Slovenija
Dr. Tone Ferenc in dr. Milica Kacin Wohinz (1979)
Dr. Tone Ferenc in dr. Milica Kacin Wohinz sta bila dva izmed treh diplomiranih zgodovinarjev, ki so se Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja pridružili že ob njegovi ustanovitvi. Foto: Inšitut za novejšo zgodovino
       To je bilo zgodovinopisje 'zmagovalcev'. Ključna je bila zmaga nad nacizmom in fašizmom; to je bilo pomembno in ne ideologija.       
 dr. Milica Kacin Wohinz
Dr. Milica Kacin Wohinz
Dr. Milica Kacin Wohinz tudi danes še vedno prihaja v svojo pisarno na Inštitutu za novejšo zgodovino. Foto: RTV SLO
Delovno predsedstvo na proslavi ob 20-letnici Inštituta za zgodovino delavskega gibanja
Dr. Milica Kacin Wohinz je v inštitutu opravila vso svojo zgodovinsko kariero in štiri leta je inštitut tudi vodila kot njegova direktorica. Foto: Inštitut za novejšo zgodovino
       Z ustanovitvijo slovenske države se je potreba države po zgodovinopisju zelo povečala. Novo državo je bilo treba afirmirati, zlasti v odnosu s sosedi in jugoslovanskimi meddržavnimi pogodbami.       
 Dr. Milica Kacin Wohinz
Delavsko gibanje v 19. stoletju
Imenu navkljub se zgodovinarji na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja nikoli niso ukvarjali le z delavskim gibanjem, ampak z vsemi zgodovinskimi temami iz slovenske nacionalne zgodovine.
       Kaj pa je to 'uradna zgodovina'? Ker jo raziskujemo in pišemo v pisarnah, v uradih? Uradne zgodovine ni. Ali je znanstveno, s kritično presojo vseh virov preučena ali pa je ni.       
 Dr. Milica Kacin Wohinz
Giorgio Napolitano z ženo Clio in papežem Benediktom XVI.
Dr. Milica Kacin Wohinz se je ukvarjala predvsem z odnosi med Slovenci in Italijani. Sodelovala je tudi pri pripravi uradnega poročila o zgodovini slovensko-italijanskih odnosov, na katerega se je med drugim sklical predsednik Türk, ko je zavrnil nespodobni govor italijanskega predsednika Napolitana o "balkanskem barbarstvu". Foto: EPA
       To, da je Kardelj uporabil Gustinčičevo gradivo (za razpravo o slovenskem narodnem vprašanju, op. P. B.), naj bi bil tudi razlog za to, da so Gustinčiča, ko se je po vojni vrnil v Jugoslavijo, v Ljubljano, popolnoma odrinili iz političnega življenja in še kaj hujšega, čeprav je bil dolga leta odločilen slovenski partijski kader.       
 Dr. Milica Kacin Wohinz
Ruski revolucionarji leta 1918
O slovenskem narodnem vprašanju so veliko pisali tudi slovenski revolucionarji v Moskvi. Posebej pomemben je bil elaborat Dragotina Gustinčiča, po katerem je najverjetneje svojo knjigo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja napisal Edvard Kardelj.

Dodaj v

Zapoved marksističnega zgodovinopisja ... A kaj to sploh je?

Intervju z zgodovinarko dr. Milico Kacin Wohinz
7. februar 2010 ob 10:23
Ljubljana - MMC RTV SLO

Zgodovinarka Dr. Milica Kacin Wohinz o začetkih Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, o marksistični zgodovini, ki to ni bila, o dilemi med Edvardom Kardeljem in poklicnim revolucionarjem Dragotinom Gustinčičem ...

Dr. Milica Kacin Wohinz bo letos dopolnila že osemdeset let. A živahna gospa še vedno pronicljivega uma in iskrih oči, v katerih še vedno lahko ugledaš najstniško borko zoper fašizem, še vedno odhaja v svojo pisarno na Inštitutu za novejšo zgodovino. Že petdeset let. Strokovnjakinja za slovensko-italijanske odnose, ki je pomagala pisati strokovne temelje za uradna pogajanja med Italijo in Slovenijo, je namreč na inštitutu začela delati že povsem na začetku; ko so ga leta 1959 ustanovili kot Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Med letoma 1979 in 1983 pa je bila tudi direktorica inštituta.

Ob slavnostni akademiji ob 50-letnici inštituta konec lanskega leta smo se tako o delu na inštitutu pogovarjali z zgodovinarko, ki se je boju za pravice ljudi, za pravično politiko in s tem tudi za pravično interpretacijo zgodovinskih dejstev zapisala že kot najstnica. Že leta 1942, ko je imela komaj 12 let, so namreč severno Primorko zaradi antifašistične dejavnosti izključili iz šole. Vseeno je pomagala partizanom, pozneje pa še jugoslovanski in slovenski zunanji politiki; vedno pa tudi zgodovinski znanosti.

------------------------------------------------------

V obdobju oblikovanja inštituta je Boris Ziherl poudarjal, da je marksistična miselnost pri slovenskih zgodovinarjih premalo pojavna in da so posledice tega nekatere bistvene napake slovenskega zgodovinopisja. Kako ste vi razumeli to njegovo mnenje, mnenje oblastne linije in kako ste si razlagali pojem marksistična zgodovina?
Ziherl je bil ideolog. Bil je direktor sociološkega inštituta, ki so ga hkrati z našim ustanovili v tej hiši, včasih tudi recenzent naših projektov. Pojem marksističnega zgodovinopisja in na splošno marksizma je bil povsod navzoč. Vendar tisti, ki smo prišli z ljubljanske univerze, nismo imeli tovrstnega znanja; marksistično gledanje na zgodovino se je v našem inštitutu zreduciralo na 'prioritete' raziskav, vsaj programsko. Pozneje je bila ustanovljena tudi politična šola, današnji FDV, znanje pa smo pridobivali sami, iz del drugih, italijanskih, nemških, angleških, zgodovinarjev.

