Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV

Mihael Žgank eksistencialno vprašanje rešuje v Turčiji

Slavko Jerič

Velika večina športnikov v svoji karieri tekmuje za eno samo državo, a pri tem seveda obstajajo izjeme. Eden izmed teh je judoist Mihael Žgank.

Velika večina športnikov v svoji karieri tekmuje za eno samo državo, a pri tem seveda obstajajo izjeme. Eden izmed teh je judoist Mihael Žgank.

Pri tem jih ženejo različni vzroki, od selitev, porok, do iskanja boljših eksistencialnih rešitev. Med te sodi tudi slovenski judoist Mihael Žgank, ki je lani septembra postal svetovni podprvak, kmalu pa sporočil, da bo po novem tekmoval za Turčijo. Njegovo odločitev smo predstavili v podkastu Številke in zgodbo pogledali skozi lupo želje in strahu, ki sta rdeča nit četrte sezone.

ŽeljaStrahŠtevilke
ukvarjati se s športom kaj bo po koncu karierešportniki, ki so menjali države
potovati, učiti se jezikovodziv javnosti
osvajati medalje


Zgodbi o Mihaelu Žganku lahko prisluhnete spodaj (klik na spodnjo sliko).


Še več podrobnosti pa lahko preverite v spodnjih člankih. Vse Številke lahko berete in poslušate v prenovljeni podobi. Vabljeni k pošiljanju svojih odzivov in predlogov za naslednje zgodbe o želji in strahu. Iskrena hvala!

Na Številke se lahko naročite: RSS ali iTunes.

Ne verjame v talent

Začetki: disciplina se začne pri zlaganju copat

Slavko Jerič

Mihael Žgank danes velja za enega najboljših judoistov v kategoriji do 90 kilogramov, a sprva je mislil, da se bo udejstvoval v nogometu. Že kot otrok je bil zelo aktiven.

Mihael Žgank danes velja za enega najboljših judoistov v kategoriji do 90 kilogramov, a sprva je mislil, da se bo udejstvoval v nogometu.

Že kot otrok je bil zelo aktiven. "Rad sem se gibal, rad sem bil v naravi. Vedno se mi je nekaj dogajalo, v tem sem izredno užival. Ko sem videl svoje prijatelje, da so se začeli udeleževati tečaja juda, sem to želel poskusiti tudi sam. Videl sem, kako se mečejo po blazinah, skačejo po ovirah in delajo prevale. Tudi na naši šoli so imeli tečaj juda, ki sem se ga začel udeleževati. Tako se je vse skupaj začelo," se spominja Žgank.

Ni sanjal o olimpijski medalji
Sprva ni razmišljal o medaljah na največjih tekmovanjih: "Nisem sanjal o olimpijski medalji in naslovu svetovnega prvaka, za začetek sem želel biti samo tam, da vidim, kaj se dogaja, in da sem prisoten med vsemi vrhunskimi športniki. Želel sem biti v špici, želel pa sem si tudi videti večja tekmovanja."

Najprej tekal za nogometno žogo
Na tatami je prvič stopil pri sedmih letih, a priznava, da je bila njegova prva ljubezen nogomet: "V šoli smo že od nekdaj zelo radi igrali nogomet, igral sem ga že v mali šoli. Ta igra me je spremljala nekje do 7. razreda osnovne šole, ko sem se odločil, da se bom posvetil samo judu," se spominja Žgank, ki si še vedno vzame čas za ogled nogometnih tekem. Zelo rad spremlja Ligo prvakov, kjer pesti stiska za madridski Real: "Všeč mi je njihova ekipa in vzdušje. Imel sem priložnost, da bi šel v Kijev gledat finale, a žal zaradi vnaprej načrtovanih priprav ne bom utegnil. Mislim, da bo moj favorit zmagal."

