Opis padca iz njenih ust je bil še bolj slikovit kot videoposnetek. Iz vsake njene besede je sijala odločnost, ki ji ni para. Če po takšnem padcu v skoraj štiri metre globoko luknjo najprej pomisliš na smuči in palici ter na največjo tekmo, ki bi se utegnila začeti brez tebe, potem moraš biti res čuden. To so si o Petri mislili tudi zdravniki v bolnišnici v Vancouvru, ko je napočil čas za njen pregled, sama pa si je vzela čas za Tinin superveleslalom.

Razlike med zmagovalci na olimpijskih igrah, ne glede, katero medaljo vzamejo, so ravno v tem, kdo je bolj čuden, oziroma čigava zgodba je bolj čudna in bolj neverjetna. In najbrž se strinjate, da Petrina res sodi v znanstveno fantastiko. Podoživljali jo bomo še mnogokrat, tudi čez leta. Vedno se mi vsaj malce zarosijo oči ob gledanju športnih filmov, ko glavni junak končno zmaga, potem ko je pred tem preskočil še številne ovire na poti do svoje uspeha. Podobno je bilo, ko je Petra v maniri najboljšega scenarista opisovala trenutke na prvem vzponu v kvalifikacijah sprinta. Predstavljal sem si, kako je z bolečino preglasila običajno spodbujevanje trenerjev ob progu. Potem tišino. In kmalu za tem tak filmski vrhunec. Glasno spodbujanje vseh prisotnih, ker si je to s svojo trmo zaslužila.

Uroš Volk, Radio Slovenija