Zavrl je 20 let vodil nogometno zvezo, pod njegovim vodstvom je reprezentanca leta 2000 igrala na evropskem prvenstvu in dve leti pozneje na svetovnem prvenstvu. Zdaj, ko je v pokoju, je delegat na tekmah evropskih pokalov in seveda še vedno zanimiv sogovornik. V intervjuju je povedal, kje so težave slovenskega klubskega nogometa, kakšni so spomini na sodelovanje s Srečkom Katancem in zakaj po njegovem mnenju ni potrebe po spremembi nogometnih pravil.

Medtem ko se je reprezentanca v zadnjih 14 letih prebila na tri velika tekmovanja, slovenski klubski nogomet z izjemo Maribora še vedno ni ravno zgodba o uspehu. Kako danes gledate na to?
Vsekakor je to težava. Ve se, kjer smo štartali pred 20 leti. Bili smo nekje na ravni četrte ali pete jugoslovanske lige. Začetni zagon je bil kot neka fikcija. Ni enostavno ustvariti tradicije klubov in to vzdrževati. Dokler ne bo močnih klubov, bo to težava, me pa veseli, koliko otrok trenira. Najbrž klubi kar težko sledijo z zagotavljanjem infrastrukture.

Se vam zdi že problematično, ker je Maribor toliko pred vsemi?
Podobno je tudi v številnih drugih državah. Takšne razlike niso dobre. Na primer v Španiji: Barcelona in Real, morda Atletico, in potem daleč nikogar. Ali pa v Nemčiji Bayern. Klubi se bodo morali bolje organizirati. Nekaj spodbudnih primerov imamo, na primer Rudar in Koper.

Olimpija se vsako leto ambiciozno loti sezone, a je daleč od tega, da bi lahko ogrozila Maribor. Kaj je narobe v prestolnici?
Ne poznam podrobnosti, ampak to se mi res zdi nenavadno. Ljubljana z zaledjem ima 500 tisoč prebivalcev. Igralcev je ogromno in ne vem, zakaj niso sposobni selekcionirati neke konkurenčne ekipe vsaj za slovensko ligo. Od Olimpije je ostalo le še ime. Kamor koli pride, vsak jo lahko premaga. Škoda za to blagovno znamko.

Menite, da ji lahko pomaga novi športni direktor Sašo Udovič?
Nekaj gotovo. Pozna razmere, ima izkušnje. Ampak en človek ne more ničesar narediti, sploh pa ne v kratkem času. Potrebuješ ekipo, ki diha skupaj in ki ve, za kaj gre. Ekipo, ki si postavi vsaj nek srednjeročni koncept in potem to izpelje. Zlatko Zahovič s svojo ekipo je idealen primer, seveda pa je nesporno, da je bil Maribor že prej nogometno mesto in bo tudi v prihodnje.

Kar je Zahovič za Maribor, je Katanec za slovensko reprezentanco. Kako komentirate, da mu je krivuljo spet uspelo obrniti navzgor?
Katanec je nesporna avtoriteta. In to ne lažna avtoriteta. Bil je vrhunski igralec, igral je v najtežjih ligah in najboljših klubih. Uspelo mu je svojo življenjsko filozofijo prenesti še na igralce, ki mu očitno verjamejo, potem pa je bilo treba urediti le še malenkosti.

Ste imeli z njim, ko ste bili predsednik NZS-ja, kakšne spore, za katere javnost še ne ve?
Absolutno nobenih. Z njim je nemogoče imeti konflikt. Morda je bil kdaj robat in je kaj zahteval, ampak morda le takšne stvari, ki so same po sebi normalne. Prej je bilo to, da mi tega nismo uresničili. Na primer kakšne drobnarije - oprema, prevozi, hotel ... Srečko Katanec je pošten dečko, ki živi za nogomet.

