Nekoč skupina elitnih vojakov za posebne, a zelo redke misije, ki je postala znana kot bojna skupina, ki je ubila Osamo bin Ladna, se je v dobrem desetletju preoblikovala v vsestranski stroj za iskanje in odstranjevanje zločincev. Uradno ekipa 6 ne obstaja pod takim imenom, temveč gre za enoto za posebne operacije, natančneje za posebno mornariško bojno razvojno skupino (Naval Special Warfare Development Group), znano pod okrajšavo DevGru.

Kot so v obsežnem dosjeju, prejšnji teden objavljenem v New York Timesu, zapisali njegovi avtorji, današnja vloga tjulnjev kaže nov način vojskovanja: ne gre za bitke na bojnem polju, kjer bi preštevali zmage in poraze, temveč za nenehno "pospravljanje" osumljenih skrajnežev, ki poteka povsod po svetu.

Čeprav je vse v povezavi z ekipo 6 vojaška skrivnost, pa so se avtorji vseeno dokopali do nekaterih zanimivih odkritij: prek številnih intervjujev z zdajšnjimi in nekdanjimi člani omenjene enote tjulnjev ter tudi z nekaterimi vladnimi dokumenti so razkrili zapleteno in provokativno zgodbo.

Z bojevanjem v Afganistanu in Iraku ter na številnih krajih drugod po svetu so člani enote v dobrem desetletju dejansko močno zabrisali mejo med vojakom in vohunom: pri nekaterih svojih dejavnostih tesno sodelujejo tudi s Cio in drugimi obveščevalnimi agencijami.

Tjulnji ali SEAL je oznaka za Sea, Air, Land forces, torej pomorske, zračne in kopenske sile, ki jih je dal leta 1962 ustanoviti takratni ameriški predsednik John F. Kennedy in veljajo za elitno posebno enoto ameriške vojne mornarice. Ekipa 6, najelitnejša od enot znotraj tjulnjev, pa je bila vzpostavljena šele desetletja pozneje. Natančneje, po neuspeli reševalni akciji 53 zajetih ameriških talcev na ameriškem veleposlaništvu v Teheranu leta 1980. Glavna vzroka za neuspelo akcijo, v kateri je v trčenju dveh zračnih posadk umrlo osem vojakov, sta bila slabo načrtovanje in slabo vreme.

Mornarica je zato takrat poveljniku Richardu Marcinku, vietnamskemu veteranu, naložila, da vzpostavi enoto znotraj tjulnjev, katere glavna naloga bi bila hiter odziv na teroristične krize (ugrabitve ...). Izbral je ime ekipa 6, da bi zavedel sovjetske analitike. To je bil namreč čas hladne vojne, enoto pa je poimenoval ekipa 6, da bi Sovjeti verjeli, da je ekip dejansko več. Dejansko sta namreč obstajali le dve. Dve bojni enoti sta bili v skladu z barvami mornarice poimenovani modra in zlata enota, sestavljali pa so jih fantje, ki so pogosto hodili po robu zakona (o zdajšnji sestavi tjulnjev preberite v enem od okvirčkov).

Kot je pozneje v svoji avtobiografiji razkril Marcinko, sta bila rekrutiranje in krepitev moštvenega duha znotraj enot pogosto povezana z alkoholom: njegovi sestanki, kjer se je pogovarjal s potencialnimi kandidati za enoto, so dejansko pogosto potekali v barih. Kmalu se je fantov prijel vzdevek slabi fantje v modrem, kajti pogosto so med urjenji kršili zakone s prehitro vožnjo pod vplivom alkohola in zlorabo narkotikov, neredko pa so tudi razbili najeta vozila.

A zanje so veljala drugačna pravila, in kdor koli jim je poskušal stopiti na prste, je po navadi potegnil ta kratko. Tako se Ryan Zinke, nekdanji član tjulnjev, zdaj pa republikanski kongresnik iz Montane, spominja dogodka, ko so člani ekipe 6 na križarki simulirali reševalno akcijo v primeru ugrabitve na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992. Zinke je admirala Williama McRavna, poveljnika poveljstva posebnih enot, ki je pozneje med drugim nadzoroval operacijo lova na Osamo bin Ladna, takrat pospremil v bar v spodnjem delu ladje. "Ko je odprl vrata, me je prizor spomnil na Pirate s Karibov," se spominja Zinke. Admiral je bil zaprepaden ob pogledu na dolgolase, zaraščene in z uhani navešene operativce. "To je moja mornarica?! Ti fantje so v moji mornarici?!" je bil razjarjen McRaven.