Naše začetne raziskave so bile bolj prakticistične, malo interpretacij in teorije. Zato sta dva nedvomna marksistična (ne)zgodovinarja, dr. Dušan Kermavner in France Klopčič (on je bil član IZDG-ja), napisala cele knjige kritike slovenske zgodovinarske šole. Prvi je npr. mojo disertacijo dobesedno raztrgal (Temeljni problemi primorske politične zgodovine, Partizanska knjiga 1977), češ da favoriziram primorski nacionalizem in zanemarjam edino res pomembno delavsko gibanje, s čimer me je politično in strokovno diskvalificiral. Vsa polemika je objavljena v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja.

V petdesetih je za ključno delo slovenske zgodovinske bibliografije veljal Razvoj slovenskega narodnega vprašanja Edvarda Kardelja. Kakšen je bil vaš odnos do tega dela oziroma kako so se do tega dela opredeljevali zgodovinarji?
Mi smo ga seveda uporabljali, tudi kritično (npr., zavrnila sem tezo, da so primorske nacionalne stranke posredno služile fašizmu, ker niso podprle delavskega gibanja), ne bi pa rekla, da smo se opredeljevali za ali proti tej razpravi. To delo je bilo dolgo časa nekakšen brevir za utemeljitev nastanka in razvoja slovenskega naroda z marksistično znanstveno metodo. Inštitut je pridobil tudi Kardeljev rokopis, kakor je pridobil tudi od drugih arhivske zbirke, spominsko gradivo, dnevnike, korespondenco in še kaj, tako od Dragotina Gustinčiča, Ivana Regenta, kar je danes vse v državnem arhivu. Treba je vedeti, zakaj se je komunistična partija toliko ukvarjala s slovenskim narodnim vprašanjem. Bistveno je bilo to, da smo bili Slovenci po prvi svetovni vojni razdeljeni na štiri države in v vseh, celo v Jugoslaviji, nam je grozila raznaroditev – izničenje. Najhuje v Italiji.

Zato so se slovenski komunisti, če so hoteli dobiti vpliv in članstvo, v tridesetih letih posebej posvetili tej temi. Partijski voditelj Lovro Kuhar – Prežihov Voranc je na Dunaju izdal delo o ustanavljanju narodno-revolucionarnega gibanja; KPJ je 1933 z avstrijsko partijo sklenil deklaracijo o narodnem vprašanju, v Jugoslaviji leta 1934 pa je bila sprejeta tripartitna izjava KPJ-ja, KPI-ja in KPA-ja o rešitvi slovenskega narodnega vprašanja na osnovi pravice naroda do samoodločbe, do odcepitve od obstoječih držav in do ustanovitve neodvisne republike Slovenije. Knjiga Razvoj slovenskega narodnega vprašanja je bila torej posledica vseh teh razprav in osnova za poznejši program Osvobodilne fronte.

Kakšno vlogo je pri nastajanju te knjige imela skupina v Moskvi?
Pomembno poglavje v zgodbi o nastajanju te knjige se je odvijalo v Moskvi. Tam je bila skupina jugoslovanskih komunistov, med katerimi je bil tudi Dragotin Gustinčič, oče našega znanega novinarja Jurija Gustinčiča, ki so pripravljali gradivo za omenjene izjave in jih tudi podpisali. Dragotin Gustinčič je napisal obsežen elaborat v nemškem jeziku, objavljali so razprave o tej temi tudi v glasilu KPI Unità in v 'ilegalnem' Delu, ki je začasno postalo glasilo KPI-ja in KPJ-ja. Sicer se večkrat sliši, da so Gustinčičevi elaborati prišli v roke Kardelju in da je ta prav iz teh spisov napisal svojo knjigo. To sem prebrala v spominih Gustinčičeve žene Anice Lokar. Izdala jih je Alenka Puhar pred nekaj leti. To, da je Kardelj uporabil Gustinčičevo gradivo, naj bi bil tudi razlog za to, da so Gustinčiča, ko se je po vojni vrnil v Jugoslavijo, v Ljubljano, popolnoma odrinili iz političnega življenja in še kaj hujšega, čeprav je bil dolga leta odločilen slovenski partijski kader.

V zborniku ob 50-letnici Inštituta za novejšo zgodovino Aleš Gabrič piše, da je bila ob ustanovitvi inštituta njegova največja pomanjkljivost odsotnost kakršnega koli razmišljanja o strokovnih vprašanjih. Inštitut naj takrat sploh še ne bi zares znanstveno deloval, ker tudi ljudi menda niso zaposlovali po strokovnih, ampak po politično-ideoloških kompetencah.
To je bilo leto 1959, torej nekaj več kot deset let po vojni, ko je povsod primanjkovalo strokovno usposobljenih ljudi, tudi diplomiranih zgodovinarjev. Mi smo bili edina institucija, ki naj bi se profesionalno ukvarjala z raziskovanjem sodobne zgodovine, a je na začetku imela le tri raziskovalce z diplomo zgodovine. Tudi na že obstoječem Inštitutu Milka Kosa pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki je bil zadolžen za proučevanje celotne slovenske zgodovine, sta bila le dva znanstvenika. Na univerzi je sistematično raziskoval sodobno zgodovino profesor Metod Mikuž, predvsem zgodovino NOB-ja, in je bil tudi naš mentor oziroma vodja raziskovalnega oddelka od samega začetka. Zgodovinarji znanstveniki so se lahko formirali le počasi - z raziskavami, disertacijami v našem inštitutu, to je trajalo več let.

