Zgodovina

Evropsko prvenstvo v nogometu vsaka štiri leta za mesec dni zasenči druge dogodke. Največ uspeha doslej so imeli Nemci in Španci, ki so bili prvaki po trikrat.


 

Prvo srečanje najboljših nogometašev stare celine je gostila Francija leta 1960. Zasluge, da je prvenstvo dobila Francija, gredo Henriju Delauneyu iz francoske nogometne zveze, ki se ga je kasneje oprijel vzdevek "oče evropskih prvenstev".


Prvo srečanje kvalifikacij je bilo na Leninovem stadionu v Moskvi pred več kot 100.000 gledalci. Sovjetska zveza je ugnala Madžarsko s 3:1. Prvi strelec je bil Anatolij Iljin. Na zaključnem turnirju v Franciji so se pomerile le štiri reprezentance, prej pa so izbrane vrste nastopale na domačih in gostujočih igriščih po izločitvenem sistemu.

V finalu leta 1960 v Parizu sta se pomerila Sovjetska zveza in Jugoslavija. V napetem srečanju so Jugoslovani povedli z golom Milana Gajića v 43. minuti. Sovjeti so izenačili prek Slave Metrevelija štiri minute po odmoru. Zmagoslavje Jugoslovanov je z izjemnimi obrambami preprečil Lev Jašin, v 113. minuti pa je Victor Ponedelnik prinesel Sovjetom naslov evropskega prvaka.

Finale, 10. 7. 1960:
Pariz, stadion Park princev
SOVJETSKA ZVEZA - JUGOSLAVIJA 2:1 (1:1, 0:1) - po podaljšku
Metreveli 49., Ponedelnik 113.; Galić 43.




Sovjetska zveza je igrala tudi v finalu leta 1964 v Španiji, a je tokrat klonila proti gostiteljem z 1:2. Po podaji Luisa Suareza je za veselje na stadionu Santiago Bernabeu poskrbel Jesus Maria Pereda Ruiz, ki je z glavo poslal žogo mimo Leva Jašina. Že v 8. minuti je s prostega strela izenačil Galimzian Husainov. Španci so do velike zmage prišli šest minut pred koncem, ko je z glavo zadel Martinez Cao.

Finale, 21. 6. 1964:
Madrid, stadion Santiago Bernabeu
ŠPANIJA - SOVJETSKA ZVEZA 2:1 (1:1)
Pereda Ruiz 6., Martinez Cao 84.; Husainov 8.



Jugoslavija je imela leta 1968 zares sanjsko postavo. V polfinalu EP-ja v Firencah je Dragan Džajić odločil tekmo proti Angliji. V 86. minuti je prelisičil Bobbyja Moora, si zaustavil žogo in jo z močnim strelom poslal za hrbet vratarja Gordona Banksa. V drugem polfinalu sta se Italija in Sovjetska zveza v Neaplju razšli brez zadetkov. O potniku v finale je odločal met kovanca, srečnejši so bili Italijani in kapetan Dino Zoff je sporočil veselo novico gledalcem na stadionu.

Prvo finalno srečanje med Italijo in Jugoslavijo se je 8. junija 1968 v Rimu končalo z remijem (1:1). Po zadetku Dragana Džajića v 39. minuti je varovancem trenerja Rajka Mitića kazalo celo na popoln uspeh, vendar je deset minut pred koncem izenačil Angelo Domenghini. Dva dni kasneje v ponovljeni tekmi utrujeni Jugoslovani niso imeli možnosti proti razpoloženim "azzurrom", ki so zmagali z 2:0. Zadela sta Luigi Riva (na prvi tekmi ni igral) in Pietro Anastasi.

Finale, prva tekma, 8. 6. 1968:
Rim, stadion Olimpico
ITALIJA - JUGOSLAVIJA 1:1 (0:1)
Domenghini 80.; Džajić 39.

Ponovljena tekma, 10. 6. 1968:
Rim, stadion Olimpico
ITALIJA - JUGOSLAVIJA 2:0 (2:0)
Riva 12., Anastasi 31.



Leta 1972 je bil zaključni turnir četverice v Belgiji. Zvezna republika Nemčija je v finalu deklasirala Sovjetsko zvezo s 3:0. Blestel je ''Bomber der Nation'' Gerd Müller, ki je v finalu zadel dvakrat. Tretji zadetek je dosegel Herbert Wimmer. Nemška zmaga ni bila nikoli pod vprašajem. Selektor Helmut Schön je razpolagal s samimi nogometnimi virtuozi. Vratar Sepp Maier, Franz Beckenbauer, Paul Breitner, Uli Höness, Günther Netzer, Gerd Müller in ostali so bili premočni za nasprotnike.

