rovu Barbara in žrtvam nacizma v Starem piskru. Gre za prvi skupni poklon premierja in ljubljanskega nadškofa, ki sta pred vhodom v rov Barbara v Hudi Jami pri Laškem položila cvetje in svečo in se tudi podala v rov.
ODZIV PREDSEDNIKA REPUBLIKE ZA TV SLOVENIJA: |
"Slovenci smo s tem, ko smo postajali zrelejši kot narod in država, postali zrelejši tudi za občutenje tragedij, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno in po njej," je še dejal premier Pahor. Ob vseh teh razkritjih si želimo, da bi se s tem spominom soočili in ga na primeren in pieteten način tudi umestili v našo zgodovinsko zavest, je dodal.
Tako premier kot nadškof sta sicer izpostavila dolžnost države, da prikrita grobišča uredi. Dolžnost države je, da v Hudi Jami opravi pietetni pokop trupel, je opozoril Pahor, saj bodo na ta način prispevali k zorenju splošnega občutka za dobro in pravično.
"Ljudje niso izgubili le življenja, ampak tudi pravico"
Po besedah ljubljanskega nadškofa pa današnje dejanje ostaja na ravni tistega, kar je najbolj temeljno - moralne zgroženosti in sočutja, "ki ga dolgujemo vsi tem ljudem, ki so v strahotnih okoliščinah izgubljali življenja". Verjame, da bo premier naredil vse, da bodo tisti, ki so v Hudi jami končali v strahotnih okoliščinah, dobili spoštovanje, ki ga zaslužijo.
Kot je povedal, je še vedno zgrožen, ko prebira spomine na leta med in po vojni, ter zgodbe številnih sorojakov, ki so trpeli zaradi domoljublja in resnice. Ne le, da so ti ljudje izgubili življenja, ampak so izgubili pravico, je poudaril Stres in dodal, da je premierju hvaležen, da sta imela možnost skupaj obiskati omenjena kraja pobojev.
Dogodka sta se udeležila tudi minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik ter celjski škof Stanislav Lipovšek, so sporočili iz kabineta predsednika vlade.
| Vodja sektorja za vojna grobišča Marko Štrovs je v Hudi Jami povedal, da so samo ta mesec našli deset grobišč, od tega štiri množična: v Novih Tepanjah, Šoštanju, Velenju in Košnici pri Celju, kjer je posmrtnih ostankov od 600 do 1.000. Za ureditev kostnice v Barbara rovu pa po njegovih besedah že poteka javno naročilo. |
V rovu Barbara naj bi smrt našlo okoli 2.500 ljudi
V rovu Barbara v Hudi Jami pri Laškem so marca lani odkrili množično grobišče. Tam so našli posmrtne ostanke skupaj 430 ljudi, predvidevajo pa, da so v rovu posmrtni ostanki približno 2.500 ljudi. Z grobiščem se je ukvarjalo tudi celjsko tožilstvo, ki je preiskovalo kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper človečnost, ki je bilo storjeno v povojnem času.
Dela v rudniku so sicer končana, najdeni posmrtni ostanki žrtev pa so trenutno shranjeni v opuščeni strojnici v rudniku in v prvem jašku rudnika. Trenutno so končana tudi predlagana posamezna preiskovalna dejanja, so sporočili s celjskega tožilstva.
374 talcev ustreljenih v Celju
Pahor in Stres sta se poklonila tudi žrtvam nacističnega nasilja v Starem piskru v Celju. Na dvorišču tega nekdanjega zapora so namreč nacisti v letih 1941 in 1942 ustrelili 374 talcev.
Premier Pahor se je sicer udeležil tudi nedavne spravne slovesnosti ob grobišču pod Krenom v Kočevskem Rogu, Stres pa je tedaj vodil mašo za žrtve revolucionarnega nasilja. Pahorjeva udeležba na slovesnosti je bila presenetljiva, saj v RKC-ju na slovesnost niso vabili nikogar z državnega vrha. Vendar pa je nato ekonom novomeške škofije Janez Gril pojasnil, da je do njega prišla informacija, da bi se Pahor želel slovesnosti udeležiti, zato mu je vabilo tudi poslal.
Problem in celo malo bolano je, ker se o te, kaj naj piše na žrtvah sprašuje borce, ki so odgovorni za poboje (se celo zahteva od njih soglasje!!!!!!!) in ker o tem odloča oblast, ki je ideološka naslednica tistih, ki so odgovorni za te zločine. Zakaj pa se o tem kaj naj piše na gorobvih ne vpraša svojce oz. organizacije, ki jih nekako zastopajo?
eh, politiki. ko boste bivši komunisti v parlamentu priznali, da je komunizem zločinski režim bomo že v naslednjem stoletju.
To se pa ne bo zgodilo, ker preprosto to pomeni, da bi izgubili smisel zakaj sploh verjamejo v to sicer propadlo in izrojeno ideologijo. Potem bi morali priznati poraz.
Žal je bila pieteta možna samo, ko je šlo za tiste zlorabljene pse s strani lds elite.
Kdaj? Predvideno do leta 2030 :)
eh, politiki. ko boste bivši komunisti v parlamentu priznali, da je komunizem zločinski režim bomo že v naslednjem stoletju.
hvala,dodal bi še da današnja zares in lds ki pa sta samo frakciji nekdanje zsms sta leglo najbolj zahrbtne in hinavske politične elite ki je brez kakršnikolih moralnih in etičnih zadržkov sodelovala pri tajkunizaciji slovenije in še danes brez kakršnikoli zadržkov(afera bulmastifi,ultra i.t.d)kroji usodo slovenije na hrbtih slovencev
največji izkoriščevalci po letu 91 so postali tajkuni ki pa v glavnem prihajajo iz vrst post-komunistične rdeče buržoazije.
@Biberkof to imaš povsem prav in obstaja še dejansko neka zelo konkretna povezava med njimi in marksistično ideologijo. Marksiszem in njegov slogan kako cilj opravičuje sredstva je naredil več škode, kot se vidi na prvi pogled. V 90. sem politiki aktivno sledil in na lokalni ravni tudi deloval v okviru Demosa. Zelo dobro se spomnim, da so prihajale iz ust funkcionarjev starih sil oz. LDS-a ( prej ZSMS ) celo takšne trditve, da sploh ne rabimo za lastninsko preoblikovanje ne poslovne etike, ne zakonov, ker so 'revolucionarni časi in se naj nekdanja, sicer nedefinirana družbena lastnina revolucionarno prerazporedi'. Družbena lastnina je bila sicer toliko od vseh, kot je premoženje RKC last njenih vernikov oz. sploh vseh krščenih. Na kakem papirju že mogoče, v resnici pa so stvari funkcionirale čisto drugače.