Ime inštituta je na neki način izdajalo tudi že področje raziskav. Pa vendar, ste se res ukvarjali le s preučevanjem delavskega gibanja ali ste vključili tudi nekatere druge teme?
Na začetku sta bila na inštitutu dva raziskovalna oddelka: za obdobje med dvema vojnama in za obdobje druge svetovne vojne. Popolno prednost je imela zgodovina NOB-ja in okupacije. Tako je bilo tudi zato, ker je bil v naši hiši celoten partizanski, okupatorski in tudi domobranski arhiv. To se pravi, da je bila dokumentacija pri roki in je bilo mogoče takoj začeti raziskovati. Predvsem pa smo objavljali dokumente. Prva leta tako še nismo mogli imeti znanstvenih razprav. Za oddelek, ki se je ukvarjal z obdobjem med obema vojnama, sta bila primarna delavsko gibanje in komunistična partija. Pomembno je, da smo upoštevali celotno slovensko ozemlje, ne le tistega v Jugoslaviji, ampak tudi slovenske dežele, ki so Italiji pripadle z Rapalsko pogodbo, pa tudi avstrijsko Koroško.

Nismo se ukvarjali le z delavskim gibanjem, saj ni mogoče preučevati enega gibanja ločeno od drugih zgodovinskih pojavov. Tako sem na primer dobila nalogo popisati zgodovino delavskega gibanja v Trstu, pa sem nujno naletela na vse politične stranke. Tako je moje večdesetletno proučevanje posvečeno kompleksni politični zgodovini primorskih Slovencev. Prva razprava, objavljena leta 1965, je bila Parlamentarne volitve in politične razmere na Primorskem 1921-1924. Zanjo sem dobila Kajuhovo nagrado založbe Borec. Če sklenem, v naslovu inštituta je bilo 'delavsko gibanje', vendar smo preučevali različne teme (npr. ljudsko fronto) in vse, kar je bilo z njimi povezano.

Vendar ste omenjeni arhiv dogajanja med drugo svetovno vojno skoraj izgubili. Kako ste preprečili njegov transport v Beograd?
Bitka za arhiv je bila kar težka. Vojnozgodovinski arhiv v Beogradu je takrat nameraval centralizirati arhivske fonde iz časa druge svetovne vojne vseh republik. Dobil je vse razen slovenskih. Z direktorico državnega arhiva Marijo Čarni sva na raznih sestankih utemeljevali odklonitev tega predloga. Mi sami kot inštitut se seveda nismo mogli upreti, saj smo bili državna ustanova. Ta arhiv je tako danes še vedno pri nas oziroma smo ga konec osemdesetih let priključili državnemu arhivu Slovenije. Za ta arhiv lahko rečemo, da je bogastvo številka ena.

Koliko ste v začetnem obdobju delovanja inštituta uporabljali ta arhiv? Kako dragocen je bil že na začetku?
Ne samo na začetku, vedno je dragocen. Takoj po ustanovitvi je inštitut začel pripravljati (z znanstveno opremo) in izdajati več edicij virov, nekateri so še danes v programu. To so bili dokumenti civilne ljudske oblasti in vojaški dokumenti narodnoosvobodilne vojske v sklopu edicije na jugoslovanski ravni. Za čas po prvi vojni smo izdali dokumente KPS-ja, za vse razdobje do leta 1943 pa fotografske dokumente v petih zvezkih.

Lahko omenite kakšno izdajo iz prvega desetletja inštituta, ki potrjuje ukvarjanje vas in vaših kolegov s temami, ki niso inherentno povezane z delavskim gibanjem oziroma ki so dokazale, da je vaše interesno področje precej širše?
O parlamentarnih volitvah na Primorskem v Italiji sem že govorila, sledili sta prvi dve disertaciji ob koncu šestdesetih let. Prva je disertacija Toneta Ferenca o nacističnih okupacijskih sistemih in torej ni obravnavala ne delavskega gibanja ne partizanstva, druga disertacija pa je bila moja, in sicer z naslovom Politične stranke v Julijski krajini v času italijanske okupacije 1918-1921. Obe sta bili objavljeni kot monografiji, prva je izšla tudi v nemškem jeziku, druga je bila prevedena v italijanščino in bo izšla prav kmalu v Gorici. Naj še omenim, da sem disertacijo delala na italijanskih virih, na gradivu osrednjega državnega arhiva v Rimu, kamor sem zahajala več desetletij. Pomembno je namreč, da smo vse od začetka zbirali gradivo v tujih arhivih, v Rimu, Milanu, na Dunaju, v Koblenzu, Londonu, Washingtonu. Ti fondi na mikrofilmih ali v kseroks kopijah so za naše zgodovinopisje posebno bogastvo.

Torej ste sodelovali tudi s tujino. So tudi drugod obstajale ustanove, vsaj deklarativno posvečene delavskemu gibanju?
Z institucijami in kolegi v tujini smo sodelovali od vsega začetka. Nismo bili namreč edina ustanova za zgodovino delavskega gibanja. V Milanu je bil ugleden inštitut Giangiacomo Feltrinelli, namenjen zgodovini delavskega gibanja v Evropi. V Milanu je bil osrednji inštitut za zgodovino odporniškega gibanja, podružnice po vsej Italiji preučujejo tudi delavsko gibanje, fašizem in antifašizem. Za nas sta pomembna inštituta v Trstu in Udinah. V Lienzu še vedno delujejo letne mednarodne konference o zgodovini delavskega gibanja, ki so se jih sodelavci inštituta redno udeleževali. V Komiteju za zgodovino druge svetovne vojne s sedežem, mislim, da v Parizu ali Bruslju, je bil vedno tudi član našega inštituta; najprej je bil to dr. Ferenc, nato dr. Dušan Biber. Skratka te povezave so bile od vsega začetka zelo tesne, že takrat smo sodelovali na najrazličnejših simpozijih, izmenjavali literaturo in gradivo. To je bilo zgodovinopisje 'zmagovalcev'. Ključna je bila zmaga nad nacizmom in fašizmom; to je bilo pomembno in ne ideologija. Sicer pa so komunisti monopolizirali antifašizem, zlasti pri nas. Seveda pa ne smemo pozabiti, da smo bili del Jugoslavije in da so vse republike imele svoje inštitute za zgodovino delavskega gibanja. Povezani smo bili v skupnost - 'Zajednica' - s poskusi tudi skupnih projektov in srečanj. Za tiste čase je bilo naše delo zares zelo razvejano.