Finale, 18. 6. 1972:
Bruselj, stadion kralja Baudouina (Heysel)
ZR NEMČIJA - SOVJETSKA ZVEZA 3:0 (1:0)
G. Müller 27., 58., Wimmer 52.



Zaključni turnir leta 1976 je gostila Jugoslavija. V polfinalu so se gostitelji pomerili z Zvezno republiko Nemčijo in gledalci v Beogradu so videli izjemno tekmo. Eden izmed glavnih igralcev Jugoslavije je bil Brane Oblak. V 19. minuti je hitri Danilo Popivoda za seboj pustil legendarnega Franza Beckenbauerja in poslal žogo mimo Seppa Maierja, le 11 minut kasneje je na 2:0 povišal Dragan Džajić. Cela Jugoslavija je že proslavljala zmago, Nemci pa so opravičili svoj sloves o nepopustljivosti do zadnje sekunde. Po katastrofalnem 1. polčasu je selektor Helmut Schön zamenjal Dietmarja Dannerja s Heinzem Flohejem, ki je v 64. minuti izid znižal. Začel se je živčni zaključek tekme. Deset minut pred koncem je v igro vstopil Dieter Müller in že v svojem prvem dotiku z žogo izenačil na 2:2. V podaljšku je Jugoslovanom zmanjkalo moči. Dieter Müller je zadel še dvakrat in Nemci so bili v finalu, kjer so se pomerili s Češkoslovaško, ki je ugnala Nizozemce s 3:1 po podaljšku.

Nemcem se je poznala utrujenost s polfinalne tekme. Že v 8. minuti je Jan Svehlik izkoristil podajo Zdeneka Nehode. V 25. minuti so Čehoslovaki vodili že z 2:0, zadel je Karol Dobias. Nemci so odgovorili le tri minute zatem. Rainer Bonhoff je podal do Dieterja Müllerja, ki je z izjemnim volejem ugnal vratarja Iva Victorja. V predzadnji minuti so se Nemci ponovno rešili. Po kotu Bonhofa je zadel Bernd Hölzenbein. V podaljšku so mreže mirovale. Strelci so bili zanesljivi v prvih treh serijah enajstmetrovk. V četrti seriji je za Čehoslovake zadel Ladislav Jurkemik, Uli Höness (zdaj legendarni menedžer Bayerna) pa je ustrelil čez gol. Usoda je bila v nogah Antonina Panenke, ki je z ležernim lobom prelisičil Seppa Maierja in poskrbel za senzacionalno zmago Češkoslovaške.

Finale, 20. 6. 1976:
Beograd, stadion Marakana
ČSFR - ZR NEMČIJA 5:3 (2:2, 2:1) - po 11-metrovkah
Svehlik 8., Dobisa 25.; D. Müller 28., Hölzenbein 89.
11-metrovke: Masny, Nehoda, Ondruš, Jurkemik, Panenka;
Bonhoff, Flohe, Bongartz, U. Höness (čez gol)



Sistem tekmovanja se je spremenil leta 1980. Na evropskem prvenstvu v Italiji je prvič igralo osem ekip. Razdeljene so bile v dve skupini s po štirimi reprezentancami.

V skupini 1 so se Nemci maščevali Čehoslovakom. Na rimskem Olimpicu so jih ugnali z 1:0, edini zadetek je dosegel Karl-Heinz Rummenigge v 57. minuti. Klaus Aloffs je s hat-trickom pokopal Nizozemce (3:2) in ZRN je bila ponovno v finalu. V skupini 2 so presenetljivo zmagali Belgijci. V odločilni tekmi za uvrstitev v finale so remizirali z Italijani na polnem Olimpicu (0:0). "Azzurri" so doživeli veliko razočaranje tudi v tekmi za 3. mesto, ko so jih po izvajanju enajstmetrovk porazili Čehoslovaki z 9:8.

V finalu so Nemci z dvema zadetkoma Horsta Hrubescha premagali Belgijce. V 88. minuti je Rummenigge izvajal kot z leve strani, na bližnji vratnici je nebeško skočil Hrubesch in poslal žogo za hrbet odličnega belgijskega vratarja Jeana-Marieja Pfaffa.