V začetku v ospredju motorika
Kako sploh sedemletniki začnejo trenirati borilne veščine? "Imel sem zelo veliko srečo, da sem se znašel v relativno dobrem sistemu. Ko smo pri najmlajših: nikoli nismo začeli s tehnikami ali neko strogo disciplino. Bile so samo malenkosti, ki so zelo pomembne. Trenerji so posvetili precej pozornosti, da so nas čim bolj razvijali v motoričnem smislu. Imeli smo različne vaje in prevale, ki te potem pomagajo razviti v zelo kompletnega športnika," našteva judoist. Pri tem je zelo uporabna spretnost, da znaš pravilno pasti: "To je zelo pomembno. Kot otrok sem rad kolesaril. Tudi tam je zelo pomembno, da znaš pravilno pasti. Doma sem tekal vsepovsod po gozdu, kjer lahko pride do padca ... Zato je zelo pomembno, da se naučiš pasti. Sicer ne boš naredil tako šolskega prevala, kot se ga učimo pri judu, a mogoče ti prihrani kakšno modrico in krasto."

Disciplina se začne pri zlaganju copat
Poseben poudarek je bil na disciplini: "Nikoli ne bom pozabil, kako pomembno je bilo zlaganje copat. To je morda res le neka mala malenkost. Marsikdo misli, da to ni pomembno, a ta mala stvar se lahko razvije v kaj več, da lahko v drugih delih življenja posvečaš pozornost neki disciplini. Pridobiš manjšo navado, ki se potem razvije v več večjih navad."

Nikoli ne zamuja
Eden njegovih trenerjev je bil najuspešnejši slovenski trener Marjan Fabjan. V dokumentarcu Mehek kot skala vidimo, da je zamujanje na trening nesprejemljivo. "To je seveda še kako res. Od samega začetka nas je vzgajal v tej smeri, da ne zamujaš na treninge. Imeti si moral res dober razlog, da te ni bilo na trening. Če si zamudil, si se lahko samo obrnil in šel nazaj proti domu," 24-letnik potrjuje zgodbo in dodaja, da se mu to nikoli ni zgodilo: "Sem zelo točen, tudi zdaj zelo redko zamudim, se zelo slabo počutim, če zamujam."

V Zagrebu videl, da lahko poseže daleč
Ogromno otrok se v osnovni šoli ukvarja s številnimi aktivnostmi. V začetku naj bi bile te prvenstveno namenjene aktivnosti sami, zabavi, in ne rezultatom. Kdaj torej otrok ve, da je resnično sposoben, da lahko v svojem športu naredi kariero? Mihael Žgank je to zase in judo ugotovil razmeroma pozno: "Bilo je leta 2010, takrat sem se že dobro razvil, imel sem 16 let. Prišel sem na mednarodni turnir v Zagreb, kjer nas je bilo v moji konkurenci več kot 60. Takrat nisem točno vedel, za kaj gre. V vsaki borbi sem bil močnejši od vsakega nasprotnika, v vsaki borbi sem prišel do zmage. Na koncu sem v finalu sicer izgubil, a bil sem vendarle drugi. Takrat sem videl, da mogoče res lahko posežem po medaljah na najpomembnejših turnirjih. Mogoče le ne bi bilo slabo, če ostanem v tem športu in posvetim svoje življenje judu."

Državni prvak že leta 2006
Prve uspehe je sicer dosegal že prej: "Leta 2006 sem prvič postal državni prvak pri mlajših dečkih, takrat me je trenirala japonska trenerka Šinobu Tošito, ki je Fabjanu sporočila, da sem zmagal in mogoče kaj še bo iz mene. Nekako sem delal svoje, v šoli sem zelo uspešno opravljal vse teste in izpite. Nisem pa nikoli razmišljal, kako je to pomembno, sem zgolj užival v tem, potovanja, tujina in priprave na tekmovanja so mi postajala všeč."