Se je delo inštituta z osamosvojitvijo Slovenije morda bistveno spremenilo? Se morda intenziviralo?
Z ustanovitvijo slovenske države se je potreba države po zgodovinopisju zelo povečala. Novo državo je bilo treba afirmirati, zlasti v odnosu s sosedi in jugoslovanskimi meddržavnimi pogodbami. Takoj so se začeli napadi Italije na Slovenijo, ki naj bi bila kriva za vse, kar se je hudega zgodilo Italijanom ob meji. Še vedno je tu vprašanje odnosov in meje, s Hrvaško, pa tudi vprašanje odnosov z Avstrijo. Ta politična vprašanja so zahtevala ustanovitev kulturnozgodovinskih mešanih komisij za skupno preučitev zgodovine medsebojnih odnosov. Najprej je delovala slovensko-italijanska kulturnozgodovinska komisija, nato avstrijsko-slovenska, nazadnje tudi slovensko-hrvaška.

Jaz sem bila sopredsednica slovensko-italijanske komisije. Delali smo na skupnih sestankih od leta 1993 do leta 2000, bilo nas je štirinajst, večinoma zgodovinarjev, po sedem z vsake strani. S konfrontacijo znanja, podatkov, interpretacij smo našli najmanjši skupni imenovalec, skupaj smo sestavili sintezo sintez, tekst v obsegu 30 tipkanih strani, Poročilo o slovensko-italijanskih v obdobju od leta 1880 do 1956, to je od narodnega prebujenja do Londonskega sporazuma. Na to poročilo se tudi danes sklicuje vsak naš politik ali zamejski Slovenec, kadar Italija napade glede fojb in optantov. Ko je predsednik Napolitano pred kratkim govoril o 'balkanskem barbarstvu', se je npr. predsednik Mesić odzval s protinapadom, naš predsednik Türk pa se je skliceval na poročilo mešane komisije. V milanskem Corriere della sera so bralci spraševali, kaj je v poročilu in kje se ga dobi. Odgovarjala sem tudi sama. Poročilo je bilo objavljeno v obeh jezikih (tudi v angleškem) več desetkrat na obeh straneh meje in še vedno ga objavljajo.

Ste tudi v prejšnjem režimu sodelovali v projektih, povezanih s politiko oziroma z mednarodnopolitičnimi akcijami Jugoslavije?
Vedno smo politikom pomagali pri njihovih nastopih z ekspertizami, utemeljitvami, podatki, vendar je imel na ravni Jugoslavije glavno besedo zvezni inštitut v Beogradu. To ne pomeni, da smo bili mi v službi politike, da smo uradni zgodovinarji ali da je zgodovina, ki smo jo mi objavljali, uradna, kakor radi očitajo nekateri 'zgodovinarji' - diletanti, recimo nekateri pisci o TIGR-u. Češ da je 'uradna zgodovina' to nacionalno organizacijo zamolčevala, ponarejala itd. Kaj pa je to 'uradna zgodovina'? Ker jo raziskujemo in pišemo v pisarnah, v uradih? Uradne zgodovine ni. Ali je znanstveno, s kritično presojo vseh virov preučena ali pa je ni. Drugo so lahko eseji, spomini, rekonstrukcije dogodkov, tudi poveličevanja ali propaganda, čeprav se nekaterim zdi, da gre za popolnoma nova 'presenetljiva' odkritja, ki jih naj bi jih 'uradna' zgodovina prikrila.

Poudarili ste, da vaše delo nikoli ni bilo omejeno na delavsko gibanje. Vendar pa ime oziroma sprememba imena inštituta to potrdi šele na koncu osemdesetih. Kako je prišlo do preimenovanja?
To je bilo v času, ko sem bila jaz direktorica inštituta, torej na začetku osemdesetih let. Takrat je naš upravni odbor sprejel sklep o preimenovanju inštituta v inštitut za sodobno ali novejšo zgodovino. Seveda smo sami že prej menili, da bi se morali preimenovati, vendar pa je moral o tem odločati naš ustanovitelj, to pa je bil izvršni svet, pobudo pa je najprej obravnaval centralni komite Zveze komunistov Slovenije. Pri izvršnem komiteju CK-ja ZKS-ja sta delovali tudi zgodovinska in ideološka komisija, v katerih smo pri posameznih vprašanjih sodelovali tudi direktorji inštituta. Mimo ideološke komisije ni mogla iti nobena z družboslovjem povezana zadeva, cenzure in recenzije so veljale za vse, tako za knjigo kot za film. To je bil čas oblasti ene same stranke.