Finale, 22. 6. 1980:
Rim, stadion Olimpico
ZR NEMČIJA
- BELGIJA 2:1 (1:0)
Hrubesch 10., 88.; Vandereycken 75./11-m



Prvenstvo leta 1984 je zaznamoval Michel Platini, ki je z devetimi goli popeljal Francijo do naslova na domačih tleh. Galski petelini so v predtekmovalni skupini 1 premagali Dance (1:0) in Belgijce (5:0), še največ dela so imeli z Jugoslovani (3:2). Precej bolj napeto je bilo v skupini 2, kjer je o drugem potniku v polfinale odločala tekma med Španci in Nemci. Hans-Peter Briegel je zadel prečko, Andreas Brehme vratnico, a izid 0:0 bi v polfinale vseeno popeljal ZRN. Tokrat jim sreča ni bila naklonjena, saj so Španci zmagoviti zadetek dosegli v sodnikovem podaljšku. Juan Senor je z desne strani podal v sredino, kjer je neodločnost nemškega vratarja Haralda Schumacherja izkoristil Antonio Maceda Frances. Španci so se veselila polfinala, Nemci pa so razočarani zapuščali Park princev. Maceda Frances je zadel tudi v polfinalu proti Dancem (1:1) in Španci so se uvrstili v veliki finale po boljšem izvajanju strelov z bele točke (5:4).

V drugem polfinalu je Francija v eni najbolj dramatičnih tekem v zgodovini EP-jev premagala Portugalsko s 3:2. Jean Francois Domeregue je popeljal gostitelje v vodstvo v 24. minuti, vendar so Portugalci izenčili prek Ruija Jordaa 12 minut pred koncem. Isti igralec je zadel tudi v 8. minuti podaljška in kazalo je na presenečenje v Marseillu. Domeregue je v 114 minuti izenačil, minuto pred koncem podaljša pa je Jean Tigana našel Platinija, ki je v svojem slogu poslal žogo pod prečko in poskrbel za navdušenje na Velodromu.

Španski vratar Luis Miguel Arkonada je na prvenstvu v Franciji branil odlično, v velikem finalu pa je naredil začetniško napako v 57. minuti in utrl gostitljem pot k naslovu. Prosti strel Platinija s 17 metrov je že ujel, vendar mu je žoga ušla čez črto. Španci so poizkušali izenačiti in so vse sile usmerili v napad. Jean Tigana je izkoristil veliko prostora in podal do Bruna Bellona, ki je v zadnji minuti zadel za končnih 2:0.

Finale, 27. 6. 1984:
Pariz, stadion Park princev
FRANCIJA - ŠPANIJA 2:0 (0:0)
Platini 57., Bellone 90.



Slava je hitro minljiva in Francozi so to občutili v kvalifikacijah za EP v Nemčiji leta 1988. V skupini 3 so v osmih tekmah le enkrat zmagali in štirikrat remizirali. Prehiteli sta jih Sovjetska zveza in Nemška demokratična republika. Trikolori torej niso branili naslova v Nemčiji, prvi favoriti so bili vsekakor gostitelji. Po neuspehu na EP-ju leta 1984 je krmilo nemške reprezentance prvenzel Franz Beckenbauer in se na svetovnem prvenstvu v Mehiki leta 1986 že uvrstil v finale.

Na domačih tleh so vsi pričakovali zmago. Že na uvodni tekmi prvenstva so jim Italijani pokazali, da pot do naslova ne bo lahka. V Düsseldorfu je bilo 1:1. Zadela sta Roberto Mancini in Andreas Brehme s prostega strela. Obe reprezentanci sta se uvrstili v polfinale. V drugi skupini je Sovjetska zveza premagala Nizozemsko z 1:0. V 52. minuti je zadel Vasilij Rats. V tej skupini sta igrali še Anglija in Irska, obe pa sta se poslovili že po predtekmovanju. Angleži so presenetljivo izgubili vse tri tekme.

V finalu pred finalom sta se v Hamburgu udarili ZRN in Nizozemska. Tulipani so zmagali z 2.1 in se oddolžili Nemcem za boleč poraz v finalu svetovnega prvenstva leta 1974 v Nemčiji. Lothar Matthäus je v 55. minuti gostitelje popeljal v vodstvo z bele točke. Na isti način je izenačil Ronald Koeman. Ko je že vse kazalo na podaljške, je Jan Wauters podal do Marca van Bastna, ki je bil hitrejši od Jürgena Kohlerja in je žogo potisnil mimo vratarja Eikeja Immla. V drugem polfinalu so Sovjeti ugnali Italijo z 2:0. V drugem delu sta zadela Genadij Litovčenko in Oleg Protasov. Sovjetska zveza je prišla do finala v Münchnu neporažena.