Leta 2002 ste ga najbrž dolgo prosili, naj si premisli in vendarle ostane selektor ...
Seveda. Saj zdaj, ko gledam s te časovne distance, se mi ta njegova odločitev zdi logična. Takrat bi si pa vsak želel, da ostane. Zdaj moram čestitati Aleksandru Čeferinu, da so se zmenili. Smo pač majhna država in takšnih strokovnjakov, kot je Srečko, je malo.

Košarkarska zveza se je za domači EP odločila za tujca. Bo tudi nogometno reprezentanco kdaj vodil tuji strokovnjak?
Nič nimam proti tujcem. Trg je odprt, vsak lahko pride in dela tukaj. V vsakem primeru je treba upoštevati, da si zveza ne more privoščiti selektorja, kot je Trapattoni, lahko pa vzame strokovnjaka s področja nekdanje Jugoslavije.

Ste imeli med svojim predsedovanjem kdaj pogovore s kakšnim tujim selektorjem?
Ne. Ponujali so se sami prek agentov. Ta mreža deluje in iz držav nekdanje Jugoslavije je bilo veliko ponudb.

Še vedno ste v nogometu, saj ste delegat na tekmah Lige prvakov in Evropske lige. Je to sproščujoč ali zahteven posel?
Odgovornost je velika, je pa Uefa izpopolnila organizacijo tekem, tako da je delegat v principu le nek nadzornik, ki gleda, kako delujejo vse druge službe. Dogovoril sem se, da bi glede na svoje izkušnje ostal Uefin delegat, tako da sem eden izmed štirih ali petih slovenskih delegatov. Nazadnje sem bil v Tel Avivu na tekmi Maccabi - Bordeaux.

Menite, da bi bilo treba spremeniti kakšno pravilo v nogometu?
Nobenega. Konservativni pristop je najboljši. Nogomet je edini šport, ki od začetkov ne spreminja pravil. Nekaj drugega je implementacija teh pravil, na primer štarti od zadaj, udarci od zadaj, disciplinske kazni ... Ko sem bil mlad in sem igral za mladinsko reprezentanco Jugoslavije, smo na pripravah v Splitu igrali testno tekmo proti Hajduku. Prilagodili so pravila, da ni bilo živega zidu, da se je avt izvajal z nogo in da prepovedanega položaja ni bilo. To je bila popolnoma drugačna igra. Nemogoče. Ni bilo gledljivo. Povsem drug pristop. Nogomet je ravno zato tako zanimiv, ker so pravila tako konservativna in jih ne menjajo.

Kaj pa minuta odmora, ki jo predlagajo že za svetovno prvenstvo v Braziliji?
Spet se vidi, da gre za tujek, se pa strinjam, da je nečloveško igrati v takšnih vremenskih razmerah.

Kako komentirate predlog, da bi sodnik vsaj na najpomembnejših tekmah na posnetku pogledal, ali je gol res bil ali ne?
Bil sem delegat na tekmi Anglija - Moldavija. V Angliji že uporabljajo to tehnologijo, ampak gledalci ravno tako ne bodo zadovoljni s temi rešitvami. Tehnologija na primer na milimeter natančno meri, ali je žoga prešla golovo črto. In ko bo zmanjkal ravno tisti milimeter in gol ne bo priznan, čeprav so ga vsi na stadionu videli, bo spet nezadovoljstvo.

Dolga leta ste bili zaposleni na Geodetskem zavodu Slovenije. Kako ste sprejeli, da tega podjetja ni več?
To je tipičen primer razprodaje premoženja. Država je prva prodala kontrolni paket, potem so pokupili še drugi in od uglednega podjetja ni ostalo nič. Tam sem bil v službi 30 let, od tega sem bil 25 let direktor. Bilo je to visokoprofesionalno podjetje s 120 inženirji. Nedopustno, kaj se je zgodilo. Vsa kartografija, vsi atlasi Slovenije, mestne karte, planinske karte, zemljiški kataster ... vse je bilo narejeno v tej hiši, ampak očitno je država ocenila, da tega ne potrebuje.