Cerar je s 30 kolajnami z največjih tekmovanj, olimpijskih iger ter svetovnih in evropskih prvenstev, najboljši slovenski športnik vseh časov. Ob Leonu Štuklju, svetovni gimnastični legendi med obema svetovnima vojnama, je prav Cerar tisti, ki je po drugi svetovni vojni Sloveniji priboril največ kolajn na velikih tekmovanjih. Na paradnem orodju, konju z ročaji, si je prislužil laskave vzdevke, kot so kralj konja z ročaji, zlati konjenik in celo bog konja.

Številne lovorike nepozabnega konjenika
Čeprav je Cerar znan kot odličen konjenik, pa je bil zelo univerzalen telovadec. Bil je namreč prvi, ki mu je uspelo dvakrat zaporedoma osvojiti naslov evropskega prvaka v mnogoboju. Na evropskih prvenstvih je kolajne osvajal tudi na vseh drugih orodjih, naslov evropskega prvaka pa je osvojil tudi na krogih, bradlji in drogu. Nastopil je na treh olimpijskih igrah (v Rimu 1960, Tokiu 1964 in Ciudad de Mexicu 1968). Svoj največji uspeh je sicer dosegel na olimpijskih igrah leta 1964 v Tokiu, kjer je osvojil zlato na konju in bron na drogu, štiri leta pozneje na OI v Ciudad de Mexicu pa ubranil naslov olimpijskega prvaka na konju, a sam rad poudarja, da mu je v življenjskem smislu največ dal prvi, neposrečen nastop na igrah v Rimu.

Tudi uspešen študent in nato odvetnik
V zbirki 30 kolajn z največjih tekmovanj je kar 16 najžlahtnejših; dva naslova olimpijskega prvaka, štirje naslovi svetovnega in deset naslovov evropskega prvaka. Izjemno kariero je končal z naslovom svetovnega prvaka leta 1970 na domačih tleh, ko se je od gimnastičnih aren poslovil v Hali Tivoli z zlatom na konju. Cerarja pa niso odlikovali le izjemni športni dosežki, temveč tudi življenje ob treningih in tekmovanjih. Ob gimnastiki je uspešno končal študij prava in dolga leta delal kot odvetnik. Po koncu kariere je postal dejaven športni delavec, izjemen borec za fair play, eden izmed ustanoviteljev Olimpijskega komiteja Slovenije, Slovenske olimpijske akademije in ambasador Slovenije za šport, toleranco in fair play. Cerar je tudi nosilec visokih odlikovanj, kot so olimpijski red, najvišje državno priznanje v nekdanji Jugoslaviji (nagrada AVNOJ) in Sloveniji (Bloudkova nagrada), zdaj pa je prejel tudi najvišje priznanje GZS-ja in bil imenovan za častnega predsednika krovne slovenske zveze.

Za mlade je gimnastika nadvse primeren šport
"To je lepo priznanje celotnega gimnastičnega okolja, saj sem s tem športom povezan več kot 50 let. V mojih časih, z generacijo, s katero smo skupaj preživeli veliko let tekmovanj in treningov, ni bila pomembna le sama telovadba, temveč se je v društvih Partizan veliko delalo tudi na vzgoji. V telovadnicah sta vladala red in disciplina, imeli smo tudi čut za pomoč drug drugemu in brez tovrstne pomoči tudi rezultatov ne bi bilo," je ob tem dejal Cerar in dodal, da ne bi bilo slabo, če bi se še več otrok, mladostnikov in starejših odločalo za vadbo gimnastike.

"Današnja generacija telovadcev in telovadk, tudi te iz leta v leto dosegajo boljše rezultate, si ne zna predstavljati, kako množična je bila včasih gimnastika. Dobro bi bilo, če bi se več ljudi odločalo za vadbo gimnastike, a ne zaradi mojega imena, temveč je gimnastika osnova, bazičen šport za vse druge športne panoge. In brez tega osnovnega gimnastičnega znanja tudi pri drugih športih ne gre. S tega vidika koristi za zdravje ter vzgojnega vidika menim, da je nujno potrebno, da ohranjamo pomoč tej panogi. Ker jasno je, da če ni niti osnovnih sredstev, potem ne moremo pričakovati rezultatov," je poudaril Cerar, ki je po koncu kariere ves čas dejavno sodeloval pri gimnastičnih akcijah in projektih, v zadnjih letih zelo zavzeto tudi pri poudarjanju pomembnosti izgradnje novega gimnastičnega centra Pegan - Petkovšek za naslednje generacije telovadcev, za ohranjanje slovenske tradicije ter za nadaljnji razvoj te športne panoge.

Kdo so še prišli v klub zaslužnih?
Krovna slovenska gimnastična zveza, ki kljub težkim časom iz leta v leto rojeva svetovne prvake, je na prireditvi v zaslužni klub najuspešnejših telovadcev in trenerjev vseh časov ob Cerarju imenovala še Martina Šrota, Janeza Šlibarja, Jožeta Senico, Lojzeta Kolmana, Aljaža Pegana, Mitjo Petkovška, Saša Bertonclja ter Edvarda Kolarja, Jožeta Mešla in Sebastijana Piletiča. Dosedanjima častnima članoma GZS-ja Janezu Matohu in Jožetu Mermalu se je pridružil še Alojz Mavrič.