"Res je. Minilo je že 15 let. Tisto našo zgodbo lahko morda primerjamo s to Tajfuna in Rogaške. To bo za njih vedno legendarna sezona, kot je za nas Novomeščane tista 1999/2000, kjer je padel evropski velikan. Porušili so se neki limiti in to bodo vedno enkratni spomini. Celo mesto je živelo za to in za njih bomo vedno legende," se je velikega uspeha in mejnika novomeške košarke spomnil Smodiš. V finalu je Krka premagala Laško, a ključen je bil polfinale in dve zmagi nad Olimpijo. In to ni bila zdajšnja Olimpija, ampak klub, ki je še tri leta pred tem igral na Final Fouru in v Evropi veljal za velik klub. Na klopi je sedel Zmago Sagadin, v ekipi zmajev pa so bila zveneča imena, kot so Jure Zdovc, Šarunas Jasikevičius, Marko Milič, Sani Bečirović, Primož Brezec …

Že v Tivoliju, kjer je bil Smodiš s 17 točkami prvi strelec tekme, so Novomeščani pripravili senzacijo (73:74), na drugem srečanju pa so slavili še v Marofu (57:56) in pripravili veliko presenečenje. Olimpija je prvič ostala brez državnega naslova, junaka velikega skalpa pa sta bila domača košarkarja – Smodiš, ki je dal 15 točk in deset sekund pred koncem blokiral met Slavka Kotnika, ter Simon Petrov, ki je prispeval 21 točk in dve sekundi pred iztekom srečanja s košem poslal Ljubljančane na počitnice. "Z eno nogo smo bili že na dopustu in morda je bil ravno to ključ do uspeha. Imeli smo dobro ekipo, a zagotovo ne tako, da bi lahko parirala Olimpiji s tisto dolgo klopjo in izkušnjami. Potem pa so se stvari odvile v našo korist. Bilo je milijon dejavnikov. Kotel Marofa je naredil svoje, igrali smo "rokometno" tekmo in vsak koš je bil zlata vreden," je dodal Smodiš.

Včasih je treba vedeti, kdaj nehati
Kaj pomeni motiv, ko manjši klub igra proti bolj slovitemu, ali, kot je dejal Smodiš za tedanjo Olimpijo, evropskemu velikanu, je okusil, ko je bil član gigantov, kakršna sta bila bolonjski Virtus in CSKA: "Igrati proti velikim klubom je vedno izjemen motiv. Vidi se, da manjši klubi, ko igrajo proti velikim, igrajo v transu. Igrajo nad svojimi zmožnostmi in delajo stvari, ki jih po navadi ne. Lažje je igrati proti Goljatu. Vedno je lažje biti v podrejenem položaju in lažje je napadati kot pa braniti že osvojeno. To sem videl tudi kasneje v karieri, ko je bil na primer CSKA ali pa tudi Kinder vedno velik in močan. Vidiš, da manjši klubi igrajo proti dresu. Ne igrajo proti imenu Smodiš in proti mojim zmožnostim, ampak igrajo proti dresu. Vidijo modro, rdečo, zeleno ali črno barvo, ki jo sovražijo in sanjajo. Ta dres jim daje moč in dodaten motiv. Tega se ne da izključiti in bo vedno prisotno."

Letos bo dopolnil 36 let in že dve leti sta minili, kar je končal kariero. Končal pa jo je podobno kot tedaj, ko se je vpisal na košarkarski zemljevid – z naslovom slovenskega prvaka in nazivom najboljšega igralca finala: "Vedno se mi bo zdelo, da sem prehitro končal. To se mi tudi dandanes zdi, ampak ne obžalujem. To je realnost. Gre, dokler gre. Ko motor ne deluje več, ne deluje več. Ko jermen poči, pač poči. Tu ni veliko filozofiranja. Star bom 36 let in v teoriji, če bi bil zdrav, bi še vedno lahko nekje igral, a enostavno je to to. Bila je to neka pika na i ali pa smetana na torti. Zmaga proti večnemu tekmecu Olimpiji v Stožicah je bila še toliko bolj posebna. Skratka, siliti z glavo skozi zid in iskati neke lepše zaključke bi bilo nesmiselno. Včasih je treba vedeti, kdaj nehati."

Če potegne črto, v karieri ne obžaluje ničesar
V bogati karieri je trikrat postal evropski klubski prvak. Čeprav je bil svoj čas morda celo najboljši košarkar v Evroligi na svojem položaju, pa se ni nikoli odločil za odhod v Ligo NBA in to je ena izmed redkih stvari, ki so ostale neizpolnjene: "Je kar nekaj stvari, za katere mi je žal. Recimo kar nekaj takih osebnih odločitev na dan tekme in tako naprej. To so bolj vraževerne stvari. V spominu jasno ostajajo vsi veliki porazi, torej vsi finali, ki jih izgubiš. Ostaja ta neizpolnjena želja oziroma izkušnja Lige NBA. Ampak to v tistem trenutku ni bila realnost. Če potegnem črto, ne obžalujem ničesar. Če bi imel takrat glavo kot zdaj, bi naredil veliko več. O tem sem prepričan. Ko potegnem črto - kako sem uspel, kaj sem si v življenju zagotovil, kaj vse sem videl in kakšne ljudi sem spoznal, ni debate. To je bil vrhunec. V vsakem trenutku sem se trudil dati vse od sebe. Kar ni bilo, pač ni bilo."

Smodiš se je udeležil dobrodelnega dogodka All legends v Tivoliju, kjer so se legendarni slovenski športniki za pomoč otrokom pomerili v nogometu in košarki. Na pobudo Slavka Kotnika je bil Smodiš kapetan ene izmed ekip, in kot pravi, je neizmerno užival in se bo vedno rad pridružil podobnim akcijam: "Ko gre za dobrodelnost, smo vsi pripravljeni prisluhniti in sodelovati. To se je tudi videlo na tem dogodku. Morda je bilo malce malo časa, da bi se ustrezno reklamiral. Morda je zato prišlo nekaj manj ljudi. Junij je že tu, lepo vreme in tako naprej. Skratka, to je dobrodelna nota, na kateri se zagotovo gradi za prihodnja leta in dogodke. Bilo je vrhunsko druženje. Mogoče je to neki športni NBA, kot pravijo. Tu dobiš neke zakulisne informacije in poglede ljudi, ki so praktično naredili doktorat ali magisterij v svoji športni panogi. Tega televizija in mediji ter občinstvo, ki to spremlja, ne vedo, saj je pogled športnika, če tako rečemo, na vsako zadevo unikaten. Lepo je tako izmenjati mnenja in izkušnje."