VEČINSKI VOLILNI SISTEM

Večinski volilni sistem je zelo priljubljen volilni sistem, saj ga pri volitvah v spodnji dom (tam, kjer ga pač imajo) uporablja več kot polovica držav.

Značilnost tega sistema je večina, ki ustvarja učinkovito enostrankarsko vladavino. Sistem torej koncentrira moč v rokah ene, najmočnejše, stranke in je zelo »neprijazen« do zastopanosti različnih interesov v reprezentativnih državnih telesih.

Večinski volilni sistem je uveljavljen v dveh državah z zelo dolgo demokratično tradicijo - ZDA in Veliki Britaniji. Kljub določenim pomanjkljivostim ohranja stabilen in pregleden politični sistem, v katerem prevladujeta dve oziroma največ tri politične stranke.

Poznamo dve različni obliki večinskega sistema. Prvi je večinski sistem relativne večine, drugi pa večinski sistem absolutne večine.

Večinski sistem relativne večine
Gre za najenostavnejši in hkrati najstarejši volilni sistem, saj njegove korenine segajo v 12. stoletje. Večina, ki je potrebna za osvojitev mandata, je relativna. To ne pomeni, da mora kandidat osvojiti večino vseh glasov v volilni enoti, ampak mu zadostuje že en glas več od drugega najboljšega kandidata po številu dobljenih glasov volivcev.

Pomembne lastnosti tega sistema:
- Sistem je enostaven, nezapleten in razumljiv.
- Stabilnost se kaže v stabilnosti vlade in političnega sistema. Sklepanje koalicij ni potrebno, saj ena stranka dobi parlamentarno večino in s tem tudi mandat za sestavo vlade.
- Zastopanost volilnih enot je boljša kot v proporcionalnih sistemih, saj vsaka volilna enota dobi svojega predstavnika. V Izraelu, kjer uporabljajo proporcionalni volilni sistem, imajo samo eno volilno enoto, zato so mnoga področja nezastopana.

Sistem ima tudi slabosti. Če je v volilni enoti pet kandidatov, je izvoljen le tisti, ki dobi največ glasov. Lahko se torej zgodi, če zmagovalec ne pobere več kot polovico glasov, da večina ni zadovoljna s končnim izidom volitev. Tako se pojavijo težave z legitimnostjo vladajočih elit.

Najbolj znani državi, ki uporabljata ta sistem, sta ZDA in Velika Britanija. V slednji so se že večkrat pojavili namigi in pobude, da bi ga zaradi omenjenih slabosti zamenjali ali popravili. V ZDA pa je volilni sistem vsekakor eden od temeljev njihovega političnega sistema in kulture.

Večinski sistem absolutne večine
V mnogih pogledih je večinski sistem absolutne večine boljši od sistema relativen večine, saj odpravlja ravno naštete pomanjkljivosti relativnega sistema, hkrati pa obdrži njegove prednosti.

Najbolj izstopajoča značilnost tega sistema je morebitni drugi krog volitev. Ta se zgodi, ko noben kandidat ne pridobi predpisane večine. Ko gre za parlamentarne volitve, je po tem sistemu najbolj poznana Francija. Tam je pogoj za vstop v drugi krog volitev 12,5 odstotka glasov vseh registriranih volivcev, kar močno zmanjša število kandidatov v drugem krogu. Hkrati pa ta prag ni zagotovilo, da bosta v drugem krogu dejansko samo dva kandidata.

Opisani sistem je v Sloveniji v uporabi pri predsedniških volitvah. Kandidat zmaga že v prvem krogu, če zanj glasuje več kot 50 odstotkov tistih, ki so se volitev udeležili. Če dobi manj, se v drugem krogu pomeri s tistim, ki je bil v prvem krogu drugi po številu pridobljenih glasov.

Večinski sistem absolutne večine lahko torej predstavlja kompromis med nezadovoljnimi s proporcionalnim volilnim sistemom in tistimi, ki želijo popraviti večinski volilni sistem relativne večine.

POLPROPORCIONALNI ALI MEŠANI VOLILNI SISTEM

Večinski in proporcionalni volilni sistem imata tudi pomanjkljivosti, zato so se nekatere države odločile, da od vsakega poberejo »najboljše«. Tako je nastal polproporcionalni ali mešani volilni sistem.

Pri tem sistemu je v uporabi dvojno glasovanje. Del enodomnega predstavniškega telesa se voli po proporcionalnem volilnem sistemu, del pa po večinskem volilnem sistemu. Če je reprezentativno telo dvodomno, se lahko cel spodnji dom voli po proporcionalnem načelu, cel zgornji pa po večinskem ali nasprotno. Lahko pa se vsak dom deloma voli po proporcionalnem in deloma po večinskem sistemu. Kakšne vrste proporcionalnega ali večinskega volinega sistema bo določena država uporabljala, pa je odvisno od nje same.

Večinski sistem ali proporcionalni sistem?
Največji dvomi za izbiro sistema so se po padcu komunističnih režimov pojavljali ravno v tranzicijskih državah. Stare elite so namreč hotele z večinskim volilnim sistemom obdržati moč, opozicijske sile pa so z uvedbo proporcionalnih sistemov skušale uvesti čim večjo zastopanost različnih interesov.

Uspešna preobrazba političnega sistema temelji na dogovoru med starimi in novimi elitami, zato se je kompromis v nekaterih novih demokracijah izcimil v mešani volilni sistem. Med državami, ki so uvedle ta sistem, so Hrvaška, Madžarska, pa tudi Rusija.

Zanimiv primer Japonske
Polproporcionalni volilni sistem so uvedli tudi na Japonskem po koncu II. svetovne vojne. Japonska je dober primer za opis mešanega volilnega sistema. Njihovo zakonodajno telo, ki se imenuje diet, je dvodomno.

Spodnji dom se imenuje predstavniški dom in ima 500 članov. 300 članov je izvoljenih po večinskem načelu iz 300 volilnih enot, ki imajo le eno poslansko mesto, 200 pa je izvoljenih po proporcionalnem načelu strankarskih list v 11 regijah. Zgornji dom svetnikov ima 252 članov, pri čemer je 100 izvoljenih na proporcionalen način, 152 pa iz volilnih okrajev z enim mandatom. Volivci na volitvah oddajo dve glasovnici. Eno za strankarsko listo, eno pa za kandidata v volilnem okraju, kjer je na voljo samo en mandat.

Posebnost japonskega volilnega sistema so dvojni kandidati, ki so na proporcionalnih listah povezani v pare. Če se zgodi, da v enoposlanskih volilnih okrožjih ne dobijo dovolj glasov za izvolitev, kot par pa naberejo dovolj podpore na proporcionalni listi, bo poslanski sedež dobil tisti, ki je dobil več glasov v enoposlanskem volilnem okrožju.

Volilni sistemi
Proporcionalni volilni sistem