V okoljih, kjer se odločijo za nekaj drugega, nekaj bolj nenavadnega, pa so to projekti, ki so večinoma družinski projekt, ki marsikoga lahko pripelje tudi na beraško palico. To je namreč svet, kjer se nihče ne ozira nazaj, ampak hiti le naprej. Že pred dnevi, ob koncu domačega VN-ja v spidveju na skorajda polnem stadionu v Krškem, sem že izpostavil dva naša najboljša posameznika na motorjih. Če smo tedaj več besed namenjali izkušenejšemu Mateju Žagarju, ki letos še lovi pravo formo, pa moramo po novem uspešnem koncu tedna tokrat v ospredje postaviti najstnika iz Pečk na Štajerskem Tima Gajserja.

Gajser je v vseh tekmovalnih obdobjih že opozarjal nase. V eni od anekdot nam je v pogovorih sam zaupal, da ga je oče že od ranega otroštva vedno posajal na močnejši motor, kot so ga vozili vrstniki. Oče je bil seveda deležen čudnih pogledov in številnih opazk, toda še enkrat znova se je pokazalo in potrdilo, da samo tako lahko prideš do končnega uspeha, ki šteje le tedaj, ko si najboljši med najboljšimi. Vsi otroški, mladinski in podobni naslovi hitro zbledijo.

Tim Gajser je bil mladinski evropski in svetovni prvak. Lani je z nekaj sreče prišel tudi do končne zmage v razredu mx2. Že ob prvih letošnjih treningih je Tim Gajser povedal, da mu večji in močnejši motor z večjo delovno prostornino precej bolj ustreza kot lanski proizvod japonskega proizvajalca. Kako sta se zares ujela, pa lahko spremljamo že od zadnjega konca tedna v februarju in temu bo sledilo še kar nekaj koncev tedna do konca septembra. To, da je Tim Gajser tovarniški voznik Honde, je še poseben podvig, ki doslej ni uspel še nobenemu slovenskemu dirkaču. V motokrosu namreč ob koncu tekmovalci ne gredo v pisarno po nagrade za dosežene uvrstitve. Morajo pa tja oditi, preden sedejo na motor, saj so štartnine kar visoke.

Brez prave pogodbe je torej to udejstvovanje zelo zahtevno. In o tem lahko ob Gajserju marsikaj povedo tudi tisti, ki so se podali na to pot in niso bili tako uspešni kot mladi šampion. Ali bo Tim Gajser dočakal tudi VN Slovenije, lahko samo ugibamo. Trenutno pri nas ni okolja, ki bi bilo sposobno pripraviti ta spektakel. Zato se mladenič nadvse veseli, da je konec tedna karavana v Trentu, ki je dobre tri ure oddaljen od njegovih krajev na Štajerskem. Vsi drugi imamo še bliže do tja. Morebitni slovenski pokrovitelji pa so priložnost, da bi bili ob Gajserjevih, najbrž že zamudili. Zdaj ne pridejo zraven, ko so jih Gajserjevi nujno potrebovali, pa so se njihovemu projektu po večini le smejali. Prepoznati pravega šampiona pravočasno pa je sposobnost, ki jo imajo le redki.