V predtekmovanju je celo ugnala Nizozemce, a finalna tekma je bila zgodba zase. V 32. minuti so Sovjeti poizkusili ujeti Nizozemce v prepovedan položaj. Marco van Basten je lepo zaposlil Ruuda Gullita, ki je z glavo neoviran zatresel mrežo. V 54. minuti je Arnoldus Mühren z leve strani podal na desno stran kazenskega prostora, kjer je van Basten z volejem z osmih metrov dosegel enega najlepših zadetkov v zgodovini evropskih prvenstev. Odpor Sovjetske zveze je bil zlomljen, ko je Igor Belanov slabo izvedel enajstmetrovko. Nizozemski vratar Hans Van Breukelen je njegov strel odbil. Zmaga Nizozemske pod vodstvom Rinusa Michelsa je bila povsem zalužena, saj so Tulipani navdušili z napadalno igro.

Finale, 25. 6. 1988:
München, Olimpijski stadion
NIZOZEMSKA - SOVJETSKA ZVEZA 2:0 (1:0)
Gullit 32., Van Basten 54.



Politični zemljevid se je v začetku devetdesetih močno spremenil. Na EP-ju leta 1992 na Švedskem je Sovjetska zveza nastopila pod imenom Skupnost neodvisnih držav (SND). Jugoslavija je zmagala v četrti kvalifikacijski skupini, vendar ji je UEFA prepovedala nastop in povabila na prvenstvo Dance, ki so v kvalifikacijah za točko zaostali za Jugoslavijo.

Danski reprezentantje so bili že na dopustih in se sončili na rajskih plažah, ko so jih z njihove zveze klicali, naj pridejo na priprave za evropsko prvenstvo. Nastopili so v skupini skupaj s Švedi, Francozi (v kvalifikacijah so dobili vseh osem tekem) in Angleži. O potnikih v polfinale je odločal zadnji krog. Švedi so ugnali Angleže z 2:1. Odločilni gol je dosegel Tomas Brolin po dvojni podaji z Martinom Dahlinom v 82. minuti. Danci so se presenetljivo izvlekli proti Francozom (2:1). Lars Elstrup je v 78. minuti poskrbel za presenečenje. V drugi skupini so bili Nemci in Nizozemci precej boljši od Skupnosti neodvisnih držav in Škotske. V medsebojni tekmi so Nizozemci zlahka odpravili Nemce s 3:1 v Göteborgu.

V polfinalu so Nemci premagali Švede s 3:2. Povedli so po prostem strelu Thomasa Hässlerja v 11. minuti. Žogo je mojstrsko zavrtinčil čez živi zid, vratar Thomas Ravelli je obstal na mestu in le gledal pot žoge v mrežo. Švedi so na vse načine poizkušali izenačiti, a je njihovo usodo z dvema goloma zapečatil Karl-Heinz Riedle. Henrik Larsen je Dance dvakrat popeljal v vodstvo proti Nizozemski, vendar je Frank Rijkaard štiri minute pred koncem izid poravnal (2:2). V podaljšku je danski vratar Peter Schmeichel preprečil zadetek Bryana Roya. Potnika v finale so določile enajstmetrovke. Schmeichel je obranil strel Marca van Bastna in Kim Christophe je popeljal Dance pred vrata raja.

Pred finalno tekmo v Göteborgu so vsi strokovnjaki napovedovali lahko zmago Nemcev, ki so začeli odločno in povsem stisnili Dance v svoj kazenski prostor. V 18. minuti je sledil odgovor. Flemming Povlsen (takrat je igral za Borussio iz Dortmunda) je prodrl po desni strani in podal žogo na rob kazenskega prostora, kjer je John Jensen z močnim udarcem pod prečko ugnal Boda Illgnerja. To je bil šele njegov drugi gol za Dansko na 48. tekmi. Nemci so jalovo napadali, v 78. minuti pa je luknje v njihovi obrambi izkorstil Kim Vilfort. Senzacija je bila popolna. Dopustniki so postali evropski prvaki.

Finale, 26. 6. 1992:
Göteborg, stadion Üllevi
DANSKA - NEMČIJA 2:0 (1:0)
Jensen 18., Vilfort 79.



Domovina nogometa Anglija je gostila najboljše nogometaše stare celine leta 1996. Število reprezentanc se je podvojilo, nastopalo je 16 izbranih vrst. Razdeljene so bile v štiri skupine, prvi dve reprezentanci sta se uvrstili v četrtfinale. Prvič je stopilo v veljavo pravilo zlatega gola v podaljšku. Tekme je bilo konec takoj, ko se je zatresla mreža.