In niti ena izmed teh stvari, ki so bile obljubljene v propagandi ni bila izpolnjena in niti ni mogla biti, ker je stala za vsem KP in kominterna. Ker narod ni bil osvobojen, ampak je en totalitarizem zamenjal drugi, ker nismo dobili svoje države, ampak mednarodni komunizem, ki je terjal podreditev narodne zavesti razredni. 'Pravično in socialno družbo' pa je zamenjalo, brezpravje ter nasilni kolektivistični ekspremineti na vseh področjih.
največji izkoriščevalci po letu 91 so postali tajkuni ki pa v glavnem prihajajo iz vrst post-komunistične rdeče buržoazije.
Anton Stres
Bolj posplošene izjave res ne more biti. Tipična klerikalna polikanost in prazno leporečje.
Gospod še nikoli ni obsodil pobijanja nedolžnih žrtev s strani nacifašizma in njihovih slovenskih hlapcev, pa čeprav so bili med njimi v 99,9% katoličani. Hinavščina.
Je pa treba komunizem demonizirati do onemoglosti,ker restavrirani kapitalizem je totalno zafuran in škodljiv sistem,ki spravlja v socialno stisko vse več ljudi. Bistvo NOB je bila osvoboditev naroda, formiranje lastne države in pravična socialna družba. Vse to so pa po letu 1990 začeli novi kapitalisti in divja buržoazija uničevati. Z odpiranjem jam so spustili na dan tudi duha maščevanja. Vse več ljudi sovraži izkoriščevalce in povzpetniške tajkune. Vprašajte malo delavce,ki jih izkoriščajo kaj bi nardili z bogataši in šefi?
Komunisti so rešili Slovence in narode Jugoslavije pred nacističnim genocidom, ki so ga aktivno podpirali in sodelovali kolaboranti. Ti so pošiljali rodoljube v taborišča smrti in pred strelske vode okupatorja. Tudi sami so vihteli nože in kole, kot na sv.Urhu in v Kozlarjevi gošči in na mnogih ,premnogih moriščih po Sloveniji in Jugoslaviji.
Več kot 30000 partizanov so pobili in na stotine civilistov, največ žrtev med Slovenci so povzročili okupatorji in njihovi domači pomagči.
Narod je že storil pugumno dejanje, ko se je upro okupatorju, a kaj ko je komunizem izkoristil upor za revolucijo in za nasilje nad lastnim narodom. Teror komunistov, je pognal Slovence v roke okupatorja, ko so leti poskušali zasčititi sebe, svoje družine in svoj način življenja.
Pač vsi smo poraženci, zato je najbolje, da obsodimo komunizem in sodelovanje z okupatorjem, ter gledamo naprej v prihodnost. Da se spominajmo ljudi, ki so se leta 1991 borili za Slovenijo, za lastno državo in da pozabimo na ljudi, ki so se leta 1945 borili za Beograd.
@Kralj M. zelo dobro povedano! Poraženci so vsi, ki so kakorkoli delovali v prid kakega totalitarizma, tisti, ki so bili zavedeni ali mobilizirani iz ene ali druge strani pa so bili prevarani s strani prvih. Zmaga za vsakega narodno zavednega in demokratično usmerjenega Slovenca pa je bila osamosvojitev.
@Kurent5; z veseljem!
Če sem prav prebral so bili talci ustreljeni 22.7.1942.
Tako je vsaj jasno kaj je bilo prej. Prej so okupatorji streljali talce, pa če so bili za partizane ali ne, po 9.5.1945 pa so partizani streljali prejšnje eksekutorje. Pravijo da je maščevanje sladko.
Škoda je samo, da medvojnih zločincev niso postavili pred sodišče in jih šele potem ustrelili.
Odličen primer hujskačev in enoumnežev, ki še 65 let po vojni razdružejejo slovenski narod.
Ali res nista sposobna kakšne bolj spravljive besede?
Kar boli me ko vidim kakšne radiralne in sovražne komentarje imajo nekateri....kar pobili bi nekateri vse, ki ne mislijo isto kot sami. Žalostno....najbrž vaju to silno sovraštvo kar razjeda od znotraj.
Kar pa se tiče puščanja ostalim.. Če jim pustim, sem tiho in ne opominjam na laži in manipulacije, to kvalificira po mojem mnenju kot sodelovanje pri poneumljanju črede. Te manipulante je potrebno razkrinkat in ukinit. Če te zanima moja motivacija.. bom rekel, da kot član človeške vrste ne dopuščam nazadovanja in delam vse kar lahko, da dosežemo novo raven, predvsem intelektualno in kulturno.
Evo še odgovor na naslednje klišejstvo.. vsakemu svoje, če to meni pomaga zakaj bi mi to nekdo očital-skušal odvrniti od tega.. Iz popolnoma istega razloga kot bi to rekel nekomu, ki je na heroinu. Tudi hori se zdi heroin super zanj in edino kar ga izpolnjuje.
Drugače pa pusti ljudem naj se sami odločijo v kaj želijo verjeti... Če so po tvoje nori, pa naj bodo nori, saj ti kot razgledani človek ali bolje liberalec, dopuščaš vsem pravico do osebne odločitve ali pač ?
Hitro vrzite računalnik v smeti, saj je delo hudiča! Tako kot knjige in znanost.
Imajo pa oblastnki zdaj en velik problem! Več kot 20 let so hujskali s kolaborantsko propagando, zdaj so pa ugotovili,da so v absolutni manjšini.
Krepko peko 80% Slovencev ima Tita in partizane za pozitivne zgodovinske junake. Sedaj je panika v vrstah desnice in klerikalcev, vse sovraštvo,ki so ga sejali,se sedaj vrača kot bumerang, so osamljeni in osovraženi. "Odkrivanje" grobišče je le propagandna igra, za vse so podatki v arhivih. To,da se gre Phor klanjat na kraj kjer so ustaši zakopani, to pa je višek politikantske naivnosti.
To je tako kot v Sloveniji, kjer so naredili kočevsko bitko in roško ofenzivo, padlo pa je po dvajset Italijanov in petindvajset partizanov. Borilo pa se jih je po dvesto na vsaki strani. Takšne so bile naše "praske"! Četniki smo se na Han Pijesku spopadli s Francetičevo ustaško Črno legijo, s Handžar divizijo in SS-divizijo Prinz Eugen. Na njihovi strani je bilo 15.000 vojakov, na naši pa 17.000. To je bil boj! Skratka, z Nemci sem "sodeloval" le prek puškine cevi.
