Ta teden na podkastu Številke govorimo o dejavnikih, ki vplivajo na cene likovnih del. Na pogovor smo povabili Emila Šarkanja, lastnika galerije Hest. Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.

Včasih so si družine privoščile redni nakup
Čas za prodajo slik ta hip ni najbolj ugoden, Šarkanj se spominja časov, ko je imel galerijo le v Mariboru: "Takrat so bili boljši časi, v tistih letih smo več likovnih del prodali zgolj na 50 kvadratih v Mariboru, kot danes prodamo na 300 kvadratih v Mariboru in Ljubljani, čeprav je Ljubljana večji in močnejši trg. Tisto so bili drugačni časi. Takrat je bilo v Mariboru 10, 15 mladih družin, ki so si skoraj vsak mesec lahko privoščile likovno delo v rangu takratnih 1.000 nemških mark. Danes je skoraj nepredstavljivo, da bi si mlada zakonca lahko odtrgala tisoč evrov in kupila vsak mesec likovno delo."

Likovno delo je treba potipati z očmi
Za padec niso krivi le ekonomski razlogi, ampak tudi splošno zanimanje. "Denarja je danes še vedno veliko, interes ljudi za umetnost pa je manjši. Kupcev je približno toliko kot pred dvema letoma. A obiskovalcev, ki pridejo le pogledat, je manj. Včasih je v ljubljansko galerijo prišlo tudi po 100 obiskovalcev na dan, danes je to krepko manj," meni Šarkanj. Med te vzroke po njegovem mnenju sodi tudi prenasičenost z informacijami in dostopnost po svetovnem spletu: "Danes na medmrežju lahko vidiš marsikaj, a sam nisem privrženec tega, saj na zaslonu ne moreš videti likovnega dela v celoti. Ko fotografiramo likovno delo, so lahko te fotografije celo bolj fotogenične od originala - in obratno. Ampak fotografija lahko vara. Likovno delo moraš potipati z očmi."

Nekaterim ne bi pomagalo niti 300 let
Začetne cene za likovna dela so že pri 30 evrih. "Za ta denar se prodajajo manjše grafike in neznani avtorji. Ko avtor raste, raste tudi njegova cena. Avtor z višjo ceno ima za seboj leta vloženega dela. Če je to delo kakovostno, je s tem višja tudi cena. Včasih imamo avtorje, ki bi lahko živeli 300 let in vmes petkrat umrli, a njihova cena ne bi nikoli zrasla," opozarja Šarkanj.

Nasvet začetnikom: začnite z nizko ceno
Mladi potrebujejo priložnost, lastnik galerije Hest jim je pred leti ponudil priložnost z akcijo Hest35. Vsako leto je imel od pet do sedem razstav avtorjev, mlajših od 35 let. "Svetoval sem jim, naj začnejo z nizko ceno. Ne glede na to, kako dober si, je najboljša reklama, da je tvoja slika v nekem domu, kjer jo ljudje lahko vidijo. Če delaš zgolj zase, to ne pomeni nič. Likovno delo mora iti med ljudi, da ga lahko uživajo. Tako se odpira trg, nato moraš rasti postopoma. Noben kupec ne mara videti likovnega dela, ki ga je danes kupil za 100 enot, naslednji dan pa se prodaja za polovično ceno. To se danes morda dogaja zaradi finančne krize," je prepričan galerist.

Najdražja dela so rezultat prestiža
Seznam najdražjih del kaže, da gredo rekordne cene krepko čez 100 milijonov evrov. A Šarkanj opozarja, da gre za izjemno majhen delež celotnega trga, ki je izjemno velik: "To so zelo drage slike, ki si jih lahko privošči le nekaj promilov najbogatejših ljudi. To je prestiž. Nedvomno so ta likovna dela zelo kakovostna, avtorji so vrhunski, končno ceno pa naredi predvsem prestiž v tekmovanju določenih ljudi, ki to kupujejo. To je trg, ki je pri nas popolnoma neznan."