To je bil začetek temeljite preobrazbe ekipe 6, ki je sledila v naslednjih letih. Člani ekipe so danes bolj izobraženi, bolje fizično pripravljeni, starejši in zrelejši kot nekoč, še vedno pa so znani po tem, da radi preizkušajo meje zakonitega in dovoljenega. Pripadniki ekipe 6 postane približno polovica tjulnjev (teh je skupno okoli 3400), ki se potegujejo za vstop v najelitnejšo enoto.

Ekipa 6, ki jo sestavlja 300 operativcev in okoli 1500 članov podpornega osebja, je v preteklih desetletjih uspešno izvedla več tisoč operacij, vendar pa se, predvsem v zadnjih letih, pojavljajo vse več očitkov o njihovi čezmerni uporabi sile in številnih mrtvih civilistih, ki so stranska posledica operacij. Potem ko so v javnost pricurljale nekatere "napake" tjulnjev, se je zunanji vpogled v delovanje skupine, ki je bil že tako minimalen, še omejil. Poveljstvo združenih posebnih operacij ZDA (JSOC), ki nadzoruje operacije tjulnjev, je izvedlo svoje interne preiskave v le redkih primerih, skoraj nikoli pa primera ne predajo nadaljnjim preiskovalnim enotam znotraj mornarice. "JSOC preiskuje JSOC, in to je dejansko del problema," pravi eden od nekdanjih visokih vojaških uradnikov, ki ima bogate izkušnje s posebnimi operacijami.

Kongres noče vedeti preveč
Kot so zapisali avtorji članka, gre za enega od sogovornikov, ki so bili pripravljeni na sodelovanje z njimi, vendar le če ostanejo anonimni. Pri nadzoru ekipe 6 tjulnjev so vsi zelo previdni. "To je področje, za katerega je jasno, da kongres o njem noče vedeti preveč," je dejal Harold Koh, nekdanji visoki svetovalec State Departmenta.

Če imate ob omembi pripadnika tjulnjev pred očmi zgolj podobo izjemno natreniranega vojaka v popolni bojni opremi, se krepko motite. Njihovo današnje delovanje to podobo močno presega: številne vohunske postaje vodijo bodisi kot zaposleni v različnih podjetjih, bodisi kot zaposleni na različnih komercialnih ladjah, bodisi kot navidezni pari, zaposleni na veleposlaništvih po vsem svetu.

Njihov cilj je vedno isti: izslediti ljudi, ki jih ZDA želijo ubiti ali zajeti. Po letu 2001 se je financiranje enote močno povečalo, kar je privedlo do znatne okrepitve enote. To zdaj sestavlja 300 bojnih vojakov, imenovanih operativci (ne marajo, da jim rečejo komandosi) in 1500 članov podpornega osebja. Sedež šeste ekipe je v Dam Necku, ki je del pomorskega oporišča Oceana v zvezni državi Virginija. Daleč od oči javnosti je sedež ne le 300 operativcev, temveč tudi njihovih pilotov, strokovnjakov za bombe, inženirjev, medicinskega osebja in obveščevalnih enot, ki so opremljene z najbolj dodelano opremo za nadzorovanje in vohunjenje.

Nekateri nekdanji člani ekipe 6 so izrazili dvom, da je nenehno povečanje števila operacij škodilo statusu elitne enote. Namesto samo s posebnimi operacijami se namreč elitno izurjeni vojaki zdaj ukvarjajo tudi z manj pomembnimi misijami. Kot piše New York Times, so tako enote ekipe 6 v Afganistan poslali, da bi izsledile vodilne člane Al Kaide, potem pa so tam več let leta dejansko izvajale operacije proti malo pomembnim talibanskim in drugim bojevnikom.

Cena je bila visoka: v zadnjih 14 letih je umrlo več članov ekipe 6 kot prej v celotni njeni zgodovini. "Vojna ni lepa stvar, kakor ZDA zmotno mislijo, da je," pravi Britt Slabinski, upokojeni tjulenj, ki se je bojeval v Afganistanu in Iraku. "Vojna je čustvena: človek dolgo obdobje ubija druge ljudi. To v tebi prebuja najhuje. Hkrati pa v tebi prebudi najboljše."