Uroš Šušterič, vojvoda Uroš, kot ga ljubkovalno imenujejo soborci v Srbiji, je edini še živi slovenski pripadnik četniškega gibanja. Potem ko je leta 1998 (sedaj pokojni) Aleksander Bajt šokiral slovensko javnost s knjigo Bermanov dosje, se je Uroš Šušterič odločil napisati knjigo spominov z naslovom Od Ljubljane do Ravne gore, ki je izšla pri kragujevški založbi Pogledi.
Njegova življenjska pot je slikovita; bil je četnik, prostovoljec v jugoslovanski vojski, zapornik gestapa, propagandist in obveščevalec angleške tajne službe MI-5 ter politični zapornik. Konec vojne je dočakal s činom kapetana v zaporih Ozne zaradi pripadnosti Jugoslovanski vojski v domovini (JVvD). Tudi zato se je politično aktiviral šele pred osamosvojitvijo Slovenije, ko je zgodaj vstopil v Tomšičevo Socialdemokratsko stranko Slovenije. Še danes je član Janševe Socialdemokratske stranke. Ker za slovenske državne organe ostaja "sodelavec okupatorja", je prepričan, da se mu godi krivica. Hkrati si kot član Atlantskega sveta Slovenije in Odbora za Nato dejavno prizadeva za vstop Slovenije v to zvezo.
Kako to, da ste se za pričevanje o času, ki ste ga preživeli kot slovenski četnik, pripadnik Ravnogorskega gibanja, odločili tako pozno?
Prvič sem o Ravnogorskem gibanju spregovoril leta 1992, ko je zgodovinar dr. Boris Golec napisal zgodovino družine Šušterič. Tam sem prvič opisal svojo četniško pot. Aktivni četnik sem postal leta 1939, že kot gimnazijec, četrtošolec celjske gimnazije. Moj poveljnik je bil takrat kapetan Vrebac. In v našo hišo je prihajal Draža Mihailović. Oče je bil njegov osebni prijatelj, ko je bil Draža Mihailović - Čiča v Celju poveljnik 39. pehotnega polka. Draža Mihailović je bil v Slovenijo poslan "po kazni" in po "abesinski aferi". Ta se je začela, ko je Čiča javno povedal, kakšne zločine je zagrešila italijanska vojska v Abesiniji, današnji Etiopiji, ko je s plini pobijala ljudi. Nedić, ki je bil Mihailovićev smrtni sovražnik, je tudi zaradi dobrih zvez z Nemci in Italijani želel Mihailovića kaznovati. In to je hotel verjetno tudi Rupnik. Slovenci Rupnika ne vrednotimo pravilno. Čiča nam je lepo povedal - o tem smo oficirji slovenske narodnosti dobili tudi telegram -, da je Rupnik izdajalec Jugoslovanske vojske v domovini in da je obsojen na smrt. To pa ne velja za Rupnikovega sina Vuka in letalskega kapetana Evgena, poveljnika četniške brigade v Srbiji. Vuk se je sicer pridružil domobrancem, vendar je bil popolnoma vdan Mihailoviću. Rupnikov zet Kociper to samo omenja, pojasnjuje pa ne. Vendar o slovenskih razmerah ne želim presojati ...
Zakaj ne?
Ker v vojnem času nisem bil v Sloveniji. V Srbiji so se proti okupatorju borili najprej četniki, že z vstajo v Mačvi aprila in maja 1941 in kasneje v vzhodni in potem skupaj s partizani v zahodni Srbiji. Vse do napada partizanov na četnike v Kraljevu, Čačku, Užicu in drugih mestih. Naši zgodovinarji tega niso vedeli in so mislili, da smo mi prekinili dogovor. Četniki so bili Jugoslovanska vojska v domovini (JVvD - monarhisti), ki je delovala po navodilih vlade v izgnanstvu, komunisti pa so delovali po nalogu kominterne. In se uprli šele tedaj, ko je Stalin to zahteval ob koncu junija 1941. Na drugi strani je bila fronta okupatorjev in kvislingov. To so bili Nemci, Madžari, Bolgari, Italijani in ljotičevci. Za enega ljotičevca so Nemci pobili deset Srbov, enako je veljalo za nedičevce in četnike Koste Pećanca. To so bili sodelavci okupatorja. Zato med nami in Rdečo armado ni bilo konfliktov, ampak smo jih bratsko sprejeli ob osvobajanju Svilajnca, Kraljeva, Valjeva, Bora in drugih mest. Naš major Piletić je šel na Donavo k Rusom in jih dobesedno pripeljal v osvobojeno Srbijo. Moj brat je v Svilajnac prišel na ruskem tanku in s svojo letečo brigado. Potem smo se objemali in pili - mi žganje, oni pa medicinski alkohol, ker se jim žganje ni zdelo dovolj močno. Zvečer nam je komandant sovjetskega polka, ki se ga je precej nacedil, zaupno dejal, naj "raje gremo", ker ima ukaz, da nas razoroži, ker pač "nismo komunisti". Potem je prišla skupina dvajsetih ljudi z rdečo zastavo in rekla, "mi smo tu ta glavni". Mi pa smo se po ukazu, da ne bi prišlo do konfliktov, morali mirno umakniti. Čeprav smo bili četniki večji prijatelji ruskega naroda in zagovorniki panslavizma kot partizani.
Kako ste pravzaprav postali četnik?
Med četnike sem vstopil kot gimnazijec, ob napadu na Jugoslavijo postal vojak prostovoljec in po pregonu v Srbijo, potem ko sem končal ilegalno vojaško akademijo, ki so jo vodili visoki oficirji in specialci angleške SOE, postal pripadnik bojnih enot. Moj oče je pristopil k Ravnogorskemu gibanju, pred vojno pa je delal za obveščevalno službo, ki jo je vodil Draža Mihailović. Tudi moj brat Bojan z vzdevkom Slobodan je v začetku vojne že vstopil v mešani četniško-partizanski kosmajski odred. Takrat se je začel spontan odpor srbskega naroda proti okupatorju. Ko so se kasneje pojavili komunisti, smo se borili skupaj z njimi. Izraz "partizan" nam takrat sploh ni bil znan. Izvirno pomeni "partijsko vojsko" in leta 1942 so to ime pričeli uporabljati v Sovjetski zvezi. Leta 1941 sem se odpora udeležil najprej kot propagandist-obveščevalec, potem pa kot borec. Nato je bilo partizansko gibanje v Srbiji zelo hitro likvidirano. In to zato, ker se je partizanstvu uprl sam narod. Celo mi smo trepetali, da nas jezni kmetje ne bi pobili.
Kje ste bili, ko se je začela vojna?
