Gre za migrantske delavce s plantaž okoliške ravnine Gioia Tauro, ki se čedalje številčneje spopadajo z dvema stiskama: prva je brezpravnost na trgu dela, druga pa so zaostreni pogoji za zakonitost bivanja v Italiji.

Zdaj so tiste s pravico do humanitarne zaščite preselili v novo šotorišče civilne zaščite, drugi azilanti pa naj bi dobili postelje v begunskih centrih. Tisti brez urejenega statusa pa bodo po domnevah humanitarnih delavcev že jutri postavili nove barake. Brez bančnega računa in pogodbe o zaposlitvi stanovanj tudi drugim ne odda nihče.

Migranti iz San Ferdinanda so del mnogo številčnejše skupnosti, ki pozimi obira agrume v Kalabriji, poleti pa se preseli na plantaže paradižnika v Apuliji. Za celodnevno delo dobijo od 20 do 30 evrov ‒ pogosto na črno. Država doslej ni pokazala odločnosti pri reševanju njihovih pravic, saj konkurenčnost tehnološko zaostalega južnoitalijanskega kmetijstva temelji na nizkih cenah dela. Minister Luigi Di Maio, pristojen tudi za delo, napoveduje uzakonitev instituta minimalne plače, ki ga Italija doslej ni poznala. Kot najnižjo urno postavko omenja devet evrov.

Notranji minister Matteo Salvini za letos načrtuje, da naj bi Italija vrnila v izvorne države več nezakonitih migrantov, kot jih bo iz njih prišlo. Po podatkih ministrstva se je v Italiji od začetka leta izkrcalo 335 ljudi, v domovino pa so jih vrnili 1100. Na milanskem Inštitutu za mednarodne študije ISPI so kljub temu izračunali, da naj bi število nezakonitih migrantov v Italiji do konca prihodnjega leta naraslo za 130 tisoč ljudi ‒ pretežno zaradi ostrejših pogojev za mednarodno zaščito v državi.