V skupini A so Angleži odigrali uvodno srečanje proti Švici in izrtžili le točko. V preostalih dveh tekmah sta blestela Alan Shearer in Teddy Sheringham. Gostitelji so ugnali Škote (2:0) in Nizozemce (4:1) ter se uvrstili v četrtfinale. V skupini C so presenetljivo izpadli Italijani, ki so klonili proti Čehom (1:2). Tudi junaki prejšnjega prvenstva Danci so morali domov že po predtekmovanju, saj so jih Hrvati odpravili kar s 3:0. Dva zadetka je dosegel Davor Šuker, ki je z lobom osmešil vratarja Petra Schmeichla.

V četrtfinalu se je Hrvaška pomerila z Nemci. Tekma na Old Traffordu je bila zelo napeta, odločil jo je Matthias Sammer v 59. minuti (2:1). Angleži so se prebili med najboljše štiri šele po izvajanju enajstmetrovk, saj se je srečanje s Španci končalo brez golov. Mreže se niso tresle tudi na tekmi med Nizozemci in Francozi, galski petelini pa so bili bolj zbrani pri strelih z bele točke. Čehi so s fantastičnim lobom Karla Poborskega na Villa Parku ugnali Portugalce (1:0) in v polfinalu izločili še Francoze po enajstmetrovkah.

V drugem polfinalu sta se trideset let po spornem golu Geoffa Hursta v finalu svetovnega prvenstva leta 1966 ponovno srečali Anglija in Nemčija. Celotna nogometna javnost je spremljala tekmo na legendarnem Wembleyju. Gostitelji so bili v ekstazi že v 3. minuti. Po kotu Paula Gascoigna je Alan Shearer z glavo pospravil žogo za hrbet Andreasa Köpkeja. Nemci so odgovorili le četrt ure kasneje. Podajo Thomasa Helmerja z leve strani je v izenačenje pretvoril Stefan Kuntz. V podaljšku so Angleži zapravili dve 100-odstotni priložnosti. V 92. minuti je Darren Anderton z roba kazenskega prostora zadel vratnico, v 100. minuti pa je Paul Gascoigne le za las zgrešil žogo, ko je bil sam pred praznimi vrati. Gostitelji so začeli s streli z bele točke, v prvih petih serijah so bili vsi strelci natančni. V šesti seriji je Gareth Sothgate ustrelil preveč po sredini gola in Köpke je žogo odbil. Andreas Möller ni poznal milosti in je zabil žogo pod prečko. Cela Anglija je obnemela. Nemci so zmagali brez poškodovanih Klinsmanna, Kohlerja in Baslerja.

Tudi finalna tekma je postregla s pravo dramo. Čehi so igrali povsem neobremnjeno in celo povedli. Matthias Sammer je podrl Karla Poborskega vsaj dva metra zunaj kazenskega prostora, a sodnik Pierluigi Pairetto je dosodil najstrožjo kazen. Patrik Berger je zadel za vodstvo Čehov. Nemški selektor Berti Vogts je v 69. minuti iz igre vzel Mehmeta Scholla in poizkusil z Oliverjem Bierhoffom, ki se na prvenstvu ni kaj posebej izkazal. Le tri minute zatem je Christian Ziege s prostega strela poslal žogo pred vrata Petra Koube, ki je ostal na črti, Bierhoff pa je visoko skočil in žogo zabil v mrežo. V 5. minuti podaljška je Bierhoff iz obrata z levico ustrelil proti vratom, žoga je zadela Michala Hornaka in presenetila Petra Koubo, ki je posredoval zelo nerodno. Nemci so še tretjič postali evropski prvaki. Tolikokrat kritizirani Berti Vogts je povlekel sijajno potezo.

Finale, 30. 6. 1996:
London, stadion Wembley
NEMČIJA - ČEŠKA 2:1 (1:1, 0:0) - po podaljšku (zlati gol)
Bierhoff 73., 95.; Berger 59./11-m



Prvenstvo v Belgiji in na Nizozemskem si bodo zapomnili tudi slovenski navijači, saj se je Slovenija uvrstila na prvo večje tekmovanje. V kvalifikacijah so varovanci selektorja Srečka Katanca v dveh tekmah izločili Ukrajino. Za Bežigradom je Slovenija zmagala z 2:1, Mile Ačimovič pa je osmešil vratarja Aleksandra Šovkovskega z lobom s polovice igrišča. Na povratni tekmi v Kijevu je zlata vreden gol dosegel Miran Pavlin (1:1).

Slovenija se je v skupini C pomerila s Španijo, Jugoslavijo in Norveško. V Charleroiju je Zlatko Zahovič zadel dvakrat, tretji zadetek je dodal Pavlin in po uri igri so Slovenci proti Jugoslaviji vodili že s 3:0. Sledilo je črnih šest minut in plavi so prišli do remija (3:3). Tekma s Španijo bo ostala v spominu marsikaterega slovenskega ljubitelja nogometa, saj je v Amsterdamu podporo četi Srečka Katanca nudilo več kot 10.000 slovenskih navijačev. Španci so precej srečno prišli do zmage z 2:1. Na zadnji tekmi proti Norveški so bili Slovenci precej boljši, a sta mreži ostali nedotaknjeni. V četrtfinale sta se uvrstili Španija in Jugoslavija.