Ko se je začela vojna, sem bil razporejen v 345. protiletalsko divizijo v Retečah pri Zidanem Mostu. Dodelili so me k nekemu visokemu Srbu, mitraljezcu Milošu. Čeprav sem bil krepak, sem bil v primerjavi z njim precej manjši. Da mi ne bi čelada padala z glave, sem si moral vanjo zatlačiti papir, "vikelgamaše" pa sem si moral trikrat oviti okoli nog. Pomagal sem mu pri držanju nabojnikov, ko je z novo zbrojevko sestrelil štuko. "J... ti mamo, če letiš dol, te bom jaz posekal vzporedno!" je dejal po nekem napadu, ko štuke niso nič zadele. In potem je počakal in štuko z rafalom res prestrelil na pol. To je bila edina nemška štuka, ki je bila v vojni sestreljena nad Slovenijo in je nato padla v Savo. Ko je bilo aprilske vojne konec, sem odšel v Žalec. Ker me je neki kulturbundovec, ki sem mu nekoč pomagal, obvestil, da mi grozi smrt, sem zbežal v Ljubljano, tam pa so me 14. aprila aretirali gestapovci. Takrat v zaporih ni bilo komunistov. V zaporih smo bili le "velikosrbi", "jugoslovani" in pripadniki četniške organizacije, o kateri pa Nemci niso imeli podatkov. Nato so nas poslali v Maribor in izselili v Srbijo, kjer so nas v Aranđelovcu sprejeli kot brate. Tam o kakšnem partizanstvu sploh ni bilo govora. Srbska tradicija je bila biti "četnik", torej "hajduk" ali "upornik". Komunizem je bil za večino prebivalstva tujka. Zanimivo pa je, da je bilo sodobno četništvo rojeno v Celju, kjer ga je teoretično utemeljil Mihailović, ki si je izkušnje skupaj z Vauhnikom in De Gaulom nabral v francoski generalštabni šoli Ecole de Guerre v Parizu.
Toda kako to, da ste vi, čeprav ste Slovenec, vstopili v četniško vojsko?
Preprosto zato, ker po okupaciji leta 1941 drugega organiziranega odpora proti okupatorju ni bilo. Vodilna sila upora je bilo takrat četništvo; to je bila edina uporniška sila. Moj oče je bil srbski prostovoljec in nosilec srbske spomenice kralja Petra iz vojne 1914-1918. Moj brat je bil aktivni oficir. Bili smo srbsko usmerjena družina. Sam sem še danes monarhist in spoštujem družino Karađorđević. Celo na grobnici smo do leta 1988 imeli ć.
Že, toda danes je uveljavljeno prepričanje, da so bili Slovenci v nekdanji SHS in kasnejši Jugoslaviji nacionalno zatirani, brez temeljnih pravic, da so živeli v "ječi narodov", pod centralistično srbsko peto ... Kako ste torej lahko pomagali nekdanjim zatiralcem?
To je provokativno vprašanje, ampak zgodovinski viri dokazujejo, da so zgodbe o zatiranju neutemeljene. Bolj priznanega naroda, kot smo bili Slovenci med Srbi, v tistem času ni bilo na ozemlju Balkana. Srbi so bili dobesedno zaljubljeni v Slovence. Mihailović je celo na kongresu v vasi Ba predlagal ustanovitev Srbo-Slovenije. S Srbi bi lahko naredili tako državo, da bi se "Bogu zagnusila" - Slovenija bi bila večja od Hrvaške, Hrvaško pa bi zradiral, tako jezen je bil na ustaše, ki so izdali in uničili Jugoslavijo. Čiča je bil velik slovenofil. Ko me je v enoti prvič videl moj vrhovni poveljnik, se je do mene obnašal, kot da sem njegov sin. "I ti si tu, junače moj, Slovenac!" mi je dejal. Ko pa je izvedel še, kdo je moj oče in da so ga partizani ubili, sva oba dobila solzne oči. Takrat sem bil star enaindvajset let.
Ste se kasneje med drugo svetovno vojno borili bolj proti partizanom ali proti Nemcem?
To je znova provokacija. Do Užiške republike je leta 1941 v Srbiji padlo v boju proti okupatorju šestindevetdeset odstotkov četnikov in samo štirje odstotki partizanov. Tudi sam se sprašujem, od kod toliko prvoborcev kasneje?! To je tako kot v Sloveniji, kjer so naredili kočevsko bitko in roško ofenzivo, padlo pa je po dvajset Italijanov in petindvajset partizanov. Borilo pa se jih je po dvesto na vsaki strani. Takšne so bile naše "praske"! Četniki smo se na Han Pijesku spopadli s Francetičevo ustaško Črno legijo, s Handžar divizijo in SS-divizijo Prinz Eugen. Na njihovi strani je bilo 15.000 vojakov, na naši pa 17.000. To je bil boj! Skratka, z Nemci sem "sodeloval" le prek puškine cevi. S partizani smo se udarili šele kasneje. Poleti, ko je Koča Popović s 23. divizijo udaril prek Kopaonika in Jastrebca, smo se spopadli na Bukoviku. Tam me je ranila minometna granata in sem na levem ušesu izgubil sluh, ranjeni pa so bili tudi vojvoda Rtanjski, vojvoda Radomir Petrović - Kent, moj brat poročnik Bojan Šušterič - Slobodan, komandant "leteče" jurišne brigade, poročnik Vukašin in skoraj vsi drugi oficirji. Bil sem v prvi vrsti, vzdržali smo najhujši pritisk partizanov. To so bili grozni spopadi, ker so šle razlike med nami samo po "konici noža", zaradi ideoloških razlik. Eni smo bili za monarhijo, drugi za komunizem, vsi pa smo se borili proti okupatorju. V redkih bitkah s partizani smo zmagovali. Po bitki na Bukoviku smo ustavili partizane, ki so nas res pošteno zdelali, kasneje pa smo jih z našimi jurišnimi odredi popolnoma razbili, tako da je moral Koča Popović poleti 1944 zbežati prek Bolgarije do Beograda.
Kljub temu je eden najznačilnejših prizorov, ki nam jih ime "četnik" najprej prikliče v spomin, podoba bradatih mož, ki skupaj z Nemci jurišajo na preganjane partizane nekje na Sutjeski?