Urška Žolnir kazala pot
Ko se je komaj dobro začel metati po tatamiju, je slovenski judo začel silovit vzpon. Leta 2002 so slovenski borci prvič osvojili medaljo na enem od velikih tekmovanj (EP, SP, OI) in prav vsako leto so osvojili vsaj eno (seznam vseh medalj). Faktorja uspešnega okolja se zaveda tudi naš sogovornik: "Mislim, da sem imel tukaj zelo veliko srečo. Prišel sem v neko okolje, kjer je vladala vrhunska disciplina. Vsi so bili delovni, rezultati so bili, najprej je bila tukaj seveda Urška Žolnir. Spremljal sem jo vsak dan na treningih, videl sem, kako dela, kako prihajajo rezultati, potem tudi Lucija Polavder, ki je bila v Križah moja prva trenerka. Počasi se je vse razvijalo, bil sem v okolju samih šampionov, tudi sam sem počasi prehajal v ta šampionski stadij, v glavi sem imel, da je treba veliko narediti, če želim priti do največjih uspehov."

Ne verjame v talent
Skoraj neverjetno se zdi, kako toliko uspešnih slovenskih judoistov prihaja s tako majhnega radija okrog Lopate. V Številkah smo že predstavili primer vrhunske šahistke Judit Polgar (njen oče je trdil, da se genij naredi in ne rodi) in podobno razmišlja tudi Žgank: "Ne verjamem v talent, talent ne obstaja. Od mladih nog se ti dogajajo neke stvari, si v nekih okoliščinah, ki te razvijejo v nekega človeka. Tukaj je Fabjan zelo pomembna oseba v življenju nas judoistov. V nas je verjel že od mladih nog. Že od leta 2010 nisem plačal nobenih priprav, enostavno je verjel v mene, čeprav nisem imel ne vem kakšnih rezultatov. A tega ni delal samo z mano, ampak tudi drugimi judoisti."

Mihael Žgank še vedno čaka na prvi nastop za Turčijo. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Pri otrocih rezultat še ni v ospredju, ampak učenje osnov motorike. Foto: Reuters
Zadnja leta je Real Madrid izjemno uspešen predvsem v Ligi prvakov. Foto: Reuters
Pri judu je precej poudarjena disciplina. Foto: Reuters
Žgank ne verjame v talent, ampak delo. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Urška Žolnir je edina slovenska judoistka, ki je osvojila dve olimpijski medalji. Foto: www.alesfevzer.com
Tekmovati želi še vsaj pet let. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Bil je kot v transu

Prehitro se je videl kot svetovni prvak

Slavko Jerič

Večina javnosti judo spremlja le med olimpijskimi igrami, ko se veseli medalj, hkrati pa je presenečena nad grobimi elementi, kot je denimo davljenje.

Večina javnosti judo spremlja le med olimpijskimi igrami, ko se veseli medalj, hkrati pa je presenečena nad grobimi elementi, kot je denimo davljenje.

"Judo je res grob, začetnik našega športa Džigoro Kano je dal pozornost na to, da s čim manjšo silo dosežeš čim večji učinek. Postavil je načela, kjer bi lahko dosegel met brez sile. Zelo pomembno je spoštovanje, na primer na koncu finala svetovnega prvenstva. Veš, da sta oba trdo garala, zato mu izkažeš spoštovanje in izrečeš čestitke. Mogoče si jezen, ampak vseeno mu pokažeš spoštovanje, morda ga še pobereš s tal. To je tista vrlina našega športa, ki jo imam najraje. V življenju smo z drugimi tekmovalci prijatelji. Ko greš v tujino na kakšno potovanje, mu napišeš sporočilo, te sprejme, mogoče te celo vzame k sebi na dom, ponudi prenočišče, pelje v restavracijo in ti ne pusti plačati ... Ampak potem spet prideš na blazino, se prikloniš in sta za pet minut spet sovražnika, ko pa prideš z blazine, je spet vse po starem, to je tista stvar, ki jo imam najraje pri našem športu," razmišlja Žgank.