Portugalec Sergio Conceicao je s hat-trickom že v predtekmovanju domov poslal razglašene Nemce. Ioan Viorel Ganea je v 89. minuti zadel z enajstmetrovke za Romune proti Angležem (3:2), ki so prav tako hitro pakirali kovčke. Nizozemci so bili v zastrašujoči formi. Francoze so premagali s 3:2, Čehe z 1:0, v četrfinalu pa so se znesli nad Jugoslavijo (6:1). Trikrat je zadel Patrick Kluivert.

Italijani so v četrtfinalu z zadetkoma Francesca Tottija in Filippa Inzaghija v prvem polčasu premagali Romunijo z 2:0, Francozi pa so precej srečno izločili Špance z 2:1. Raul je z enajstih metrov ustrelil čez gol in podaril trikolorom polfinalno vstopnico.

Portugalci, ki so si polfinale priigrali z zmago proti Turkom, so se v boju za finale v Bruslju pogumno zoperstavili Francozom. Nuno Gomes je zadel v 19. minuti, vendar je na začetku drugega dela Thierry Henry izid poravnal. V 117. minuti je Abel Xavier na golovi črti z roko ustavil strel Sylvaina Wiltorda in Zinedine Zidane je z bele točke dosegel zlati gol za Francoze.

Nizozemci so v Amsterdamu na neverjeten način izgubili polfinalni obračun proti Italiji po enajstmetrovkah. V prvem polčasu je bil izključen Gianluca Zambrotta, Francesco Toldo pa je obranil strel Franka De Boerja z enajstih metrov. V 62. minuti je Markus Merk še drugič dosodil najstrožjo kazen za tulipane, a je Patrick Kluivert zadel vratnico. Mreži sta mirovali vseh 120 minut. V izvajanju enajstmetrovk so za Nizozemsko zgrešili Frank De Boer, Jaap Stam in Paul Bosvelt. Junak tekme je bil italijanski vratar Francesco Toldo.

Finale v Rotterdamu je bil pravi triler. Italijani so povedli v 55. minuti prek Marca Delvecchia. Alessandro Del Piero je bil dvakrat sam pred Fabienom Barthezom, vendar ni zadel. Francoski vratar je v 94. minuti bolj iz obupa poslal dolg predložek v kazenski prostor Italijanov, kjer se je najbolje znašel Sylvain Wiltord in dobesedno v zadnji sekundi izid izenačil. Italijani so se že objemali na klopi, ko jih je doletel hladen tuš. V podaljšku se je Francozom odprlo. Po levi strani je prodrl Robert Pires in v sredini našel Davida Trezegueta, ki je s sijajnim udarcem pod prečko v 103. minuti prinesel Franciji drugi naslov prvaka.

Finale, 2. 7. 2000:
Rotterdam, stadion De Kuip
FRANCIJA - ITALIJA 2:1 (1:1, 0:0) - po podaljšku (zlati gol)
Wiltord 90., Trezeguet 103.; Delvecchio 55.


Čast organizacije evropskega nogometnega prvenstva je leta 2004 prvič pripadla Portugalski. Euro ni razočaral, saj smo videli vse, kar dela nogomet zanimiv: kakovostno igro, atraktivne zadetke, hitro slovo nekaterih velikanov evropskega nogometa (Španije, Italije in Nemčije) in najbolj presenetljivega zmagovalca v zgodovini velikih tekmovanj - Grčijo. 

Tretjič se je v boj za evropski nogometni prestol podalo 16 ekip. Že prva tekma se je končala z velikim presenečenjem, saj so gostitelji morali priznati premoč Grkom z 1:2. Varovanci Otta Rehhagla so sploh prvič slavili na EP-jih. Grčija je nato vzela točko še Španiji (1:1) in v četrtfinalu delala družbo Portugalcem, ki so si po uvodnem šoku z zmagama proti Rusiji in Španiji hitro opomogli.

Iz skupine B sta zanesljivo napredovali Francija in Anglija, ki sta odigrali najbolj razburljivo tekmo predtekmovanja. Z dvema zadetkoma v sodnikovem podaljšku jo je v prid galskih petelinov odločil Zinedine Zidane. Najprej je sijajno zadel s prostega strela, nato pa še z 11-metrovke.