Kot direktorica inštituta sem dobila odgovor, ki je bil objavljen tudi v Delu, da je v Jugoslaviji na pohodu nacionalizem in da zato ne bi bilo primerno, da bi v imenu inštituta pojem 'delavsko gibanje' zamenjali z neko nacionalno oznako. To je bil čas, začetek osemdesetih, ko je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Beogradu sestavljala velikosrbske nacionalne programe. Vsem je bilo torej jasno, da na inštitutu že vse od začetka preučujemo nacionalno zgodovino, vendar je v naslovu moralo ostati delavsko gibanje. Tako je bilo seveda tudi pri zagrebškem in drugih republiških inštitutih, saj je partija sklenila, da je treba preprečiti vtis, da se po Jugoslaviji širi nacionalizem. Le Črna gora, BIH in Makedonija so imeli v naslovu inštitutov 'nacionalno zgodovino'. Šele konec osemdesetih let je - ne vem, kako - uspelo preimenovanje inštituta.

Polona Balantič
Prijavi napako
Komentarji
galoper
# 07.02.2010 ob 10:52
In socialistični zgodovinarji so izgubili ugled pri meni že v srednji šoli.
tupamaross
# 07.02.2010 ob 11:38
Marksizem je možno strniti v en sam stavek in sicer, da
je rajska utopija. V kolikor bi zaživel v vseh elementih
svoje znanosti bi na zemlji bil raj. Ker pa vsi možgani
tega svet (blizu sedem milijar jih je) ne le, da niso isti,
pač pa so si sleherni živo nasprotje, tudi marksizem
in z njim raj ni može. Utopija bil, utopija ostal!
Caetano
# 08.02.2010 ob 09:30
Komunistična ideja je temeljila na tem, da bo njihov način ekonomije v kratkem ustvaril splošno blagostanje. V smislu tega cilja so opravičena vsa sredstva, kako ljudi z zvijačo ali nasiljem prisiliti, da bodo delali v smislu tega cilja, jim pobrati lastnino, svoboščine... Niso verjeli, da lahko ekonomijo vodi trg in konkurenca. Prav tako so bili zoper vsako drugačno reformo ( socialistično, socialdemokratsko, soc. liberalno, kršč. socialistično, kršč. socialno...). Vsak, ki je dvomil v njihov model pa četudi je bil komunist oz. disident je moral to plačati z najstrožjimi kaznimi.

Tu ni nič kaj plemenitega, samo norost in pa brezobrirna logika, da cilj opravičuje sredstvo.
naivnež
# 07.02.2010 ob 14:48
Institucija novejše zgodovine vse skozi prikrojena za komuniste in za njihova izprijena dejanja.
PIKI 5
# 07.02.2010 ob 11:48
Ne poznam narod, ki nima svoje zgodovine. Če je pa nima potem ne obstoja
rikeme
# 07.02.2010 ob 11:21
Je že prav, da so bili in so, marsikaj so napisali, kar bi nekateri zelo radi skrili. Današnji zgodovinarji so sodelavci novega režima in pišejo novo čisto resnico.
roli
# 08.02.2010 ob 10:09
Zgodovino naj pišejo ZGODOVINARJI
in ne Marksisti.
Marksistični zgodovinarji = PRAVLJIČARJI
Diego Armando
# 07.02.2010 ob 15:22
Prebral sem le začetek, da izvem,če je kakšen povod za tole pisanje, pa sem ugotovil, da ga ni... zakaj torej takšno obujanje spominov nekdanjih privilegirancev??!! A je tu gor kakšna nova rubrika "Še pomnite tovariši?"
luck1
# 07.02.2010 ob 13:19
Oj ljudstvo slovensko, zlata vredno,
pošteno, umno, kakršnih je malo.
Kako si tem sleparjem v roke palo,
ki te v pogubo vodijo dosledno?

Pred svetom sramote, grde te vedno
in ti za vse jim to še hvalo daješ;
s častjo poprej si se imenovalo,
zdaj si ne upaš v družbo več sosedno.

Kako ti z blagom tvojim gospodari
ta zarod, samopriden in nesramen,
ki prid le in dobiček mu je mari!

Ti prosiš kruha - on ti daje kamen;
kaj ti še dosti dolgo ne slepari?
Bog te odreši tega zlega - AMEN.

Posvečeno vsem zavednim Slovencem
dolenjcek
# 07.02.2010 ob 13:30
@el cartel- saj ravno v tem je finta.... tudi 10 božjih zapovedi je ok, pa poglej kako so bile zlorabljene skozi zgodovino.. tudi marksizem je bil- spuntat delavstvo,mu obljubiti in potem prek njegovih hrbtov prevzeti oblast..
nefarius
# 07.02.2010 ob 13:10
skratka, odličen intervju! :)
aceb
# 07.02.2010 ob 12:58
res mi je žal, da sem prestar, da bi lahko dočakal resnično zgodovino slovencev od karantanije, pa vse do osmosvojitve, z akterji poztivnimi, kakor tudi negativnimi.

vem pa da se mora zgodovina napisati na novo, z novimi zgodovinarji, ki premorejo svojo hrbtenico.
Caetano
# 08.02.2010 ob 09:35
Še o samem Marxu. Res, se on ni spuščal v samo tehniko vladanja, to je kasneje izdelala boljševiška partija vendar je zagovarjal ista osnovna izhodišča: nova ekonomija pospešeno prinaša novo splošno blagostanje, ki ga trg in konkurenca nista sposobna zagotoviti, za ta cilj mora proletariat izvesti revolucijo in v času diktature proletariata prisiliti druge, da sprejmejo novo ureditev, negiral je vse alternative itd.
Diego Armando
# 07.02.2010 ob 22:04
No, sem se potrudil in prebral cel intervju. Veliko nazivov, naslovov in imen, pa malo vsebine.Nekaj se mi zdi vendarle vredno izpostaviti: Sicer pa so komunisti monopolizirali antifašizem, zlasti pri nas. Da nekaj takega izreče celo "partijska"zgodovinarka... Pravzaprav je tako še danes, levica si še vedno lasti antifašizem, drugim pa podtika simpatiziranje z njim. Zato v debatah o preteklosti nikamor ne pridemo.
lipa
# 08.02.2010 ob 19:50
Nisem vedel, da je bil oce novinarja Jurija Gustincica poklicni revolucionar. Sedaj mi je popolnoma jasno zakaj je bil Gusticic toliko let nenadomestljiv politicni komentator na RTV Ljubljana v zeleznih casih.
skcaminoreal
# 08.02.2010 ob 12:13
roli:
Zgodovino naj pišejo ZGODOVINARJI
in ne Marksisti.
Marksistični zgodovinarji = PRAVLJIČARJI