Prikloni se tudi sodnikom
Spoštovanje judoistov tako do tekmecev kot sodnikov je bistven element, ki se razlikuje, denimo, od nogometa. Tam v spornem primeru vsi nogometaši obkrožijo sodnika in mu govorijo, kaj mora dosoditi. "Pri judu imamo spoštovanje do sodnika, jaz imam navado, da se pri vsakem boju v znak spoštovanja priklonim sodniku." Enkrat se je sicer zgodilo, da se je jezil na sodnika, bilo je lani v finalu svetovnega prvenstva, ko je proti Srbu Nemanji Majdovu izgubil v podaljšku po zlati točki. "V zadnjih letih imamo tudi v judu videoanalizo. Na blazini je glavni sodnik, dva sodnika pa sta za ekranom, kjer pregledujeta počasne posnetke. Sodnik ustavi borbo in pokaže tekmovalcem, da bodo pogledali posnetek, tako se odločitev glavnega sodnika lahko spremeni. V finalu sem se pritoževal, naj pogledajo na ekran, kar je bila moja napaka. Običajno so trenerji tisti, ki zahtevajo pregled posnetka."

Dvoboj se lahko podaljša za nekaj minut
Razvoj tehnologije je v vse več športih prinesel uporabo pregleda posnetkov. "Naš šport je zelo hiter, določena so neka pravila, mogoče pa sodnik na blazini s svojega zornega kota spornega položaja ne vidi dobro," o tem meni judoist. In koliko se lahko podaljša borba zaradi pregledov posnetkov? "Štiriminutna borba se lahko tako podaljša za najmanj tri ali štiri minute. Običajno tekmovalca na blazini niti ne vesta, kaj se natančno dogaja ali preverja. Včasih sploh ne veš, zakaj si dobil kazen, morda kasneje dobiš posnetek."

Naredil napako, ker je prekinil borbo
Preboj v članski konkurenci mu je uspel lani v Budimpešti, ko je postal svetovni podprvak. "Tisti dan je šel od začetka po mojih načrtih, tudi sodniške odločitve so šle v mojo smer, nekako sem zadrževal čustva skozi celo tekmovanje. Zjutraj sem čutil, da bom posegel po najvišjih uvrstitvah. Ko sem prišel v finale, sem čutil, da nisem utrujen in lahko zdržim ter da nasprotnika počasi pobira. V podaljšku je napravil nekakšno malo napako in postavil glavo na drugo stran moje roke, to pomeni kazen, ker se izogiba gardu. V tistem trenutku sem začutil, da sem že postal svetovni prvak in se lahko začnem veseliti. Žal pa je Majdov tisti hip napravil tudi napad. V tem primeru mu sodniki niso dodelili kazni, jaz pa sem ustavil borbo in začel kazati sodniku za pregled analize. Če tega ne bi storil, bi sodniki pustili borbo naprej, ampak so v tem primeru meni dosodili kazen, ker sem ustavil borbo in zapustil borilni prostor."

Sporočila si pošilja v podzavest
Čeprav ga še vedno malo boli nespametna poteza, je na drugi strani vesel, saj je vendarle dosegel nesporni uspeh kariere. "To je bilo moje prvo tekmovanje, kjer sem med borbami padel v neki trans, niti nisem vedel, kaj točno se dogaja okrog mene. Po vsaki borbi sem dobil priliv čustev. Rekel sem si, naj jih zadržim, čustva, in naj jih ne kažem. Čutil sem, da sem močan, da mi morda danes ne bo nihče kos. Ampak sem se hitro zadržal, malo potekel in začel razmišljati o naslednji borbi, da se se pripraviš na naslednjega nasprotnika, pripraviš taktiko ... Vse stvari si pošlješ v podzavest, to je pri meni zelo pomembno. Potem v borbi – ne da bi razmišljal to tudi uporabim, to je pri našem športu zelo pomembno. To so majhni napotki, kot so 'drži se borilnega prostora, saj on zelo rad potiska tekmovalca iz prostora, drži mu desno roko dol, saj je zelo močen, če ima roko čez'. Potem pa temu dodam še malo motivacije."