V skupini C so s po petimi točkami prvi del tekmovanja končale Švedska, Danska in Italija. Pred zadnjim krogom je bilo jasno, da Švede in Dance ne glede na razplet tekme Italija - Bolgarija naprej zagotovo pelje remi z 2:2, 3:3 ... Srečanje se je nato res končalo z izidom 2:2, "azzurri" na čelu z Antoniem Cassanom pa so točili krokodilje solze.

Boje v skupini D je zaznamoval spektakularen obračun Nizozemske in Češke, ki se je končal z zmago "švejkov" s 3:2, potem ko so zaostajali z 0:2. Brez zmage je domov odpotovala Nemčija, ki so se ji vsi posmehovali po remiju brez zadetkov proti debitantki na evropskih prvenstvih Latviji. 

Čehi so imeli v četrtfinalu lahko delo proti Danski (3:0), precej bolj tesne odločitve pa smo videli na preostalih treh tekmah. Za senzacijo je poskrbela Grčija, ki je z zadetkom Angelosa Charisteasa z glavo z 1:0 ugnala bledo Francijo. Branilci naslova na evropskih prvenstvih niso zadeli prvič po 10 tekmah.

Portugalska in Nizozemska sta proti Angliji oziroma Švedski napredovali po streljanju enajstmetrovk. Gostitelji so se v rednem delu izvlekli v 83. minuti, ko je zgodnji zadetek Michaela Owna izničil Helder Postiga. V podaljšku sta zadela Rui Costa in Frank Lampard, junak pri strelih z bele točke pa je bil portugalski vratar Ricardo. Ponovno je zatajil David Beckham, ki je v reprezentančni majici zgrešil že tretjo enajstmetrovko zapored.

Nizozemcem se je končno nasmehnila sreča, saj so na prejšnjih treh evropskih prvenstvih (1992, 1996 in 2000) krajši konec potegnili prav na "loteriji" po koncu tekme. Odločilni gol je v šesti seriji dosegel Arjen Robben, potem ko je Edwin van der Sar obranil strel švedskega kapetana Olofa Mellberga. Po rednem delu in podaljšku je bilo 0:0.

V polfinalu je Grčija znova šokirala vse ljubitelje nogometa, saj ji je uspelo izločiti še Češko, ki je dotlej prikazala največ. Čehi proti Grčiji niso blesteli, vzrok za to pa lahko pripišemo tudi poškodbi Pavla Nedveda v 41. minuti, ko je moral zapustiti igrišče. Edini zadetek je padel v podaljšku, grški junak nove dobe pa je postal Traianos Dellas. V 105. minuti je bil nogometaš Rome najvišji in iz neposredne bližine matiral vratarja Petra Čecha.

Da bo finale ponovitev uvodne tekme na prvenstvu sta z zadetkoma v nizozemsko mrežo poskrbela Cristiano Ronaldo in Maniche. Slednji je dosegel enega najlepših golov na Euru, ko je s strelom z leve strani z roba kazenskega prostora očistil pajčevino iz levega zgornjega kota van der Sarjevih vrat. Končni izid drugega polfinala je bil 2:1. 

4. julija 2004 je bila Lizbona pripravljena na veliko slavje Portugalcev, vendar so jim zabavo še enkrat pokvarili Grki oziroma njihova granitna obramba, ki je niso in niso mogli streti. Rehhaglove varovance je na evropski nogometni Olimp popeljal krvnik Francozov Charisteas, ki je v 57. minuti s sploh edinim strelom na gol (!) z glavo zatresel mrežo. Uspešen je bil po strelu Angelosa Basinasa iz kota. Rehhagel se je zapisal v zgodovino kot prvi selektor, ki je s tujo reprezentanco osvojil evropski naslov.

Finale, 4. 7. 2004:
Lizbona, stadion Luz
GRČIJA - PORTUGALSKA 1:0 (0:0)
Charisteas 57.


Z evropskim prvenstvom leta 2008 v Avstriji in Švici se je začela španska prevlada tako v evropskem kot svetovnem nogometu. Pod vodstvom Luisa Aragonesa so Španci dobili vse tekme skupinskega dela. V četrffinalu so nato po enajstmetrovkah izločili Italijo, v polfinalu pa gladko s 3:0 Rusijo.

Finale je prinesel obračun z Nemčijo, ki ga je z edinim zadetkom na tekmi v 33. minuti odločil Fernando Torres. Španci so s tem osvojili drugi naslov v zgodovini.

