"Skoraj hkrati sta se poslovili dve legendi jugoslovanske košarke. Obema se zahvaljujem za pomoč pri košarkarski karieri. Pomagala sta številnim pri športnem in osebnostnem razvoju. Boris je nesporni "oče" slovenske košarke. Izredno inteligenten, izvrsten igralec in trener. Nedvomno je zaslužen za vsa državna prvenstva ki jih je osvojila Olimpija – kot igralec, trener ali svetovalec. Brez njega ne bi bilo svetovnega prvenstva v Ljubljani, saj je bil avtor zamisli, ki jo je uresničil s Stanetom Dolancem. Kot predsednik strokovnega sveta jugoslovanske košarke je imel odločilen vpliv pri postavljanju trenerjev in igralcev državne reprezentance (Žeravica, Novosel, Tanjević itd). Osebno mi je veliko pomagal z nasveti, kako izboljšati igro, in mi z "očetovskimi " nasveti pomagal prebroditi občutljiva najstniška leta. Nikoli ne bom pozabil enega njegovih načel: "Kuj me življenje, če bom jeklo, bom pel, če sem steklo, se bom razbil." To mu je tudi pomagalo, ko je premagoval hudo bolezen," je na socialnem omrežju ob žalostni novici zapisal nekdanji košarkar Olimpije in svetovni prvak z Jugoslavijo Aljoša Žorga.

Kristančič je v slovenski košarki pustil neizbrisen pečat. V začetnem obdobju te igre na območju nekdanje Jugoslavije je odigral ključno vlogo. Leta 2001 je dobil častni znak svobode Republike Slovenije za delovanje v slovenskem športu. Bil je igralec in trener Olimpije, ko je bil ljubljanski klub najboljši v Jugoslaviji, tudi jugoslovanski reprezentant in kapetan plavih, z izbrano vrsto pa je nastopil na olimpijskih igrah leta 1960. Bil je prvi slovenski košarkar, ki se je preizkusil v tujini.

Deloval je tudi na Košarkarski zvezi Jugoslavije, bil predsednik strokovnega sveta, leta 1970 pa je vodil organizacijski odbor svetovnega prvenstva. Tedaj so plavi prvič postali svetovni prvaki, reprezentanco pa je v Tivoliju vodil legendarni trener Žeravica, ki je umrl na isti dan kot Kristančič. Po izobrazbi je bil inženir gradbeništva.