Na olimpijskih igrah je izpadel proti Aleksandru Kukolju. Srbu se je za poraz maščeval leto kasneje na svetovnem prvenstvu. Foto: Reuters
Judo je grob šport, priznava Žgank. V času pogovora je imel tako pod levim očesom manjšo rano. Foto: MMC RTV SLO
Spoštovanje je ena temeljnih lastnosti juda. Foto: Reuters
Mihael Žgank je lani na svetovnem prvenstvu še za Slovenijo osvojil srebrno medaljo. Foto: EPA
Del priprav je opravil v Goriju v Gruziji. Foto: Osebni arhiv/Mihael Žgank

Hitro se je naučil osnov turškega jezika

Pri prehodu v Turčijo ga je Fabjan podpiral

Slavko Jerič

Kmalu po naslovu svetovnega podprvaka je dobil uradno ponudbo turške judoistične zveze, da se pridruži njihovi reprezentanci.

Kmalu po naslovu svetovnega podprvaka je dobil uradno ponudbo turške judoistične zveze, da se pridruži njihovi reprezentanci.

Ta ponudba je imela tudi predzgodbo, ki se je začela v času evropskega prvenstva 2017 na Poljskem. Žgank se spominja: "Za to evropsko prvenstvo sem začel delati že po olimpijskih igrah, želel sem si večje medalje v svoji karieri. Zadnje tri mesece sem delal še dodatne treninge, res sem si želel te medalje. Ko sem prišel na prvenstvo, sem takoj izgubil prvi boj. V tednu po evropskem prvenstvu sem razmišljal, kako je to možno, treniral sem, a bil neuspešen. Kako potem dobiti medaljo na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah, če je ne morem dobiti niti na evropskem prvenstvu?!"

Po medalji dobil ponudbo iz Turčije
Sledil je dolg pogovor s trenerjem Marjanom Fabjanom: "Rekel sem mu, da mogoče v tem okolju ne morem poseči po največjih medaljah, mogoče potrebujem neko spremembo, novo okolje, nove trenerje, da se popolnoma razvijem v judoista, kot želim postati. Fabjan mi je dal priložnost, rekel mi je, da bova poskusila še nekaj novih stvari, vse sva usmerila na svetovno prvenstvo. Tam se je potem pokazalo, da se je to delo splačalo. Po svetovnem prvenstvu je kmalu prišla ponudba iz Turčije. Po dolgem razmisleku sem se odločil, da bom vseeno, kljub temu da je možno tudi v tem okolju osvojiti velike medalje, spremenil okolje in se naučil kaj novega, nov jezik, začel živeti na drug način in videl, kam me bo to pripeljalo."

Fabjan je imel podobno zgodbo
Fabjan je na neki način povezan tudi s turško zgodbo, Žgank razlaga: "Fabjan je po evropskem prvenstvu dobil ponudbo za trenerstvo v tujini. Teh dobi veliko, saj je vrhunski trener. Ko sem to slišal, sem predlagal, ali bi bilo to morda okolje, kjer bi napredoval. Mogoče me takrat še niso jemali resno. Ko pa so videli, da sem osvojil medaljo, so mi poslali ponudbo." Fabjan mu te odločitve ni zameril: "On me že od začetka podpira, saj je bil tudi sam v tem položaju. Sam je odšel v Avstrijo, kjer je živel sedem let, se naučil novega jezika, novega načina treniranja, zato je tudi mene podpiral, da grem v tujino in se naučim novih stvari."

Ceraju so dolgo obljubljali ...
Eden od vzrokov za menjavo je bil tudi položaj slovenskih judoistov, ki so končali kariero in bili prepuščeni sami sebi. "Eden od teh je bil Matjaž Ceraj, ki je bil član Impola. Vso kariero so mu govorili, da mu bodo zagotovili službo, a ko je končal kariero, ni bilo od tega nič. Potem je odšel v tujino. Star sem 24 let, pred mano je še najmanj pet, šest let kariere. Ta leta bom posvetil samo judu, trenutno se ne bom učil drugih stvari v življenju ali si nabiral izkušenj v poslu. Želel sem iz tega nekaj iztržiti. V Sloveniji po karieri težko dobiš zaposlitev ali pa rento."

