Igor E. Bergant na vsakem večjem nogometnem tekmovanju svoje misli deli tudi z MMC-jevimi bralci. Tako je tudi na SP-ju v Južni Afriki. Foto: MMC RTV SLO
Igor E. Bergant na vsakem večjem nogometnem tekmovanju svoje misli deli tudi z MMC-jevimi bralci. Tako je tudi na SP-ju v Južni Afriki. Foto: MMC RTV SLO
Mladen Rudonja
Se še spomnite zadetka Mladena Rudonje? Foto: EPA
Mark Pougatch
Mark Pougatch je vodil okroglo mizo. Foto: BBC
Graham Taylor
Graham Taylor je Anglijo vodil med letoma 1990 in 1993. Foto: EPA

Zagotovo se nam obeta prav poseben spektakel, ki ga nihče med nami – ne glede na to, kje je – še nikoli ni doživel. Prvič bo stadion Soccer City za 90 tisoč gledalcev poln do zadnjega kotička in – kar bo glavna posebnost – poln oglušujočih vuvuzel. Posebnost južnoafriškega načina spremljanja nogometa ni le v vuvuzelah, pač pa tudi v tem, da vanje gledalci trobijo ne glede na dogajanje na igrišču. Ko pade gol, se menda, vsaj tako mi zagotavljajo gostitelji, se zvočno ozadje ne spremeni kaj dosti. Vuvuzele (in vuvuzelci) živijo nekakšno svoje življenje, ne glede na igro na igrišču. Bomo videli ... Ali še bolje, bomo slišali.

Pravljica v novem pomenu besede
Toda svetovno prvenstvo se bo vsaj za nas razživelo šele v nedeljo, ko bo prvo tekmo odigrala slovenska reprezentanca. Zadnje dni sem jo spremljal na treningu (in nekoliko tudi po njem). Če je bil slovenski nogomet kdaj nekakšna pravljica, je to zdaj (kajti goli Mileta Ačimoviča proti Ukrajincem ter Milana Osterca in Mladena Rudonje proti Romunom me bolj spominjajo na grške mitološke zgodbe). Zakaj je pravljica prav zdaj? Zato, ker naša reprezentanca v nasprotju s skoraj vsemi drugimi nima težav s poškodovanimi, igralci pa so zelo zadovoljni z namestitvijo in igriščem za trening. Vadijo zelo prizadevno in odločno, a so kljub temu zelo sproščeni. Na včerajšnji novinarski konferenci so prvič tudi odkrito priznali, da proti Alžircem pričakujejo zmago. Na prvi pogled se zdi vse skupaj prelepo, da bi bilo res. Nekakšna pravljica.

Verjamejo v svoje sposobnosti
Nikakor se mi naši nogometaši ne zdijo ošabni ali lahkomiselni. Verjamejo v svoje sposobnosti. Pri tem pa je zanimivo, da vanje vse bolj verjamejo tudi tuji opazovalci, sploh tisti, ki so se v zadnjem času malce bolj poglobili v dogajanje okrog slovenske reprezentance.

Novinarji iz vseh držav slovenske skupine
Sinoči sem se o tem lahko prepričal tudi med sodelovanjem na nekakšni mali radijski okrogli mizi britanske radijske postaje BBC Radio 5Live, ki slovi po svojih živih in živahnih športnih oddajah. Voditelj Mark Pougatch je želel v svojem studiju (v hotelski sobici) gostiti po enega gosta iz vsake države, ki je predstavljena v skupini C. Na koncu se je osnovna zamisel malce ponesrečila, ker niso uspeli najti niti enega alžirskega kolega. Afriško stran je tako zastopal domači nogometni pisec Mark Gleeson, ameriško novinar New York Timesa Jeffrey Marcus, slovensko pa jaz ... Nad (oziroma pred) vsemi pa je bil nekdanji angleški selektor Graham Taylor.

Gleeson: "Slaba Alžirija"
Ob slovenski reprezentanci se je razvila živahna debata, v kateri je predvsem južnoafriški kolega razvil tezo, po kateri bi bilo vse razen zanesljive zmage Slovenije nad Alžirijo veliko presenečenje. "Današnja Alžirija je najslabša afriška reprezentanca, ki se je v zadnjih dvajsetih letih uvrstila na svetovno prvenstvo," je dodal Mark Gleeson. Ob tem je razložil, da v alžirskih vrstah po (srečni) uvrstitvi na SP prevladuje zmeda in da se po uspehu nad Egiptom igralci, ki so večinoma doma v Franciji, niso znali osredotočiti na južnoafriški izziv.

Lepo je biti slovenski navijač
Pritrdil mu je tudi stari dobri Graham Taylor, ki je menil, da je slovenska reprezentanca zelo napredovala. Pozneje mi je zaupal, da občuduje prav to, da jo krasi alžirsko nasprotje, se pravi disciplina ... Svoje je pristavil še Američan Jeffrey Marcus, ki je menil, da je ta čas najlepše biti navijač slovenske reprezentance. Prav zato, ker se mu zdi dobro pripravljena in ima najboljši mogoči razpored. Voditelj Mark Pougatch pa je celo menil, da je pred 2. krogom mogoče celo pričakovati naslednje izhodišče: da bi Slovenija pred tekmo 18. junija z ZDA branila prvo mesto v skupini.

Zakaj bi se sramovali optimizma?
Kaj niso že takšna pričakovanja drugih pravljična? Ne glede na to, kaj se bo v nedeljo zares zgodilo (kljub vsemu menim, da kaže biti ob vseh dobrih obetih vendarle hkrati tudi previden), je slovenski (pred)začetek svetovnega prvenstva dober. Pravzaprav lepši ne bi mogel biti. Zakaj bi se sramovali optimizma in samozavesti. Mar nam tega tudi sicer ne primanjkuje? Zato uživajmo in se veselimo, ko bo šlo tudi za vse nas – v Sloveniji in Južni Afriki – v nedeljo dokončno zares.

Vabljeni k poslušanju BBC-jeve okrogle mize:


Igor E. Bergant