Vse je res. Toda izvirni greh zgodovinopisja ni toliko v Marxu samem, kot v doktrini, da je partija "avantgarda".
Gre za tezo o nezmotljivosti partije: partija je edina, ki ima vedno prav in vidi najdlje v prihodnost. Zato tudi piše in preoblikuje zgodovino po svojih željah: če partija reče, da si izdajalec, boš moral to priznati, pa naj je to dejstvo ali čista laž, kajti partijska beseda je vedno vredna več kot vsa gola dejstva!
Enostavno preverljivega dejstva, da so se poboji začeli že leta 1941, partijsko zgodovinopisje na primer še danes ne prizna, zato je naša "uradna" zgodovina NOB žal že od samega začetka čista potvorba, ki zamenjuje vzroke in posledice. Spomnimo se še montiranih procesov, ko so svojo škodljivost in izdajstvo (vohunjenje na primer) priznali tudi popolnoma nedolžni ljudje - ker naj bi to bilo v korist edino zveličavne partije in njenih "svetih" ciljev.
Partijska avantgardnost je nekaj podobnega kot dogma o nezmotljivosti papeža, vendar zaradi dogme o nezmotljivosti papeža ni bil nihče ubit, zaradi partijskega avantgardizma pa po vsem svetu milijoni.

Zaradi "privzetega" načela o absolutni večvrednosti partije so vsi drugi politični subjekti in posamezniki takorekoč samo "golazen", nevredna vsakršnega spoštovanja, katere besede ni treba poslušati in upoštevati. Vredni so samo zaničevanja in zasmehovanja, pa tudi če gre za še tako poštene, pametne in daljnovidne ljudi. Partija in njeni izmisleki so vedno daleč nad njimi.

Tega nespoštovanja drugih se je nalezla tudi naša partija, saj je nespoštovanje nasprotnikov (in gojenje zaničevanja in smrtnega sovraštva do njih) v samem temelju boljševizma, to je, komunistične metode, kako priti na oblast in tam zavekomaj ostati. Zato našim boljševikom - tako kot tudi vsem drugim po svetu - ni bilo težko pobijati nič krive ljudi. Saj so oni verovali v svojo partijsko nezmotljivost in morala pa humanost sta potemtakem popolnoma odveč. To potem imenujemo "nov narodni značaj".

Problem na naših tleh je nadaljevanje te "nezmotljivosti" v demokratičnem sistemu, ki predpostavlja enakost med ljudmi, enakovrednost njihovih pogledov in demokratični postopek sprejemanja predlogov. V glavah se pri prehodu v demokracijo ni dosti spremenilo, saj tega nihče ni zahteval, lustracija pa ni bila izvedena. Stranke, ki izhajajo iz partijskega miselnega sveta, še danes ne sprejemajo enakovrednosti nasprotnikov in do resnice, do njih in njihovih prepričanj nimajo nobenega spoštovanja, oziroma ga samo hlinijo kot del svojega makiavelizma. Zato je sodelovanje s takimi strankami v demokratični ureditvi možno le z bolj ali manj popolnim podrejanjem, kar lepo kažejo tudi naše koalicijske zgodbe.

Zato bi bilo treba iz glave naših kvazi-levičarjev najprej izbiti iz glave podedovano domišljavost, ki čepi na partijskih ideoloških usedlinah iz totalitarnega režima, šele potem lahko zares pričakujemo normalen demokratični dialog in s tem napredek na političnem polju. To je konec koncev potrebno tudi za oblikovanje že prepotrebne evropske leve stranke pri nas.
erru
# 07.02.2010 ob 14:17
@dolenjcek, el cartel... se strinjam.. če smo že pr tem, pol je s komunizmom isto..
SANTER
# 08.02.2010 ob 07:55
Še za tiste, ki ne morejo brez marksizma :-)

erru
# 07.02.2010 ob 21:31
hm.. dejte še tako dober sistem v upravljanje človeku, pa ga bo izkoristil... človek je "essentially corrupted bitje".. njegova narava pač.. na podlagi špekuliranja išče bližnjice in njemu bližje ali bolj poznane rešitve... morala in človečnost, navadno na ta račun trpita... ampak sej bo... preden bo totalen propad, se bo človek kot človek tega še zavedel... najbrž prepozno, ampak splača se bit optimist...
lipa
# 08.02.2010 ob 19:38
Povsem napacno razmisljanje o marxizmu. Marx je samo vzel nekatere prejsnje ideje Hegla, Kanta in nekaterih drugih dialektikov in jih postavil v sredino ideoloskega boja med druzbenimi razredi (delavci in lastniki kapitala). To idejo so pograbili komunisti z Leninom na celu in v praksi uresnicili nekatere ideje z oktobrsko revolucijo, ki pa je kmalu pokazala precej sibkih tock za dosego svojih ciljev. Predvsem so morali uniciti ideolosko, politicno in fizicno vse nosilce starih ideologij (aristokracijo in kapitaliste). To je vodilo do strasnih pokolov in unicevanja splosno cloveskih vrednot.