Po karieri se ne vidi v Turčiji
Kot turški reprezentant ima že v osnovi obljubljene višje finančne nagrade: "Za zmago na evropskem prvenstvu v Turčiji dobim toliko kot pri nas za olimpijsko zlato. Eden od turških tekmovalcev je dobil bron na evropskem prvenstvu, po karieri so mu zagotovili službo v šoli, kjer je trener. Ni ne vem kaj, je pa tista malenkost, ki ti lahko spremeni toliko, da laže vstopiš v življenje po profesionalni karieri," je prepričan svetovni podprvak. Sam se po koncu kariere v Turčiji sicer ne vidi: "Slovenija je zelo majhna država, v tej državi imamo vse, je zelo lepa, imamo zagotovljeno neko varnost, tako se ne vidim v Turčiji."

Kar nekaj sprememb v turški zvezi
Turška judoistična zveza je reorganizacijo začela po olimpijskih igrah v Riu. "Pripeljali so novega trenerja iz Gruzije Iraklija Uznadzeja, ki je za Gruzijo dosegel velike rezultate. Na olimpijskih igrah je izmed sedmih tekmovalcev kar štiri popeljal med najboljših pet. Prestopil je tudi Gruzijec Vano Rezašvili, ki je vmes nastopal tudi za Grčijo. Ko sem slišal za ta prestopa, sem vedel, da lahko svoj judo razvijem do maksimuma." Nad začetnim sodelovanjem z novim trenerjem je zadovoljen, nekaj težav imata le v komunikaciji: "Angleščina ni ravno njegov jezik. Prej ko se naučim turškega jezika, prej se bom z njim razumel, tako kot želim. Že zdaj sodelujeva super."

Hitro se je naučil osnov jezika
Nekaj znancev v Sloveniji dokaj redno spremlja turške nadaljevanke. "Povedali so mi, da je jezik težak. A ko si vsak dan v tem okolju in ker večina res ne zna angleško, si prisiljen, da se naučiš jezika. Hitro gre v uho, tako osnove že znam. Naučil sem se jih, ko imamo zvečer sestanke za naslednji dan, kako bomo trenirali in podobno. Večino že razumem, nekaj stvari znam povedati trenerju in tekmovalcem, je kar zabavno," je zadovoljen judoist.

Klub skrbi za osnovne stvari
Zdaj je član kluba BBSK Istanbul in živi v največjem turškem mestu. "Prva stvar, ki jo takoj opaziš in mi ni niti malo všeč, je promet. Z letališča do kluba je deset kilometrov, za kar potrebuješ več kot pol ure, to ni ravno zabaven del." Živi v klubskem stanovanju. "Naš klub je zelo velik klub in razvit, imamo tudi košarkarski klub, kjer igra Jaka Klobučar. Imamo stanovanja, slabša stvar je, da nas več spi v eni sobi, ampak imamo v klubu vse urejeno. Poskrbljeno je za stanovanje, hrano, zajtrk, kosilo, večerjo, imaš tudi pralnico, kjer samo postaviš svoja umazana oblačila in ti jih operejo," je razložil.

Pričakoval več negativnih odzivov
Ko je postalo jasno, da bo slovenski dres zamenjal za turškega, je v javnosti pričakoval več negativnih odzivov: "So bile zelo pozitivne spodbude v smeri, da sem mlad, da naj grem v svet, da naj dobim čim več iz druge države, naj si zagotovim finančno eksistenco. Mogoče je bilo več negativnega v spletnih komentarjih, a jaz se temu ne posvečam. Na splošno pa mislim, da je bila ta moja odločitev zelo pozitivno sprejeta."

Preveč časa na telefonu
V Turčiji je brez sorodnikov, zato je sklenil, da bo več časa posvetil branju knjig in učenju jezika, "ampak sem nekako padel v slabo navado, da sem veliko časa na telefonu, to je kar problem v današnjem času. Veliko časa sem na telefonu, mislim, da bom to spremenil. Čas si krajšam s prijatelji iz turške reprezentance, po navadi gremo v kakšen kafič, na kakšen čaj, to je zelo popularno v Turčiji, popularne so te vodne pipe, to imajo zelo radi. Mogoče tudi kakšen sprehod ali kaj podobnega."