Bil sem v 42 bitkah v vzhodni Bosni in Srbiji, kjer sem bil še šestkrat ranjen. To so bili boji "prsi ob prsi", kjer si imel v rokah dve bombi, v ustih pa nož. Pokojni Aleksander Bajt mi je pred smrtjo dejal, da bi on, če bi doživel to, kar sem jaz, napisal še eno tako knjigo, kot jo je. Jaz vsega tega ne znam dobro opisovati, ker ne prenesem samohvale. Kljub temu pa sem spopadov s partizani doživel le nekaj. Dokumentirani dokazi o tem, da četniki nismo pričeli spopadov in da smo se borili predvsem proti okupatorjem, pa so knjige Miloša Aćima Koste, napisane na podlagi arhivov National Archives of Washington, knjiga Aleksandra Bajta Bermanov dosje in knjiga angleškega majorja Michaela Leasa Posilstvo Srbije. In še mnoge druge. Ne želim žaliti partizanov. Partizani so imeli hude boje z okupatorji. Toda zadaj je zmeraj stal en cilj. In to je bila boljševistična revolucija. Glavni sovražnik revolucije pa ni bil Nemec ali Italijan, pač pa mi, četniki, vojaki Jugoslovanske vojske v domovini. To je jasno iz številnih Titovih ukazov in ukazov drugih poveljnikov ter iz ostrine boja proti četnikom. Danes na primer vemo, da so partizani in Italijani sklepali dogovore o prekinitvi spopadov, da bi medtem partizani likvidirali četnike.
Toda takšno sodelovanje je bilo tudi med četniki in okupatorji?
Tega ne zanikam. Ampak težko boste našli eno samo armado, ki celo med vojno včasih, kadar je bilo več strani v spopadu, na neki način ni sodelovala z drugo stranjo. Albert Speer v svojih spominih opisuje primer, ko je celo Hitler molče sprejel dogovor z nasprotnikom. Ko so pozno jeseni zavezniške bojne ladje popolnoma presekale pot nemškim silam na grških otokih, so bile nemške enote vendarle brez spopadov prepeljane v notranjost Grčije. Nemške ladje so plule tudi tako, da so jih videli z britanskih ladij. Za to uslugo je nemška stran privolila, da bo branila Solun pred prodorom sovjetskih sil, vse dokler ga ne zavzamejo britanske sile. Ko je bila operacija, ki jo je predlagal kasneje na smrt obsojeni vojni zločinec general Jodl, končana, pa je Hitler izjavil, da je bil to "edini primer, ko smo se spustili v kaj takšnega". Američani so podobne dogovore sklepali v Ardenih. Tudi kasneje sem sam med boji opazil, da je bila nemška Mullerjeva armada, ki se je umikala iz Grčije, dobro oskrbljena z gorivom, s protiletalskimi topovi in strelivom. Zavezniška letala bi jo lahko onemogočila z bombardiranjem, ker nemške sile v zraku niso več imele letal. Toda to se ni zgodilo in o tem sem poročal naši obveščevalni službi. Morda bodo arhivi nekoč odkrili, da so bili v ozadju še kakšni dogovori. Tako je bilo tudi z vsemi drugimi silami v prejšnji vojni. Frankovci, ustaši in komunisti - partizani so bili naravni zavezniki še iz časov prve Jugoslavije in so med vojno še naprej prikrito nastopali skupaj proti nam, tako da so bili hercegovski četniki vezani predvsem na Italijane. Pop Đujić in drugi vodje četnikov tu ne morejo imeti povsem čiste vesti. Je pa res, da so Italijani ob koncu vojne imeli navodila, naj se vdajajo "partizanom", ne pa četnikom. Vsi smo torej iskali različna zavezništva, da bi se otresli drug drugega. Slovenski partizani so z Nemci sodelovali že leta 1942. Toda četniki smo vendarle do konca vojne bili edina legalna oborožena sila na ozemlju Jugoslavije. Churchillov obrat ob koncu vojne se je lahko zgodil samo zaradi delovanja kominternovske vohunske izpostave v angleški obveščevalni službi v Kairu. Tam so delovali Klugman, Kibl, Philby in drugi kasnejši prebežniki, agenti NKVD-ja. Vendar so do konca vojne naši sovražniki številka ena bili okupatorji, ob koncu vojne pa partizani, tako kot smo bili mi njihovi.
Kaj pa likvidacije ranjenih partizanov?
Vse to se je res dogajalo, vendar ne poznam nobene vojske, ki ne bi storila kakšnega zločina. Od Američanov v Koreji in Vietnamu pa do nas in partizanov. Ko smo bili na fronti in smo morali likvidirati sovražnikove straže, tega nismo mogli početi s puškami. Takrat je pel četniški nož, naša "kama".
Tudi tista, ki je na steni za vami?
Ne, ta je iz prve svetovne vojne. Očetu je nož podaril neki Albanec, ker mu je oče rešil življenje. In to je hkrati vse, kar mi je ostalo od očeta.
Kam ste šli iz nemškega ujetništva?
V ujetništvo sem padel v ameriški uniformi v bližini Doboja, ko smo bili v izvidniški akciji. Ko je v Jugoslavijo k četnikom prišla vojaška misija polkovnika McDowlla iz ZDA, sem bil kot predstavnik JVvD poslan v misijo in sem bil v njegovem spremstvu. In ker sem imel že zelo raztrgano uniformo, mi je eden od podoficirjev iz njegovega spremstva podaril svojo vojaško uniformo. V tej sem s svojo skupino nato forsiral reko Sprečo. Tisti most in bunkerji so še danes na istem mestu. Nenadoma sem začutil samo močan udarec po zatilju. Zbudil sem se v kleti dobojske trdnjave. Najprej so mislili, da sem Američan. Imel sem srečo. Če bi vedeli, da sem četnik, bi me lahko mirno zabodli, tako kot me je hotel ustaš v Han Pijesku, kjer sem komaj ostal živ. Potem so me poslali v taborišče v avstrijski Gradec, kjer smo zboleli za pegavim tifusom in je skorajda polovica ujetnikov umrla. Po osvoboditvi sem odšel domov. Tam so me kmalu zaprli pripadniki Ozne. Pred vojaškim sodiščem sem bil obsojen na pet let, pred civilnim pa kasneje na dve leti in nazadnje na leto in pol zapora. Kazen sem odsedel in za dve leti izgubil še državljanske pravice. Premoženja nisem več imel. Očeta, kapetana Josipa Šušteriča, so partizani obsodili in ustrelili v Jagodini aprila 1945, brata pa so partizani ustrelili januarja 1945 v Paraćinu.
Zakaj o vsem tem dolgo niste spregovorili?
Če bi samo desetino tega, kar sem povedal sedaj, povedal leta 1980, bi me celo takrat požrla noč. Bil sem na seznamih tajnih služb in dolgo nisem mogel dobiti dela. Sem pa za organizacijo TO dobil celo odlikovanje, čeprav so vedeli, kdo sem. Nato sem dolgo delal kot direktor enote nekega hrvaškega podjetja ...
Ste morda tudi zaradi skupnega boja zaveznikov in četnikov proti okupatorjem danes blizu zamisli o vstopu Slovenije v Nato?