Slamnati možje umetno dvigujejo cene
Osnova pri vrednotenju so torej kakovost, ime avtorja in trg, poznavalec likovnih del pa izpostavlja še specifične zgodbe, ki ustvarjajo avtorja. Najdražje delo Paula Gauguina (Kdaj se boš poročila?) je bilo prodano za 300 milijonov dolarjev, a Francoz sam je bil pri prodaji neuspešen. Slikar je postal širše priljubljen šele po smrti, tudi po zaslugi trgovca z umetninami Ambroisa Vollarda. "Trgovec je tudi v današnjem merilu izjemno pomemben. Včasih prihaja do čudnih stvari, da nekateri avtorji dobijo ime. Knjiga Velike in male skrivnosti v umetnosti razkriva zanimive zgodbe, med drugim kaj dražbene hiše naredijo, da promovirajo avtorja. Nečesa takega pri nas ne moremo storiti. Vse dražbe tudi niso realne. Danes je najlepše, če imaš živečega avtorja, daš na dražbo tri njegova dela, imaš dva slamnata moža, ki dvigneta ceno umetnika za faktor deset, nato pa gredo prodana dela v bunker za deset let, njemu pa naredijo ime. Ni vse tako čisto, kot si morda mislimo," opozarja sogovornik.

Abstrakcija ima za seboj premislek
Laiki pogosto bolj cenijo realistično upodobitev in so prepričani, da bi vsak otrok lahko znal ustvariti abstraktne čečkarije. Šarkanj se ob tem spominja: "Dvakrat smo imeli razstavo Hrvata Eda Murtića. Pri njegovih delih vidiš štiri, pet črt čez sliko. Vsak mi reče, da bi lahko to tudi sam naredil. Jaz pa mu odgovorim, naj le poskusi. Naredil jih bo tisoč, a se temu tudi v sanjah ne bo približal. Kljub le nekaj potezam vidiš, da slika stoji. Vsakokrat si navdušen, ko pogledaš. To je ogromno minulega dela. Večina avtorjev vrhunskih abstraktnih slik zna v nulo narediti realistično sliko, kar obratno nujno ne velja."

Slovenski rekord ima Zoran Mušič
Če se v tujini pogovarjajo o desetinah milijonov, je pri nas zgornja meja za živečega avtorja po mnenju sogovornika 10.000 evrov. "Slovenski rekorder je bil na začetku 90. let Zoran Mušič, njegovo delo je bilo prodano za 880.000 evrov, skupaj z vsemi stroški je bila končna cena prek milijon. To je ena slika, ki je izstopala, njegove preostale slike so bile ovrednotene na 200, 300 tisoč evrov. Danes so te cene krepko padle. Tudi na Zahodu je "navadni" trg padel. Izjema je le peščica slik, ki podirajo izredne vrednosti."

Milijarda za Mono Lizo?
Najbrž najbolj znana slika je Mona Liza, ki jo je na začetku 16. stoletja ustvaril Leonardo da Vinci. Umetnina danes visi v Louvru v Parizu. Pred nekaj leti se je v razmahu finančne krize govorilo, da bi sliko nemara lahko celo prodali, cena pa bi lahko presegla celo milijardo evrov. "Vprašanje, ali je ta slika vredna več od Pollocka. Je fina, stara, dobrega avtorja. Okrog nje se je napletlo toliko zgodb, v drugih muzejih imate njegove replike, ki so stare že več stoletij. Vse to jo je promoviralo. Verjamem, da bi se našla kakšna arabska dežela, ki bi to sliko kupila zgolj zaradi prestiža. Tudi naša Kofetarica je vrhunska slika, a zaradi vse zgodbe, pri čemer je svoje naredila tudi Narodna galerija, je to gotovo pomagalo pri ceni. Institucije za promocijo likovnih del lahko naredijo marsikaj," je pogovor končal Šarkanj.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Emil Šarkanj še podrobneje govori o trgu likovnih del, osebnem okusu, ponaredkih, optičnih pripomočkih pri ustvarjanju del ...

Glasbeni izbor Emila Šarkanja: Ana Gabriel - Quien como tu