Na evropskem prvenstvu še ni mogel nastopiti
Žgank si je želel, da bi lahko za Turčijo nastopil že na evropskem prvenstvu v Tel Avivu, a vsi papirji še niso bili urejeni. Zdaj seveda upa, da se bo drugače končalo na svetovnem prvenstvu, ki ga bo septembra gostil Baku. Svetovna prvenstva namreč prinašajo ogromno točk v lovu na olimpijske igre, ki jih bo leta 2020 gostil Tokio.

S svojimi novimi sotekmovalci je v Carigradu že praznoval svoj rojstni dan. Foto: Osebni arhiv/Mihael Žgank
Del priprav je opravil v Goriju v Gruziji. Foto: Osebni arhiv/Mihael Žgank
Marjan Fabjan je sedem let preživel v Avstriji. Med njima ni zamer. Foto: MMC RTV SLO
Najbolj od vsega si želi, da bi lahko čim prej nastopal za novo državo. Foto: Mihael Žgank. Osebni arhiv
Z novimi sotekmovalci se dobro razume. Foto: Osebni arhiv/Mihael Žgank
Del iste institucije je tudi košarkar Jaka Klobučar, s katerim pa se Žgank še ni srečal. Foto: www.alesfevzer.com
Čeprav za Turčijo še ne more nastopati, pa tekmuje na klubski ravni. Foto: Osebni arhiv/Mihael Žgank
Foto: Osebni arhiv/Mihael Žgank

Seznam športnikov

Od Jakova Faka in Anthonyja Randolpha do Merlene Ottey

Slavko Jerič

Mihael Žgank še zdaleč ni prvi in edini slovenski športnik, ki se je odločil zamenjati državljanstvo in tekmovati še za drugo državo.

Mihael Žgank še zdaleč ni prvi in edini slovenski športnik, ki se je odločil zamenjati državljanstvo in tekmovati še za drugo državo.

Za konec vam ponujamo le še krajši pregled športnikov, ki so prišli v Slovenijo in tekmovali v njenem dresu ali pa so Slovenijo zapustili in si nadeli grb kakšne druge države.

Randolph s Slovenijo postal evropski prvak
Največ prometa je med košarkarji, seznam igralcev, ki so sprejeli slovensko državljanstvo, je kar dolg. V prvi vrsti gre omeniti Američana Anthonyja Randolpha, ki je lani dobil slovensko državljanstvo in potem s slovensko izbrano vrsto tudi osvojil naslov evropskega prvaka. Pred dvema desetletjema je slovenski potni list prejel še en Američan, Arriel McDonald. V nasprotju z Randolphom s Slovenijo ni osvojil medalje, zato pa je v Sloveniji pustil več kot opazen pečat. Igrati je začel v Krškem, z Olimpijo pa je celo nastopil na zaključnem turnirju Evrolige.

Številni košarkarji prišli iz držav nekdanje Jugoslavije
Še daljši je seznam košarkarjev, ki so se rodili na območju nekdanje Jugoslavije, med svojo kariero zaprosili še za slovensko državljanstvo in na koncu za Slovenijo tudi zaigrali. Ti igralci so Aleksandar Ćapin, Alen Omić, Hasan Rizvić, Ivica Jurković, Jurica Golemac, Mario Kraljević, Miljan Goljović, Miloš Paravinja, Mirza Begić, Stipe Modrić, Teoman Alibegović in Žarko Đurišić.

Zbiralec medalj Jakov Fak
Med tistimi, ki so osvajali številne medalje, je treba izpostaviti biatlonca Jakova Faka. Praktično največji del kariere je preživel v Sloveniji. Še v dresu Hrvaške je leta 2010 osvojil olimpijsko medaljo, nato pa prestopil v Slovenijo, za katero je osvojil precej medalj. Zadnjo na letošnjih olimpijskih igrah v Pjongčangu. Fak ni edini hrvaški biatlonec s to potezo, pred leti je namreč to storila tudi Dijana Ravnikar (rojena Grudiček).