Obe gostiteljici prvenstva sta se morali posloviti že v skupinskem delu. Iz skupine A sta napredovala Portugalska in Turčija, Švicarji pa so zasedli zadnje mesto po porazih na prvih dveh tekmah. Prava evforija je vladala na Hrvaškem, ki je skupinski del zaključila z vsemi tremi zmagami. "Kockasti" so najprej z 1:0 premagali Avstrijce, nato z 2:1 Nemce, v zadnjem krogu pa še Poljake.

V skupini C sta bili naboljši Nizozemska in Italija. Glavno razočaranje so bili Francozi, ki so osvojili le točko. Iz skupine D sta napredovali Španija in Rusija. Brez točke so ostali branilci naslova Grki.

Nemčija je v prvem četrtfinalu s 3:2 izločila Portugalsko, potem ko sta že v 22. in 26. minuti zadela Bastian Schweinsteiger in Miroslav Klose. Portugalce je v igro vrnil Nuno Gomes, a je v 61. minuti za varen zaključek poskrbel Michael Ballack. Prava drama se je odvijala na drugem četrtfinalu med Hrvaško in Turčijo. Minuto pred koncem drugega podaljška je prvi gol na tekmi zabil Ivan Klasnić in Hrvati so že začeli slaviti preboj v polfinale, nato pa je za hladen tuš v sodnikovem podaljšku poskrbel Semih Sentürk. Šokirani Hrvati so pri enajstmetrovkah zadeli le en strel od štirih in v poflinale so se uvrstili Turki.

Rusija je v tretjem četrtfinalu v podaljšku s 3:1 presenetila Nizozemce, kot zadnji pa so se v polfinale uvrstili Španci, ki so na tekmi brez golov po izvajanju enajstmetrovk s 4:2 izločili Italijo.

Nemci so v polfinalu s 3:2 ugnali Turke. Odločilni gol je v 90. minuti zabil Philipp Lahm. Španija je z zadetki Xavija, Guize in Davida Silve v drugem polčasu s 3:0 odpravila Rusijo. 

Finale, 29. junij 2008
Dunaj, Ernst-Happel stadion
ŠPANIJA - NEMČIJA 1:0 (1:0)
Torres 33.


14. evropsko prvenstvo sta gostili Poljska in Ukrajina. Španija je v finalu s 4:0 odpravila Italijo in postala prva, ki ji je uspelo ubraniti evropski naslov. Če dodamo svetovni naslov 2010, so Španci postali nesporni vladarji svetovnega nogometa. S tretjo evropsko lovoriko se je Španija izenačila z Nemčijo kot najuspešnejša evropska reprezentanca vseh časov.

Iz skupine A sta se v četrfinale uvrstili Češka in Grčija, veliko razočaranje pa so doživeli poljski navijači, saj je njihova reprezentanca zasedla zadnje mesto z dvema točkama. Nemci so velike apetite napovedali s tremi zmagami v skupini B, poleg njih so napredovali še Portugalci. Nizozemci na treh tekmah niso osvojili niti točke. Iz skupine C sta napredovali Španija in Italija, za las prekratka je bila Hrvaška. V skupini D sta prvi mesti zasedli Anglija in Francija. Izpadla je Ukrajina, kar je pomenilo, da se gostiteljici nista uvrstili v izločilne boje že na drugem prvenstvu zapored.

Portugalska je v prvem četrtfinalu z zadetkom Ronalda v 79. minuti izločila Češko. Nemčija je v drugem polčasu zlomila odpor Grkov in slavila s 4:2. Strelci so bili Philipp Lahm, Sami Khedira, Miroslav Klose in Marco Reus. Španija je z zadetkoma Xabija Alonsa z 2:0 premagala Francijo, Italija pa je po enajstmetrovkah v žalost zavila Angleže. Po rednem delu in podaljških je bilo 0:0. Enajstmetrovke so odločale tudi v prvem polfinalnem obračunu med Španijo in Portugalsko, potem ko v 120 minutah ni bilo golov. Srečnejši in spretnejši so bili Španci, ki so slavili s 4:2. V drugem polfinalu je Italija z 2:1 ugnala Nemčijo. Tekmo kariere je odigral Mario Balotelli, ki je zabil za azzurre v 20. in 36. minuti. V sodnikovem podaljšku je iz enajstmetrovke poraz ublažil Mesut Özil.

Finale ni poskrbel za veliko razburljivosti. Špance je že v 14. minuti v vodstvo povedel David Silva, pred polčasom pa je zadel še Jordi Alba. V zadnjih minutah sta za prepričljivo špansko zmago poskrbela Fernando Torres in Juan Mata.

Finale, 1. julij 2012
Kijev, Olimpijski stadion
ŠPANIJA - ITALIJA 4:0 (2:0)
Silva 14., Alba 41., Torres 84., Mata 88.

Facebook

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!