Sem član obeh organizacij, ki si prizadevata za vstop Slovenije v Nato - Beblerjevega Atlantskega sveta in Odbora za Nato, ki ga vodita Janez Janša in Dimitrij Rupel. Imam dobre prijatelje na ministrstvu za obrambo in vem, kaj vse potrebujemo za modernizacijo vojske, še iz časa druge svetovne vojne pa čutim prijateljstvo do ameriške vojske. Nikoli tudi ne bom prepričan, da so Madžari, Avstrijci, Italijani in Hrvati naši iskreni prijatelji. Vsi bi nas požrli, če bi lahko. Slovenija pa se sama ne more postaviti proti njim. Če bi imeli vsaj deset kilometrov meje s Srbijo, me ne bi bilo tako strah. Zato je za nas edina, ne pa stoodstotna rešitev vstop v Nato. Čeprav vemo, da Nato tudi v sporih med zavezniki in ob notranjih napetostih - na primer na Cipru ali ob severnoirskem vprašanju - ne posreduje. ZDA danes nastopajo preveč v vlogi svetovnega policista, a druge možnosti, kot da se Slovenija pridruži atlantskemu zavezništvu, ne vidim.
Po vašem mnenju proti vstopu v Nato torej sploh niso priseljenci, ljudje, ki imajo zveze v Srbiji in podobno, kar se je tukaj ugotavljalo celo na podlagi nekakšnih hitrih anket javnega mnenja? Četniki ste za Nato?
Četniki smo absolutno za Nato! In tudi Srbi, to lahko vidite, če spremljate njihove medije, so vse bolj za Nato. Proti zvezi Nato so stari partijci in člani kontinuitete. Ti ljudje v okviru zahodnoevropskih integracij nikoli ne bodo več imeli enakega mesta kot doslej. Mi pa imamo ZDA za naravnega zaveznika, tako kot čutimo privrženost do vsega ruskega naroda.
Gre to skupaj?
Seveda. Ruse obožujem. Vse je mogoče, le ljudje moramo biti ljudje. In videli boste, da bo čez nekaj let Rusija ena od glavnih sil Nata. Kajti Rusije brez Nata ni. Tisti rek "Nas in Rusov - dvesto milijonov!" bo držal kot pribit. Mnogi tudi v Atlantskem svetu mislijo drugače in na Ruse gledajo z nezaupanjem, toda po mojem brez tega velikega, kulturnega naroda ne bomo mogli ustvariti možnosti za trajen mir.
Kako pa vaši soborci četniki iz Srbije razumejo vašo naklonjenost do Nata, posebej ko so Natove bombe leta 1999 "pomotoma" padale tudi v Svilajncu, ki ste ga nekoč osvobodili?
Večina ljudi v Sloveniji je takrat Natovo bombardiranje podpirala. Sam sem to spremljal z grenkobo v srcu. Če bi bombardirali samo vojaške položaje in le Miloševića in njegove sodelavce, ne bi imel nič proti. In če je bil to le boj proti komunizmu, ne pa proti narodu, temu ne nasprotujem. Američani so želeli uničiti srbski komunizem. Ampak če bi bili dosledni, bi morali v Haagu sedeti vsi, od Kučana do Izetbegovića. Toda prepričan sem, da bodo že čez leto dni Srbi najboljši vojaki in zavezniki Nata. Le Srbi lahko držijo v šahu Balkan. Potem bomo Slovenci po svoje znova skupaj s Srbi. In lahko bomo samo srečni, če bo spet tako.
saj ne vem, če se sploh splača kaj napisat, ker nekateri komentarji tukaj močno presegajo absurd.
Kot prvo italijanska vojska ni bila z nemško v ničemer niti primerljiva. Primerjava Sicilije, kjer so igrali na mandoline in recimo rusko fronto...eh, no comment.
Res bi prosil vse tukaj, ki se že spravijo pisat komentarje na takšne teme, ki skoraj kot po pravilu vsakič samo še bolj razdružujejo Slovence, da si preberejo kakšne knjige. Pa naj si bodo to novejše, tudi tujih avtorjev, kot tudi tiste pred 2.SV, tako komunistične kot tudi takratne desne politike. Obe strani sta že leta pred 2.SV jasno prikazali svoj politični program, namene in cilje. Obstajo tudi čudovite knjige, ki so jih pisali komunisti, konec 80. let., kjer je natančno zapisano, kaj je bil cilj komunistične stranke, s kom so bili povezani, zakaj, kako in kdaj so komunisti prevzeli monopol nad NOB, kako je potekala revolucija oz. prevzem oblasti, kaj je bil primarni in kaj končni cilj, itd., itd,... Nekateri tu ne poznate niti osnove od osnov. Toliko neumnosti kot jih je napisal npr. Ulikses, kljub njegovi mladostni naivnosti, papir težko prenese.
Narod je že storil pugumno dejanje, ko se je upro okupatorju, a kaj ko je komunizem izkoristil upor za revolucijo in za nasilje nad lastnim narodom. Teror komunistov, je pognal Slovence v roke okupatorja, ko so leti poskušali zasčititi sebe, svoje družine in svoj način življenja.
Pač vsi smo poraženci, zato je najbolje, da obsodimo komunizem in sodelovanje z okupatorjem, ter gledamo naprej v prihodnost. Da se spominajmo ljudi, ki so se leta 1991 borili za Slovenijo, za lastno državo in da pozabimo na ljudi, ki so se leta 1945 borili za Beograd.
ŽRTVAM NAJ BO LAHKA SLOVENSKA ZEMLJA IN UPAM DA POČIVAJO V MIRU NAVSEZADNJE SO BILI NAŠI PREDNIKI IN NI VAŽNO KJE SO SE BORILI. VSI SO BILI SLOVENCI.
Tvoj nono je imel srečo, da je bi l na Siciliji in tam dezertiral. Če bi namreč kje na vzhodni fronti bi ga po vojni verjetno poslali na Golega kot ruskega špijona.
Tak za vsak slučaj in vzgled ostalim...
Umiri se malo....druge svetovne vojne je že 65 let konec. Ni potrebe po internetnem vojskovanju in žaljenju vseh ki ne mislijo tako kot ti.
žrtve kolaboracije in okupatorjev - 100000
žrtve partizanov med vojno in komunistov po vojni - 20000
povsem jasno je, kdo je tu za koga delal....
ribi
24. julij 2010 ob 08:52
Prijavi neprimerno vsebino
no a bo že čas v sloveniji da se kumunizem postavi ob bok nacizmu in fašizmu.