Slovita Merlene Ottey za Slovenijo ob koncu kariere
Najbolj znana športnica, ki je začela nastopati za Slovenijo, je brez dvoma Merlene Ottey. Slovita šprinterka je za Jamajko osvojila devet olimpijskih medalj, še 14 si jih je priborila na svetovnem prvenstvu. Ob koncu kariere, ko v svoji državi ni bila več konkurenčna mnogo mlajšim šprinterkam, je začela nastopati za Slovenijo. Zadnja leta živi v Švici.

Atleti sledili srcu
Po poti srca sta v Slovenijo prišli dve atletinji, ki sta osvajali tudi medalje. Na začetku 90. let je bila to Nemka Britta Bilač (rojena Vörös). Njen največji uspeh je zlata medalja na evropskem prvenstvu leta 1994. Iz Srbije pa je prišla Marija Šestak (rojena Martinović), pred nekaj meseci je s precej zamude dobila bron s svetovnega prvenstva v Osaki. Omenimo še tekača na 400 metrov Brenta LaRueja, ki se je poročil s teniško igralko Ano Jerman. LaRue se je na olimpijskih igrah v Londonu prebil do polfinala, a je moral kariero končati zaradi številnih poškodb.

Prišel najuspešnejši namiznoteniški igralec
V času osamosvojitvene vojne je iz Jajca v Slovenijo prišel Bojan Tokić, ki je pozneje postal daleč najuspešnejši slovenski namiznotenisač. Na evropskih prvenstvih je osvojil kar štiri medalje, slovenske barve pa je branil na zadnjih treh olimpijskih igrah. V smeri prihoda omenimo še naslednje športnike: Josef Strobl (alpsko smučanje), Valerij Šahraj, Stan Reddick (oba hokej na ledu), Franka Anić (tekvondo), Olga Čečkova, Natalija Derepasko (obe rokomet), Aleksander Beljavski, Adrian Mihalčišin (oba šah) ...

Evropski prvak je bil tudi Gregor Fučka
Tudi seznam športnikov, ki so zapustili Slovenijo in nastopali za druge države, začenjamo z evropskim prvakom v košarki. To je Gregor Fučka, ki je bil rojen v Kranju. Za Italijo je zaigral že za ekipo do 19 let, evropski prvak je postal leta 1999 (takrat je bil tudi MVP turnirja), še dve leti prej pa je osvojil srebro.

Za druge države so še tekmovali
Na letošnjih olimpijskih igrah smo v dresu Albanije lahko opazili alpskega smučarja Albina Tahirija (rojenega v Velenju). Hokejist Domen Vedlin je zaigral za Hrvaško, kajakaš Jure Meglič za Azerbajdžan, rokometaš Renato Vugrinec za Makedonijo, nogometaš Jaka Ihbeisheh za Palestino, spidvejist Matej Ferjan pa za Madžarsko.

Bedene odšel in se vrnil
Povsem ob koncu pregleda se spomnimo še dveh povratnikov. Iztok Puc je po igranju za Hrvaško oblekel tudi slovenski dres, tenisač Aljaž Bedene je med letoma 2015 in 2017 igral za Veliko Britanijo, zdaj se je spet vrnil v Slovenijo. Omenimo pa še tri prišleke, ki so okrepili Slovenijo in jo po nekaj letih zapustili, to so rokometaš Sergej Rutenka, košarkar Emir Prelđić in šahistka Ana Muzičuk.

Anthony Randolph je leta 2017 s Slovenijo osvojil naslov evropskega prvaka. Foto: Reuters
Arriel McDonald je za Slovenijo igral leta 2001. Foto: EPA
Merlene Ottey je za Slovenijo tekma do leta 2012. Foto: Reuters
Zobozdravnik Albin Tahiri je februarja nastopil na olimpijskih igrah, za Kosovo je nosil tudi zastavo. Foto: Reuters
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov