Tradicija državne himne pred športnim dogodkom izhaja iz Walesa. Hen Wlad Fy Nhadau je leta 1905 postala prva narodna himna, odigrana pred začetkom športnega dogodka, toda ne nogometnega. Valižanska reprezentanca v ragbiju je gostila mogočno reprezentanco Nove Zelandije, ki je že takrat pred vsako tekmo izvedla svoj bojni ples, tradicionalno hako. Eden vodilnih mož valižanske ragbijske zveze Thomas Williams je predlagal, da bi igralec Teddy Morgan kot odgovor pel himno Walesa skupaj z navijači, ki so se mu pridružili in ustvarili zgodovino.

All Blacks, ki so bili skoraj 20 tisoč kilometrov od doma, je to prevzelo in tekmo so izgubili. Novozelandski kapetan je pozneje zapisal, da česa takšnega še ni doživel. Tako Himna Walesa kot precej bolj znana himna celotnega Združenega kraljestva God Save The Queen pa nimata osnove v zakonu, temveč v običaju in praksi. Do 70. let prejšnjega stoletja so Valižani peli obe himni, a že prej se je kot bolj priljubljena uveljavila tista z izvorom v keltski valižanščini, ki sta jo sredi 19. stoletja ustvarila oče Evan James z besedilom in sin James James z glasbo.

Na pariškem Parku Princev bosta pred sobotno tekmo Walesa in Severne Irske obe himni. Britanska bo v čast reprezentanci Severne Irske, ki se bo z Walesom pomerila za preboj v četrtfinale. Irci se 111 let po začetku tradicije himn pred športnimi dogodki najbrž ne bodo ustrašili himne Walesa, ta se v valižanščini imenuje Cymru. Dežela pesnikov, pevcev in pokončnih ljudi, katere bojevniki za svobodo prelivajo kri, bi bil poenostavljen prevod uvodnih vrstic valižanske himne. Besede, ki so malokateri trenutek v zgodovini primernejše kot prav zdaj. Wales je na referendumu podprl izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije, za dobre pevce pa so se navijači izkazali v Franciji. Njihov najbolj priljubljeni napev je prošnja, da ne bi šli domov in v službo, temveč ostali tu in spili vse tukajšnje pivo. Morda pa se jim želja uresniči – Wales je vendarle favorit.

Aljaž Golčer, Radio Slovenija, Športna zgodba