Kaj točno se je zgodilo z Wallenbergom, se ne ve, je pa bil najverjetneje usmrčen v moskovskem zaporu Lubjanka leta 1947. Foto: EPA
Kaj točno se je zgodilo z Wallenbergom, se ne ve, je pa bil najverjetneje usmrčen v moskovskem zaporu Lubjanka leta 1947. Foto: EPA
V ZDA je dobil Wallenberg tudi svojo znamko. Foto: Reuters

Usoda arhitekta, diplomata in velikega človekoljuba sicer še vedno ostaja zavita v tančico skrivnosti. Zadnje, kar se ve o Wallenbergu, ki bi bil danes star 104 leta, je, da je bil 17. januarja 1945 zaradi obtožb o vpletenosti v vohunjenje poklican na sedež sovjetskega vojaškega poveljnika Rodiona Malinovskega v madžarskem Debrecenu. Wallenbergove zadnje besede pred odhodom so bile: "Grem k Malinovskemu ... samo ne vem še, ali kot gost ali kot zapornik."

Informacije, kaj se je dogajalo z Wallenbergom po tem, so bolj ali manj samo ugibanja - več prič je sicer potrdilo, da je bil v zaporu, preden naj bi ga z vlakom prepeljali v zapor v Moskvi. Rusko poročilo navaja, da je takrat 34-letni Šved leta 1947 v njihovem zloglasnem zaporu Lubjanka "nenadoma, verjetno zaradi srčne kapi", umrl, a dokaza o tem niso predložili.

Leta 1991 je ruska vlada zadolžila Vjačeslava Nikonova, naj razišče Wallenbergovo usodo. Nikonov je ugotovil, da so Wallenberga leta 1947 v Lubjanki usmrtili, morda kot poskusnega zajčka za strup C-2, ki ga je v zaporniškem laboratoriju preizkušala sovjetska tajna služba.

Leta 2000 se je nato javil Aleksander Nikolajevič Jakovlev, ki je prav tako trdil, da so Wallenberga usmrtili v Lubjanki leta 1947 s strelom v glavo, kar naj bi mu zaupal Vladimir Krjučkov, nekdanji policijski načelnik sovjetske tajne službe, ki pa ni pojasnil, zakaj je bil Wallenberg ubit ali zakaj je vlada o tem lagala. Skupini "dobro obveščenih" se je pridružil še general Pavel Sudoplatov, ki je povedal, da je Wallenberga zastrupil Grigori Mairanovski, zloglasni morilec sovjetske varnostno-obveščevalne službe NKVD.

Častni državljan petih držav
Leta 2000 je ruski tožilec Vladimir Ustinov podpisal razglas, po katerem je posmrtno rehabilitiral Wallenberga in njegovega voznika kot "žrtvi politične represije".

Wallenberg je prihajal iz ene najmočnejših švedskih poslovnih dinastij in je med služenjem kot posebni odposlanec Švedske v Budimpešti med julijem in decembrom 1944 več tisoč Judom izdal začasne švedske potne liste, da so lahko pobegnili na Švedsko, in jih gostil v stavbi, ki je imela status švedskega ozemlja.

Zaradi svojih dejanj je Wallenberg posmrtno postal častni državljan ZDA, Kanade, Madžarske, Avstrije in Izraela, leta 2012 pa mu je ameriški kongres podelil zlato kongresno medaljo.

Za uradno razglasitev Wallenbergove smrti je švedski davčni urad zaprosila banka SEB, izvršiteljica njegove zapuščine. Davčni urad je dejal, da bodo odločitev sporočili v roku pol leta.