Nekdanji slovenski zunanji minister je pred dnevom državnosti v Sloveniji, ki bo 25. junija, strnil nekaj misli v razpravi 'Prihodnji izzivi slovenske zunanje politike: Vrnitev narodnega vprašanja'. Slovenska zunanja diplomacija je po njegovem mnenju v zadnjih dvajsetih letih Slovenijo uspešno uveljavila na mednarodnem prizorišču.

Slovenija je zavarovala svoj mednarodni položaj …
K temu so prispevali predvsem dogodki, kot so bili vključitev Slovenije v zvezo Nato in Evropsko unijo leta 2004, pa predsedovanje Ovseju leto pozneje in seveda predsedovanje Svetu EU-ja leta 2008. Sicer pa je svoj temelj slovenska zunanja politika položila v prvih dvajsetih letih svojega obstoja, ko je tudi ''zavarovala svoj državni oziroma mednarodni položaj''.

… a ni znala izkoristiti vseh priložnosti
Kljub temu pa se je slovenska zunanjepolitična politika, predvsem zaradi notranjepolitične in evropske gospodarske krize, znašla na razpotju. K poslabšanju stanja duha v Sloveniji so po njegovem mnenju prispevale tudi ''ideološke razprave o sovražnikih iz druge svetovne vojne, o primernosti jugoslovanske neuvrščene politike, o Titu, o priseljenskem volilnem telesu v ''trenirkah'', o nesprejemljivosti ameriške in nemške politike, o nepotrebnosti sodelovanja v zvezi NATO in slovensko vojsko na misiji v Afganistanu, o zastarelosti kapitalizma, o preporodu socializma,'' je zapisal Rupel in nadaljeval, da se tako ''krepi vtis, da je za večino težav današnjega slovenskega življenja kriva samostojna država; da je bila prejšnja država Jugoslavija bolj učinkovita in bolj pravična; in da so bile zgodovinske odločitve za samostojnost, za Zahod, za parlamentarno demokracijo, za NATO, EU in za evro v bistvu zgrešene.''

Sporazum Drnovšek-Račan boljši od sporazuma Pahor-Kosor
Dimitrij Rupel se je v svoji razpravi 'Prihodnji izzivi slovenske zunanje politike: Vrnitev narodnega vprašanja' še posebej posvetil slovensko-hrvaškim odnosom. Meni, da se Slovenci s potrditvijo arbitražnega sporazuma, ki sta ga predložila slovenski premier Borut Pahor in hrvaška premierka Jadranka Kosor, ne zavedajo njegovega globokega ozadja. To pa je ''hrvaška želja po ekskluzivnem obvladovanju vzhodne polovice Jadranskega morja in odrivanje pomena koprskega pristanišča.''

Sporazum Drnovšek-Račan je bil po njegovem mnenju boljši, saj je bil utemeljen na neposredni povezavi med Sredozemljem in Srednjo Evropo preko koprskega pristanišča, kar omogoča neposredno povezavo med odprtim morjem. ''Gre za neposreden stik slovenskih ozemeljskih voda z odprtim (Jadranskim, Sredozemskim) morjem in za novo železniško povezavo med Koprom in Divačo oziroma za slovenski odsek, t. i. petega koridorja, ki sega od Španije do Ukrajine in ki povezuje Jadran s Srednjo Evropo. Sporazum Pahor-Kosor dopušča to povezovanje, vendar pod nadzorstvom Hrvaške.''

Zaton klasične diplomacije
K zatonu klasične diplomacije je po Ruplovih besedah prispevala predvsem medijska tehnologija in nove komunikacijske strategije je spremenila tudi diplomacija. ''Sicer pa ne gre le za zaton klasične diplomacije ali za ugašanje takšnih in drugačnih misij, ampak za približevanje političnemu sistemu, ki je splošno neobčutljiv za nacionalne politike in nacionalne interese … Slovenija se le deloma zaveda tega problema in ga med drugim rešuje s spornim konceptom gospodarske diplomacije.''