Oblikovanje različnih volilnih sistemov je zgodovinski proces in je odvisen od delovanja več dejavnikov, sicer pa je glavna naloga volilnih sistemov določanje pravil iger, ko pridejo na vrsto volitve.

Najbolj znani in priljubljeni so trije volilni sistem: proporcionalni, večinski in polproporcionalni - mešani volilni sistem. Namen spreminjanja volilnih sistemov je bilo vedno doseganje potencialno največje politične moči.

Razlogi za spremembo volilnih sistemov
Glede sprememb volilnih sistemov obstaja več razlag. Prva gleda spremembe kot preference, ki izhajajo iz lastnega interesa. Stranke v določenem obdobju individualno ali koalicijsko vsiljujejo spremembe sistemov, da bi si nabrale kar največje število glasov. Recimo pri večinskem volilnem sistemu ruralni predeli države pridobijo veliko več pri volilni veljavi kot urbani. Ravno zato je pričakovati, da bodo stranke, ki imajo volilno bazo povečini na podeželju, hotele vsiliti večinski volilni sistem.

Po drugi razlagi so spremembe preference, ki izhajajo iz splošnega interesa. Mnogokrat se zgodi, da popolnoma neusklajeno vlečenje vrvi v različne smeri škodi vsem.

Tako se stranke odločijo za zamenjavo volilnega sistema za splošno dobro. S tem se ponavadi hoče vključiti izključene (religiozne, etnične in narodnostne manjšine) ali pa poceniti različne odločevalske postopke in minimalizirati delež izgubljenih glasov.

Dober primer za to je Poljska, ki je ob prehodu v demokratični politični sistem uvedla skoraj čisti proporcionalni sistem. Na prvih volitvah je v parlament prišlo kar 29 strank, to pa je povzročalo veliko težavo v organizacijskem smislu. Država ni mogla delovati učinkovito, saj je morala biti koalicija sestavljena iz veliko strank, ki so si prevečkrat nasprotovale. Volilni sistem so tako pozneje spremenili.

Spreminjanje slovenske volilne zakonodaje
Leta 1996 je takratni opozicijski SDS predlagal uvedbo večinskega volilnega sistema, kar pa za pozicijo ni bila primerna rešitev. SDS je nato zbral potrebnih 40.000 podpisov za referendum.

Referenduma se je udeležilo dobrih 37 odstotkov volilnih upravičencev, ki so se s 44 odstotki opredelili za predlog opozicije, dobrih 26 odstotkov pa je glasovalo za proporcionalni sistem. Mešani sistem je dobil 14-odstotno podporo.

Čeprav noben predlog ni dobil večinske podpore (več kot 50 odstotkov), je ustavno sodišče leta 1998 odločilo, da je bil sprejet predlog za večinski sistem. Predlog za spremembo volilnega sistema v DZ-ju ni dobil zadostne dvetretjinske podpore, sprejeli pa so popravljeni proporcionalni sistem. Glavne spremembe se nanašajo na višji volilni prag in spremembo delitve glasov. Prvič so slovenski volilni upravičenci po popravljenem volilnem sistemu volili leta 2000.

Volilne enote
Volilne enote so enote, v katerih se volilni izidi prevajajo v porazdelitev parlamentarnih sedežev. Enote so ponavadi določene ozemeljsko, lahko pa so določene tudi po skupinah prebivalstva (manjšine). Ločimo volilne enote, v katerih se izvoli po en poslanski mandat, in volilne enote, v katerih se izvoli več poslanskih mandatov.

Prve so značilne za večinski volilni sistem, saj za eno mesto kandidira več ljudi. Tisti, ki dobi največ podpore (relativno ali absolutno – odvisno od vrste večinskega volilnega sistema), tudi osvoji mandat za poslanca. Druge volilne enote so bolj značilne za proporcionalni volilni sistem. V Sloveniji je tako 8 volilnih enot, ki so razdeljene na 11 različnih volilnih okrajev. Iz vsakega okraja je izvoljen en poslanec, iz ene enote pa tako pride v parlamet 11 poslancev.

Poslanski mandati
Skozi zgodovino so se razvijale različne oblike mandatov. Med njimi sta najpomembnejša imperativni in reprezentativni mandat.

Imperativni ali vezani mandat se je uveljavil v obdobju stanovskega političnega predstavništva in se razvil najprej v Angliji in Franciji. Poslanci so bili predstavniki mest, grofij, v Franciji pa celo družb.

Ti poslanci so bili vezani na voljo tistih, od katerih so bili poslani, in ne od svoje lastne vesti, volje in presoje. Za prekoračenje mandata so morali plačati denarno globo, lahko pa so bili tudi odpoklicani. Imperativni mandat ni več v uporabi v sodobnih demokracijah.

Reprezentativni ali svobodni mandat se je tudi najprej uveljavil v Angliji in Franciji. Pri prvih se je razvil le v praksi, ne pa tudi v teoriji. Se je pa ta razvila v Franciji. Po njej suverenost ne pripada posameznikom, ampak nedeljivo narodu kot celoti.

Izvoljeni poslanci niso predstavniki posameznih delov države (v Franciji departmajev), marveč vsega naroda. Ne grozi jim niti odpoklic, nevarnost za prenehanje poslanske funkcije so le naslednje volitve. Svobodni mandat uporablja večina sodobnih demokracij.

Proporcionalni volilni sistem
Drugi volilni sistemi