V sloveniji je padlo zaradi vseh treh režimov približno enako število žrtev, tazlika je le v tem , da pri kumunizmu, so bile žrtve po večini v času svobode.
hkrati pa ne smemo pozabiti, da če ne bi bilo komunizma in partizanov, nas zdej ne bi bilo tukaj. povojni poboji so bili predvsem reakcija na medvojno dogajanje in so v primerjavi s tem, kar so hoteli oz nas narediti kolaboranti, navaden vaginin dim - če bi bilo ponjihovo, sedaj nas ne bi bilo tukaj oz. bi bili ali nemci ali italijani in bi govorili v nekem tujem jeziku.
nehajte že prikazovat zgodovino enostransko. kdor trdi, da je bil cilj kolaboracije upravičen in da so žrtve na njihovi strani enakovredne tistim na strani osvoboditeljev, ima močno razštelane moralno etične koordinate v svojem življenju; kako lahko nekdo trdi, da je bila kolaboracija v redu in zavarovanje pred njenim pritlehnim delovanjem slabo za naš narod?!?!?!? samo idiot lahko kaj takega reče.
Samo kaj je pa Škof Grmič rekel je pa čista resnica in RKC ni bila navdušena nad tem . Samo ko si enkrat Škof si Škof ...
Po njihovem je bil tako ali tako "Rdeči Škof"
Dajte se že zmenit med sabo, ali gre za zrelost, ali pa je to le drugorazredna tema.
Precej neumna Država. Predsednik vlade si je prislužil v Vatikanu zaprta vrata, zdaj bo pa za kazen hodil po procesijah.
Vse lepo in prav, kar si napisal. Pa vendar nisem nikjer zasledil(res je, da sem bral bolj na hitro, zato se v primeru napake opravičujem) , kje se za vojne zločine in svoje vloge pri njih Cerkev opravičuje kot organizacija in ne le za zločine "svojih otrok" Prav tako pa ni okusno v isti sapi ob opravičilu dodati, kako je druga stran izvajala še večje zločine.
Drugače pa pohvalno tudi s strani Cerkve za to opravičilo. Kar se pa Pahorja in Stresa tiče, lepo, a sta se odločila za to spravno dejanje, toda bojim se, da bo to muha enodnevnica, jutri pa se bomo spet delili na bele in rdeče in se prepirali, kdo je imel prav.....Mogoče se pa motim....
Dajte se že zmenit med sabo, ali gre za zrelost, ali pa je to le drugorazredna tema.
Če je to res kar si napisal,potem je dejanje Kardinala (zdaj )
Franceta Rodeta res ČASTNO DEJANJE največjega predstavnika
RKC v Sloveniji vredno posnemanja na obeh straneh !
NE 31.10.1999 OB 16.00: SOSTRO - SV. URH
SPRAVNA POBOŽNOST ZA VSE ŽRTVE VOJNE IN REVOLUCIJE
NADŠKOF DR. FRANC RODE: NAGOVOR MED MAŠO
Na predvečer praznika vseh svetih, nekaj dni pred prvim zasedanjem slovenske sinode, na pragu velikega jubilejnega leta 2000 smo zbrani pri Sv. Urhu, da se poklonimo žrtvam, ki so bile tukaj postreljene med bratomorno vojno, hkrati pa obudimo spomin na vse Slovence in Slovenke, ki so padli v tistih tragičnih letih, ne glede na to na kateri strani so se borili; ne glede na njihovo nazorsko ali politično prepričanje. Bog, ki je "večji od našega srca in vse ve" (Jn 3,20) sprejema vse, ki so klicali k njemu, v svoje kraljestvo luči in miru.
Današnje dejanje spoštljivega spomina in molitve za žrtve na tem kraju je za Cerkev na Slovenskem dolžnost. Ti, ki so tukaj končali svoje mlado življenje, so bili po krstu sinovi in hčere katoliške Cerkve, kot Slovenci in Slovenke so bili naši bratje in sestre po krvi. Zaradi svoje politične odločitve niso nehali biti ne eno ne drugo. Vprašanje njihove krivde za smrt drugih prepuščamo sodbi pravičnega in usmiljenega Očeta. Naša dolžnost pa je, da se jih spominjamo s spoštovanjem in da zanje molimo.
Obsojeni in usmrčeni so bili po volji drugih Slovencev, ki so se borili za drugačno Slovenijo. Ni naša naloga, da sodimo o njihovih namenih, zastavljamo pa si vprašanje o pravilnosti njihovih dejanj.
Ob žrtvah pri Sv. Urhu izražam globoko obžalovanje za vse, kar se je tu dogajalo med vojno in za vse nasilne smrti, ki so jih povzročili kristjani. Sorodnike žrtev pa v imenu storilcev prosim odpuščanja.
Ob tem pa ne pozabljam na žrtve, neprimerno bolj številne, ki jih je zagrešila druga stran in ležijo v množičnih grobiščih po Sloveniji. Kajti vse žrtve so enake, vse zaslužijo naše spoštovanje in naš spomin v molitvi.
Ko se danes klanjamo žrtvam pri Sv. Urhu in priznavamo krivdo kristjanov ter prosimo za odpuščanje, opravljamo dejanje, ki naj prispeva k narodni spravi in zgladi razdore, ki sta jih med nami povzročili vojna in revolucija. Ko bodo to storili še drugi, bo slovenski narod resnično stopil v novo obdobje svoje zgodovine.
Ko Cerkev na Slovenskem obžaluje stranpoti in slabosti svojih otrok, ki so se, prepričani v pravilnost svojega ravnanja, oddaljili od Kristusovega duha in njegovega evangelija, priznava, da potrebuje očiščenja. Naj nas to dejanje ponižnega priznanja in obžalovanja očisti. Očiščeni hočemo začeti slovensko sinodo, notranje prenovljeni hočemo stopiti v sveto leto 2000. Neobremenjeni hočemo nadaljevati svoje poslanstvo v tretjem tisočletju. Amen.
desnice !
HVALA za minuse,enkrat za spremembo bi bili pameto
prebrati kaj sploh napišem v svojem postu !!
Povojni poboji brez sodnega procesa so tudi zame zločin,
saj si tudi največji zločinec zasluži pošteno sojenje in
odvetnka,ki ga brani !
Škoda, ker svojega dela ne zmore opravljati dovolj dobro.
Bil bi vrhunski predsednik države.
Nekateri so pač zaslepljeni in nočejo videti grozodejstva,ki so
bila storjena Sv:Urhu,tako pač je danes,ko se poraženci 2 sv:
vojne hočejo preleviti v zmagovalce,a jim ne bo uspelo,saj je
bila prisega na Plečnikovem stadionu jasna !!!
Kar je storil Pahor in pa tudi Stres je lepo dejanje !! a kot sem
napisal že v svojem prvem postu,bi Metropolit Stres lahko
obiskal tudi Sv:Urh in se priklonil tamkajšnim žrtvam !!!
24. julij 2010 ob 13:45
Sprevrženost do obisti bi se temu reklo.
To je bilo namenjeno komentatorju Vitki (s Podutika)
O povojnih pobojih sem pa prvič slišal pri 39tih letih.