Vedno sem dejal, da ce bi bil Preseren se ziv v casu revolucionarnega ciscenja, bi bil med prvimi, ki bi ga poslali v Kocevski Rog ali v Teharje.
Marxizem prinasa v druzbo ogromno notranjih nasprotij in ne more biti ideologija po kateri bi se lahko cloveska druzba zdravo in humano razvijala.
dolenjcek
# 08.02.2010 ob 15:56
@skitnica- in zakaj nekoga nebi smelo biti sram zgodovine? tako kot je vsakega normalnega nemca sram nacizma, se jaz sramujem komunizma... simpl. totalitarni režimi normalnim ljudem pač nemorejo biti v ponos.
AlFe
# 07.02.2010 ob 23:45
Ubogi zgodovinarji! Znano je, da je bilo pod komunizmom najtežje napovedovati ... ZGODOVINO!
revolver
# 07.02.2010 ob 21:13
Skrajni čas je ,da se take stvari kot so inštitut za zgodovino, mirovni inštitut ter podobna blatenja slovenstva ukinejo. Marksizem ni uresničljiv, vanj so vrjeli le komunistični voditelji. Ampak ti kot se zna niso bli kaj prida v šolah, Nikita Hruščev je imel 4 leta šole, Stalin in Tito podobno.
Če in samo če bi v tisti knjigi bilo kaj res bi socialistični sistem cvetel. Te ideje je treba zakonsko prepovedat kot je to bilo pred vojno, ter treba je priznati storjene napake. Tako pa bomo videli koliko poguma imamo slovenci.
dolenjcek
# 08.02.2010 ob 15:51
el cartel, malo se mi zdiš naiven... komunisti so pač rabili nekaj za kar naj bi se zavzemali in z tem prepričati ljudstvo da so oni 'tisti pravi'... podobno kot ima cerkev 'sveto pismo' , imajo komunajzarji tele marksistične trike ki jih prodajajo naokoli- v teoriji izgleda ok, v praksi pa itak ni izvedljiva, saj v ta namen zadeva niti ni bila pisana.

oboji pa imajo eno in edino željo- oblast........
uol133
# 07.02.2010 ob 15:04
V današnjem času celoten pojem zgodovine hitro izgublja na ugledu. Vsak narod si piše svojo. Najbolj reprezentativen primer so kar naši sosedje, ki so si ne samo enkrat, ampak kar nekajkrat skozi zgodovino na novi napisali svojo poreklo... kakršni so pač bili časi... nagravnžno, gabi se mi ta veda
dolenjcek
# 09.02.2010 ob 12:48
kot sem dejal so komunisti izrabili razne pisarije in umotvore o enakosti, pravičnosti in podobnih zadevah za pridobivanje simpatizerjev in podpornikov-konc koncev je lačnega in opeharjenega najlažje zmanipulirat in pripraviti k uporu, sploh če mu kot alternativo ponudiš boljše in pravičnejše življenje...
žal je tudi pri komunistih ostalo zgolj pri obljubah, saj so svoj pravi obraz pokazali takoj ko so prevzeli oblast, ko o kakšni enakopravnosti in pravičnosti ni bilo govora oz. je bilo tega v mnogih primerih celo manj kot prej, v kapitalizmu..

mislim da sistema kjer smo vsi pravično plačani in nasploh pravično obravnavani nikoli nebo, saj smo ljudje enostavno preveč pokvarjeni... možno je da se bo spet pojavil kak teoretik ki pa ga bo verjetno spet izkoristila kakšna opcija oz. bo celo njen službi, kar nas zopt odpelje v začaran krog... intakonaprej.

@pinokioc- a res misliš da so komunisti pozabili na svoje čase?????? smešno....
skcaminoreal
# 09.02.2010 ob 12:31
pinokioc:
vsi "komunisti" so že pozabili stare čase, samo še desnica se jih na veliko spominja


Komunisti bi te čase, ki so jih sami kreirali, najraje pozabili in vse skupaj začeli znova, kot da se ni nič zgodilo. Dobro jim gre od rok tudi sistematično potvarjanje.
Pametni ljudje pa svoje zgodovine ne pozabljajo, ker se iz nje lahko marsikaj naučijo za prihodnost.
el CARTEL
# 09.02.2010 ob 12:30
skcaminoreal @ ""Delavska država" (ki to v resnici nikoli in nikjer niti ni bila) je propadli družbeni eksperiment, pospremljen z neznanskim zatiranjem, morjenjem in propadom slehernih moralnih načel."

Torej, priznaš, da nikoli ni bilo resnične delavske države, potem pa trdiš, da je kapitalizem boljši...Vprašaj vse tiste, ki nimajo ne plač, ne dostojnega življenja in ne stanovanj (torej večino), če se strinjajo s teboj...Ravno tako pa je kapitalizem pospremljan s propadom morale (časti se denar), z družbenim zatiranjem (klasizem, kjer je bogatim skoraj vse dovoljeno) in globoko verjamem, da je le prehodno obdobje.. sistem, kjer je večina nezadovoljna, ne more obstati (ali pač?)
nr.1
# 09.02.2010 ob 00:10
Toliko je govora o komunizmu in marksizmu itd., da ima človek občutek, da je spet v svinčenih časih.
skcaminoreal
# 08.02.2010 ob 22:56
el CARTEL:
Caetano @ misliš, da ni možno imeti prostega trga in konkurece, medtem, ko delavci kontrolirajo sredstva produkcije in ne ubogajo samo ukazov? (vem, da se za to ni zavzemal komunizem, samo vprašanje..ker mislim, da bi bil hibrid med socializmom in kapitalizmom najboljša rešitev)


Torej propad prejšnje države, ko nihče, razen neumnih, ni delal, vsi so raje viseli na sestankih in veselo "samoupravljali", te ni ničesar naučil?
Vrzi tiste knjige v kot in se poprimi kakšnega pametnega dela.
Če bi delavci kot lastniki bili uspešnejši od kapitalizma, bi ga že zdavnaj izpodrinili in kapitalizem bi imeli samo še v najbolj nazadnjaških državah. V resnici pa je ravno obratno.