Učinkovite operacije so vsem všeč
Podobno kot Cijini napadi s troti pa so učinkovite operacije omenjene enote za posebne operacije za oblasti dobrodošla alternativa dragim in dolgotrajnim vojnam. Res pa je tudi, da v tančico skrivnosti ovito delovanje ekipe 6 dejansko onemogoča oceno uspešnosti in tudi posledic delovanja enote. Ni natančnih podatkov glede ranjenih in mrtvih, prav tako pa ni mogoče izmeriti razsežnosti sovraštva, ki ga ameriške enote vzbujajo v državah, kjer delujejo.

Tjulnje in pripadnike enote Delta Force, posebne enote ameriške kopenske vojske, so njihovi uspehi pripeljali do statusa, da sta ju zadnja dva predsednika (George W. Bush in Barack Obama) redno pošiljala na čedalje daljši seznam težavnih krajev sveta, kjer je potrebno njuno posredovanje: Sirija, Irak, Afganistan, Jemen, Somalija ...

Nekdanji demokratski senator iz Nebraske Bob Kerrey, ki je bil član tjulnjev med vietnamsko vojno, zato opozarja na preveliko uporabo ekipe 6 in drugih enot za posebne operacije. "Postali so nekakšna enota na klic, ko kdor koli kadar koli potrebuje, da je nekaj urejeno," je kritičen, hkrati pa dodaja, da se ameriški voditelji vedno zanašajo na njihovo delovanje v položajih, ko imajo na voljo grozno in malce manj grozno odločitev, skratka v primerih, ko dejansko nimajo izbire.

Poveljstvo združenih posebnih operacij ZDA, pod katerega poveljstvo tjulnji spadajo, nikoli ne izrecno komentira delovanja ekipe 6, so pa priznali, da so po 11. septembru 2001 njihove enote sodelovale v več deset tisoč odpravah in operacijah po vsem svetu. Ob tem so v poveljstvu poudarili, da njihove enote izpolnjujejo najvišje standarde, ki jih zahtevajo ameriške oborožene sile: njihovi vojaki so izurjeni za delovanje v zapletenih in hitro spreminjajočih se razmerah.

Vojaki so namreč bili večkrat tarče hudih kritik o čezmerni uporabi sile. "Vse obtožbe o nepravilnem delovanju jemljemo zelo resno," so sporočili iz poveljstva in ob tem dodali, da "z odkritimi dejstvi operirajo vojaške in pravosodne oblasti." Zagovorniki tjulnjev o nevidnih vojakih in njihovih prijemih pričakovano ne dvomijo. "Če želite, da te enote občasno prekoračijo pravila mednarodnega prava, potem gotovo ne želite, da to pride v javnost," pravi James G. Stavridis, upokojeni admiral in nekdanji vrhovni poveljnik Natovih sil. Kot dodaja, mora ekipa 6 še naprej delovati v senci.

Velik vpliv na spremembo delovanja ekipe 6 je imelo bojevanje v Afganistanu. Marca 2002 je v kaotični operaciji na gori Takur Gar blizu pakistanske meje iz helikopterja padel pripadnik ekipe 6 Neil C. Roberts. Zajeli so ga pripadniki Al Kaide in ga ubili ter iznakazili, preden je ameriškim enotam uspelo priti do tja. To je bila prva večja bitka ekipe 6 v Afganistanu, Roberts pa je bil njen prvi padli član. Člani so bili nad načinom, kako je bil iznakažen, pretreseni.

Začelo se je novo obdobje bojevanja, ki je bilo veliko bolj neusmiljeno: tjulnji so ubitim skrajnežem nemalokrat med drugim rezali skalpe in prste, da so potem z DNK-jem preverjali njihovo identiteto, piše New York Times. Po operaciji marca 2002, ko je večina bin Ladnovih privržencev prebegnila v Pakistan, se je število operacij ekipe 6 močno zmanjšalo. V tistem obdobju je namreč zanjo veljala prepoved lova na talibanske bojevnike in pripadnike Al Kaide na pakistanskih tleh, saj ZDA niso želele tvegati poslabšanja odnosov s Pakistanom.