Hvala Whale in vicka - ampak raznim šurdam, Vitkom in ostalim somišljenikom s prve strani ti zapisi ne pomagajo.
24. julij 2010 ob 13:13
Belčki, dajte si že enkrat zapomniti, Slovenci Vam ne bomo nikoli odpustili, da ste se pod okriljem cerkve spajdašili z nacisti in jim pomagali pobijat lastni narod. Nehajte se sprenevedat, da ste se borili proti komunizmu, borili ste se za oblast cerkve in se bili za oblast pripravljeni povezati tudi s hudičem. Za usodo slovenskega naroda pa vam je bilo pri tem malo mar!
Sprevrženost do obisti bi se temu reklo.
V posmeh vsem ki so jih "obdelovali" tam ...
upam da ko bo Prešel Mejo med tem in onim svetom da ga bodo čakali na drugi strani in ...
tudi škrlatna kapica mu ne bo pomagala ...
V poročilu, ki ga je 17.7.1942 poslal Ivo Loli Ribarju, je Edvard Kardelj zapisal: "Včasih so [partizani] nekaj mnogo likvidirali. Tako je npr. 2. grupa likvidirala mesečno samo na enem majhnem odseku povprečno do 60 ljudi. Zgodile pa so se tudi hujše stvari, o katerih ti pismeno ne bom govoril." Ta navedek se nahaja v Arhivu Slovenije, bil pa je izpuščen v 2. knjigi Dokumenti ljudske revolucije (DLRS), str. 324, opomba 17. V istem poročilu, to pa je omenjeno v DLRS, je Kardelj še zapisal: "Imamo celo več primerov, da so kratko malo zaprli ali celo postrelili tudi naše zaveznike, da o drugih - o raznih tovarnarjih in bogataših - niti ne govorim" in "Glavno, proti čemer se moramo boriti pri naših partizanih, je sektaštvo, prehod v drugo etapo vojne, zaostrovanje razredne vojne. Večina jih niti ne misli na to, da je to osvobodilna vojna, ampak revolucija, ZSSR in Stalin." To postavlja na laž tiste, ki opravičujejo partizanske zločine, češ da so bile likvidacije naperjene le proti "kolaborantom" in "sodelavcem okupatorja". Sicer pa je to Kardelj priznal tudi sam v svojem naslednjem pismu Ivo Loli Ribarju, datiranem iz 25.7.1942: "Posebno mnogo je sektaškega odnosa do zaveznikov, kar je privedlo do mnogih nevarnih trenj z zavezniki, zlasti s krščanskimi socialisti; nadalje pretiravajo v pobijanju bele garde, pri čemer gre pogosto za ljudi, ki jih morda niti ne bi bilo treba uvrščati v to kategorijo sovražnikov, so celo posamezni primeri odvratnega mučenja nekaterih ljudi, kar se je razneslo že med prebivalstvom in vrglo zelo slabo luč na lik partizanskega borca; so elementi ropanja itd." (DLRS,knj.2,str.369). V pismu Zdenki Kidrič iz 2.8.1942 pa je Edvard Kardelj zapisal: "Okrog Mokronoga in Mirne pa so partizani zares delali svinjarije. Na žalost to ni edini primer. V zadnjem času je to glavno vprašanje, ki ga imamo pred seboj." (DLRS, knj.3, str.14). Res, pravi »osvobodilni boj«, ni kaj! Po raziskavi Žrtve vojne in revolucije (http://www.ds-rs.si/dokumenti/publikacije/Zbornik_05-1.pdf ), opravljeni na Inštutitu za novejšo zgodovino je bilo ozemlju na Dolenjskem in Notranjskem, ki je bilo od aprila/maja do julija/avgusta 1942 pod nadzorom partizanov, evidentiranih okoli 600 civilnih žrtev, ki so jih ubili partizani. Partizanske "svinjarije" so bile vzrok, da so žrtve teh svinjarij zaprosile okupatorje za orožje in začele "kolaborirati" z njimi, da bi se ubranile pred lažnimi partizanskimi "osvoboditelji".
Torej, dragi zagovorniki partizanstva, če so domobranci zato, ker so zaradi obrambe svojih življenj "sodelovali z okupatorji" izdajalci, potem je upravičena oznaka za komunistične partizane morilci. In preden obsojate kogarkoli za "kolaboracijo" in "izdajo" počistite najprej pred svojim pragom in se zamislite nad tem, kakšni so bili v resnici ti vaši idoli.
zločini ??? Od kot pa me naj bi spustili za konec tedna ?,
daj ojunači se in mi povej svojo modro misel !!
Nimam popolnoma nič proti temu kar sta storila Sters in
Pahor,ravno nasprotno,samo svoj predlog sem ob tem
še dodal,kaj bi lahko storil Metropolit Stres to pa je
dovoljeno,saj vendar živimo v demokraciji !!
Drugače pa - leva falanga - počasi bo vašega sanjarjenja očitno konec. Zgodovina počasi, a vztrajno sestavlja mozaik, kaj se je v resnici dogajalo. Celo junaštva vaših dedov, ki smo jih "morali" častiti skoraj pol stoletja dobivajo pravi predznak.
Mimogrede. V naravi slovenske levice je, da bi Čedermaca pribili na križ. Ja, to nas res precej razdvaja.
Žalostno da se nekateri tega ne zavedajo in so v svojih izjavah še vedno borbeni kot leta 45.
kolen zločinom,ki jih je v svoji zgodovni zagrešla RKC
v imenu Vere !!
Metropolitu Antonu Sresu pa toplo priporočam,da obišče
Sv:Urh in se tam pokloni žrtvam,ki so bile tam na grozovit
način pobite !
Ker je danes vodja tistih, katerih predniki so te zločine izvajali.
Saj to ni res.
Borut Pahor in ta vlada niso za nikamor. Ne samo, da so zafural gospodarstvo, zdaj se še pa ustašem klanjajo. Razumem, da se Stres, ki je pač vatikanski gaulajter v Sloveniji, ampak predsednik slovenske vlade?!
Pedofilsko leglo pokvarjencev, izprijencev, hujskačev in še marsikaj!
Po drugi strani pa je res, da se nekje gleda časovno obdobje dva tisoč let, drugje petdeset, in drugje 5.
komunizem se bo postavil ob bok fašizmu in nacizmu, ko se bo slovenska cerkvena smetana hodila poklanjat tudi padlim partizanom oziroma žrtvam fašizma ali nacizma.
Dokler bodo jokali samo za domobranci, se bomo še naprej delili na vaše in naše!
V sloveniji je padlo zaradi vseh treh režimov približno enako število žrtev, tazlika je le v tem , da pri kumunizmu, so bile žrtve po večini v času svobode.