"Delavska država" (ki to v resnici nikoli in nikjer niti ni bila) je propadli družbeni eksperiment, pospremljen z neznanskim zatiranjem, morjenjem in propadom slehernih moralnih načel. Človek 21. stoletja ni delavec-proletarec in njegov simbol ne more biti delavska tuta in francoski ključ v žepu. Mladina bi danes to že morala vedeti, ne pa da še posluša propadle teorije devetnajstega stoletja kot podlago za ureditev družbe prihodnosti.
el CARTEL
# 08.02.2010 ob 17:23
Pusti komuniste, to je preteklost, jaz govorim za prihodnost
el CARTEL
# 08.02.2010 ob 15:35
Caetano @ misliš, da ni možno imeti prostega trga in konkurece, medtem, ko delavci kontrolirajo sredstva produkcije in ne ubogajo samo ukazov? (vem, da se za to ni zavzemal komunizem, samo vprašanje..ker mislim, da bi bil hibrid med socializmom in kapitalizmom najboljša rešitev)
pinokioc
# 09.02.2010 ob 11:23
vsi "komunisti" so že pozabili stare čase, samo še desnica se jih na veliko spominja in nas futra s preživetim režimom, češ da je še prisoten. Prisotni so potem tudi domobranci, fašisti in pobegli povratniki. Eni in drugi izkoriščajo preteklost za prihod na oblast. Tako kot Srbija s herojem, ki se je boril na Kosovu proti Turkom v 14. stoletju, in ga kot takega izkoristili ob začetku 90. let prejšnjega stoletja za vzpon nacionalističnih ekstremistov. Sledila je vojna.

Vsi smo bili nekaj, sedaj smo Slovenci v demokratični deželi in ne smemo dovolit, da izkoriščamo zgodovino na tako hinavski način. to velja za ene in druge!
odpadnik-1
# 07.02.2010 ob 18:47
luck1
hvala !
el CARTEL
# 07.02.2010 ob 18:21
dolenjcek: "tudi marksizem je bil- spuntat delavstvo,mu obljubiti in potem prek njegovih hrbtov prevzeti oblast.."

S tem pa se nikakor ne morem strinjati..če si kaj prebral od Marxa potem veš, za kaj se je šlo in kakšen je bil njegov namen..človek je imel super ideje.. ker so ga pa naši voditelji izkoristili v svojo prid, smo pa sami krivi (ne rečem, da niso prevzeli oblast za delavskim hrbtom, samo poudarjam, da marx ni to hotel)
uol133
# 07.02.2010 ob 15:10
s tem seveda mislm na ustaše, ki so se po novem svoj narod, kakršnega poznamo danes, postavili še veliko pred čase Karantanije...
el CARTEL
# 07.02.2010 ob 12:56
če se ne oziramo na ljudi, ki so izkoristili marxsizem, je le ta imel nekaj dobrih idej..Recimo to, da delavci kontrolirajo sredstva produkcije..nevem, kako ste vi, po večini delavci, proti temu?
dolenjcek
# 07.02.2010 ob 12:33
marksizem je biblija komunistom... vernikom rdeče zvezde...

nerealno nakladanje in zavajanje ljudi. v praksi pa je enako kot počnejo cerkveni dostojanstveniki- eno pridigajo, drugo delajo... na račun vernih in tistih ki so nasedli...
Bivši uporabnik
# 07.02.2010 ob 12:02
zaradi takšnih ljudi še imamo primorsko, vendar italija nikoli ni prenehala stegovati krempljev na slovenijo, uganite kdo jim pa je od osamosvojitve najbolj pomagal?
stewie
# 07.02.2010 ob 17:05
Diego, a če bi pa imeli kak intervju s kakšnim cerkvenim dostojanstvenikom o preteklih časih, to bi pa odobraval, kajne? Ena stran je kul, druga je zanič.
komsomolec
# 07.02.2010 ob 14:33
Zapoved marksističnega zgodovinopisja

Naslov je ideološka manipulacija, naša zgodovina je slovenska.
sansam
# 07.02.2010 ob 10:29
Ka ni teh naftalinskih zgodb zadnje čase preveč,ali je nedelja pač čas kislih kumaric na slovenskem?
skitnica
# 07.02.2010 ob 15:23
kot je videti ja nekatere sram lastne zgodovine,in zato blatijo vse poprek kaj ni po njihovo
komsomolec
# 07.02.2010 ob 11:39
Spet napad na tov.Kardelja, očeta moderne demokratične slovenske države! O stoletnici njegovega rojstva pa nič! Kardelj ostaja naš največji in najbolj sposoben politk, v vsej moderni eri mu ni enakega na slovenskem.
To, da je Kardelj uporabil Gustinčičevo gradivo (za razpravo o slovenskem narodnem vprašanju, op. P. B.)
Tale mit,da je tov.Krištof plonkal od Gustinčiča, je vse bolj priljubljen za diskreditacijo Kardeljevega dela.
"Dragotin Gustinčič je leta 1933 v Moskvi napisal rokopis z naslovom Das nationale Problem der Slowenen, ki naj bi ga pozneje prepisal in pod svojim imenom ter naslovom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (Ljubljana, 1939) izdal Edvard Kardelj.[1] Toda analiza tega ni potrdila. Nasprotno, zgodovinar France Filipič, ki je prebral oba teksta trdi, da »gre za dva popolnoma različna teksta. Lahko zatrdim, da so očitki na Kardeljev račun neutemeljeni. In tisti, ki tako pišejo, so v zmoti." LINK
Kazalo