Ekipa 6 je tako obtičala v zračnem oporišču blizu Kabula. Ker pa na drugi strani za Cio niso veljale ozemeljske omejitve, je ekipa 6 sčasoma začela sodelovati z njo. Šlo je za operacije, ki so bile del programa Omega, in ki so tjulnjem omogočale izvedbo operacij proti talibanom in drugim skrajnežem tudi v Pakistanu. Pri Omegi so se Američani zgledovali po programu Phoenix, podobni operaciji iz časa vietnamske vojne, med katero so Cijini obveščevalci in posebne enote izvajale umore in zasliševanja, s katerimi so skušale odstraniti vietkonške gverilske skupine v južnem Vietnamu.

Ker pa je bila obsežna izvedba operacij v Pakistanu vseeno preveč tvegana, so se v programu Omega osredotočili predvsem na sodelovanje afganistanskih Paštunov - ti so namreč izvajali vohunske naloge na območju pakistanskih plemen, in sodelovanje afganistanskih milic (ki so jih izurile Cijine enote) v nočnih operacijah v Afganistanu.

To je bilo obdobje, ko so se vse bolj stopnjevali spopadi v Iraku, Pentagon je svojo pozornost preusmeril tja, v Afganistanu pa so talibani znova okrepili svoje delovanje. General Stanley A. McChrystal, ki je bil takrat na čelu poveljstva združenih posebnih operacij ZDA (JSOC), je zato leta 2006 ukazal, naj ekipa 6 tjulnjev in druge posebne enote znova okrepijo svoje delovanje v Afganistanu. To je potem privedlo do več let trajajočih t. i. nočnih operacij: izjemno izurjena ekipa 6, ki je bila ustanovljena za izvajanje najbolj tveganih operacij, se je tako namesto njim vse bolj posvečala sicer nevarnemu, a vendarle rutinskemu bojevanju na terenu. Poleti 2006 je minilo v znamenju iskanja "srednje pomembnih" talibanov v Kandaharju zato, da bi jih ti privedli do vodij.

Ko ubijanje postane rutina
Natančni podatki, koliko napadov je v teh letih izvedla ekipa 6, javnosti niso znani. Ameriški vojaški uradniki so sicer vztrajali, da v večini operacij ni bil izstreljen noben strel. Toda resnica je drugačna: po besedah članov ekipe 6 je bilo med letoma 2006 in 2008 več intenzivnih obdobij, ko so več tednov zaporedoma vsako noč ustrelili od 10 do 15 ljudi, včasih celo 25. Številčno povečanje operacij je tudi pri samih vojakih močno okrepilo njihovo brezkompromisnost: "Ti festivali ubijanja so postali rutina," je dejal eden od nekdanjih članov šeste ekipe.

Uradno so poveljniki na višjih položajih vztrajali, da tovrstni boji pomagajo pri razbijanju talibanskih mrež, toda številni člani šeste ekipe močno dvomijo, da so njihova dejanja dejansko kaj pripomogla k temu. "Na eni točki ni bilo več pomembno, ali so bili talibanski poveljniki, finančni podporniki, pomočniki pri oskrbi, ..." je povedal še en nekdanji tjulenj. "Leta 2010 so vojaki preganjali ulične bandite. Najbolj izurjena enota na svetu je preganjala ulične bandite!" je do delovanja tjulnjev kritičen še en nekdanji član.

V nasprotju s tjulnji so člani enote Delta Force, ki predstavljajo elitno enoto ameriške kopenske vojske, znani po tem, da se držijo pravil, predvsem pa je pri njih veliko bolj čutiti pečat stroge vojaške hierarhije in reda. Njeni člani so namreč vsi vojaki, ki gredo skozi različne stopnje izobraževanja in napredovanja, medtem ko je pri tjulnjih veljalo, da številnih prihajajo iz nevojaških vrst. A za oboje velja strogo načelo molčečnosti, zato je bilo razkritje dveh tjulnjev, Matta Bissonnetta in Roberta O'Neilla, zanje veliko razočaranje. Bissonnette je izdal dve knjižni uspešnici o šesti ekipi, O'Neill pa je zaslovel kot tjulenj, ki je v televizijskem pogovoru priznal, da je ubil bin Ladna. Zoper oba je mornariška preiskovalna komisija uvedla preiskavo zaradi obtožb, da sta razkrila zaupne podatke.

Tjulnji se sicer le redko znajdejo pod drobnogledom preiskav. V preteklih letih je bilo nekaj primerov, ko so bili obtoženi čezmerne uporabe sile in ubijanja nedolžnih civilistov. Le v redkih primerih so dejansko uvedli interne preiskave, ki pa so se v najslabšem primeru (za vojake) končale tako, da so vpletene vojake poslali domov. Eden od primerov, ki so najbolj odmevali in vrgli slabo luč na tjulnje, je bila operacija v Gazi Kanu v afganistanski pokrajini Kunar. 27. decembra 2009 so ameriške sile, med njimi so bili tudi pripadniki ekipe 6, in afganistanske sile s helikopterji ponoči pristale blizu omenjene vasice. Cilj operacije je bilo prijetje visokih talibanov, končala pa se je s smrtjo desetih ljudi, med njimi je bilo osem šolarjev. Predstavniki ameriške vojske so sprva dejali, da so bili ubiti člani celice skrajnežev, ki so izdelovali razstrelivne naprave, a se je pozneje izkazalo, da ni bilo tako.

Tjulnji so svoje operacije v zadnjih letih sicer tehnično močno izboljšali: tehnološki in vojaški napredek (infrardeči laserji za natančno streljanje ponoči, termalna optika, ki zaznava telesno toploto, termobarične granate, ki so še posebej učinkovite pri rušenju stavb ...) omogoča vse hitrejše, zaradi vse bolj dodelanih dušilcev pa tudi vse tišje operacije. Napak bi torej moralo biti manj.

Spektakularne reševalne operacije talcev
V zadnjih 14 letih so člani ekipe 6 kljub vpetosti v druge dejavnosti izvedli tudi več uspešnih reševalnih akcij, kar je bilo njihova osnovna naloga, zaradi katere je bila ekipa sploh ustanovljena. Prva taka odmevna akcija je potekala leta 2003, kmalu po izbruhu vojne v Iraku, ko so iz bolnišnice rešili zajeto ranjeno vojakinjo Jessico Lynch. Šest let pozneje so člani šeste ekipe poskakali iz tovornih ladij nad Indijskim oceanom in s pomočjo posebej izdelanih hitrih čolnov v bliskoviti akciji rešili Richarda Phillipsa, kapitana ladje Maersk Alabama, ki so ga zajeli somalijski akciji. Pri tem so ubili tri pirate.

Zelo uspešno akcijo, ki jo njihovi vodje radi postavljajo kot vzorčen primer, so tjulnji izvedli leta 2012, ko so v Somaliji rešili ameriško dobrodelno delavko Jessico Buchanan in njenega danskega kolega Poula Hagna Thistada. Pri tem so uporabili posebno padalsko tehniko prostega pada, ko s padalom skočili z visoke višine in potem skrivaj prečkali mejo. Omenjena tehnika je izjemno nevarna in v preteklih letih je že med njenim treningom umrlo več vojakov. Vojaki so se pritihotapili v bližino Buchanonove, ki so jo obkrožali ugrabitelji, in v usklajeni akciji pokončali devet ugrabiteljev. "Dokler se niso identificirali, nisem verjela, da je bilo reševanje sploh mogoče," je pozneje dejala Buchananova.

Vendar pa ne gre vedno vse po načrtih, tudi pri tako izurjenih vojakih ne. Leta 2010 so člani ekipe med poskusom reševanja Linde Norgrove, 36-letne britanske humanitarne delavke, ki so jo zajeli talibani, veliko napako naredili že v prvih minutah. Najnovejši član ekipe se je takoj po skoku iz helikopterja in spustu po vrvi na bližnjem hribu zmedel. Njegova pištola se je zataknila, zgrabila ga je panika in v hipu je zagnal granato, saj je menil, da se v grmovju skrivata dva talibana. Sledil je navzkrižni ogenj, v katerem je umrlo več talibanov, tjulnji pa so potem našli truplo ugrabljene delavke. Pozneje se je izkazalo, da so bili zanjo usodni drobci granate. Skupna preiskava ameriške in britanske vlade je potrdila, da je vojak kršil pravila, ki veljajo v primeru reševanja talcev. Moral je zapustiti ekipo 6, ne pa tudi tjulnjev.

"Ko sem bil član tjulnjev, smo vedno stremeli za bojem, vojnami. In ti fantje so jih vedno našli," je dejal Zinke.