Grozljive usode tistih, ki se niso strinjali s Francovim režimom, le počasi prihajajo na plan. Foto: Reuters
Grozljive usode tistih, ki se niso strinjali s Francovim režimom, le počasi prihajajo na plan. Foto: Reuters
Španija
Najdba in izkopavanje grobišč je zahtevna naloga, pri kateri sodelujejo različni strokovnjaki. Foto: Reuters
Španija
Spomin na žrtve Francove diktature. Foto: EPA
Španija
Številna grobišča so v bližini pokopališč. Foto: Reuters
Lorca
Lorco naj bi nacionalisti ubili v Granadi, kjer so mu postavili tale spomenik. Foto: EPA
Španija
Množično grobišče v Saucedi blizu Cadiza, ki so ga odkrili leta 2011. Foto: EPA

80 let po izbruhu državljanske vojne, ki je zaznamovala življenje več generacij, si oblasti posameznih mest začenjajo prizadevati, da bi identificirali in pokopali žrtve ter zaprli to boleče poglavje zgodovine.

Mestne oblasti v Valladolidu so tako prižgale zeleno luč za začetek izkopavanja grobišča, ki leži na neoznačenem mestu na pokopališču, v njem pa so po oceni arheologov trupla več kot 1.000 moških in žensk. Od aprila so strokovnjaki iz treh grobov izkopali ostanke 185 trupel, ki so jih poslali forenzičnim arheologom, da bi jih skušali z njihovo pomočjo identificirati. S pomočjo impulzov radarjev so začeli preiskovati tudi okolico in tam našli še več neoznačenih grobišč.

"Gre za vprašanje nacionalnega dostojanstva in človekovih pravic, in ne odpiranja ran preteklosti," pravi župan Valladolida Oscar Puente. Mestni svet je za zaposlitev strokovnjakov za iskanje grobišč namenil 25.000 evrov. "Nismo mogli samo gledati stran."

Žrtve so usmrtili po obsodbi na zunajsodnih sojenjih ali pa so jim prerezali vratove, pojasnjuje grozljive usode Julio del Olmo, eden izmed arheologov, ki nadzoruje izkopavanje grobov. Da bi preprečili smrad in širjenje bolezni, so trupla po usmrtitvah prekrili z živim apnom, kljub temu pa del Olmo ocenjuje, da je bilo ob tako velikem številu trupel nemogoče preprečiti širjenje vonja.

Eden izmed ostarelih vaščanov, Abilio Perez, je dolga desetletja polagal cvetje na neoznačenem mestu v bližini pokopališča. Duhovnik je namreč povedal enemu izmed sorodnikov, da sta tam trupli njegovega tasta in svaka, ki so ju Francove sile usmrtile jeseni leta 1936. Dolga desetletja so oblasti zanikale, da bi bila tam resnično grobišča. "Tja smo postavili križ, pa so ga odnesli," je dejal Perez.

Državljanska vojna kot posledica večdesetletnih razpok
Španska državljanska vojna je bila posledica globoke delitve znotraj španske družbe in politike, ki se je povečevala z desetletji. Proces politične polarizacije, ki je zaznamoval drugo špansko republiko (to so razglasili leta 1931, njen konec pa je leta 1939 predstavljala vdaja zadnjih republikanskih sil nacionalistom pod vodstvom Franca), pa se je po izbruhu vojne še razširil.

Po dobro načrtovani vojaški vstaji, ki se je začela 17. julija 1936, ko so uporniške nacionalistične vojaške sile zajele več vojaških postojank na različnih koncih Španije, začenši na severu Maroka, se je država hitro začela deliti na predele, kjer so bili naklonjeni republikancem, ki so podpirali izvoljeno oblast druge španske republike, ter na predel pod nadzorom nacionalistov oz. falangistov, ki jih je sprva vodil Jose Sanjurjo, po njegovi smrti v letalski nesreči julija 1836 pa od septembra istega leta general Francisco Franco. Nacionalisti so bili predvsem katoličani, veleposestniki, vplivni vojaki in številni poslovneži, medtem ko so bili pripadniki republikancev delavci in izobraženci iz srednjega sloja.

Rdeči in beli teror na pohodu
Samo v prvih nekaj tednih vojne je bilo ubitih okoli 50.000 ljudi, ki so jih ujeli na napačni strani, med njimi je bil tudi pesnik in dramatik Federico Garcia Lorca, čigar truplo ni bilo nikoli najdeno, njegovo smrt pa je bilo v času Francovega režima prepovedano omenjati. Izbruh državljanske vojne je odprl vrata brezumnemu nasilju in obračunavanju nasprotnih strani. Kot se je izkazalo, sta obe strani izvajali poboje celo v istih vaseh.

Medtem ko so nacionaliste podpirale fašistične nemške (v vojni se je bojevalo okoli 16.000 nemških vojakov), italijanske (na vrhuncu bojev so Francu poslale 50.000 vojakov in ga oskrbovale z vojaško opremo) in portugalske oblasti (vojaška oprema), sta republikance odkrito podprla Sovjetska zveza in Mehika, velesile, kot so ZDA in Velika Britanija, pa so ostale nevtralne.

V povezavi s časom španske državljanske vojne se pojavljata dva izraza: beli in rdeči teror. Z rdečim terorjem zgodovinarji označujejo različna dejanja nasilja, od pobojev do napadov, ki so jih v času državljanske vojne, predvsem poleti 1936, izvedle različne levousmerjene skupine, njihove žrtve pa so bile predvsem duhovščina, katoličani, bogati veleposestniki, industrialci in politiki. Številke o žrtvah so različne, gibljejo se v razponu od 38.000 do 72.000 žrtev.

Na drugi strani pojem beli teror označuje brutalna dejanja Francovih nacionalistov, ki so brez sojenja obračunavali s svojimi nasprotniki: izginotja in usmrtitve so bile del državne politike, znane pod imenoma čistka (špansko limpieza). V času državljanske vojne naj bi po nekaterih ocenah umrlo okoli 100.000 ljudi, po vojni pa še 50.000, po drugih ocenah pa več kot 200.000. Samo v Sevilli je bilo ustreljenih okoli 8.000 ljudi, v Cordobi je bilo ubitih 10.000, v Badajozu pa med 6.000 in 12.000 ljudi.

Po zmagi, Franco jo je razglasil 1. aprila 1939, je uvedel diktaturo, ki je trajala do njegove smrti 20. novembra leta 1975. V tem času je skoraj pol milijona Špancev zapustilo svojo domovino, oblasti pa so uničile na tisoče dokumentov v povezavi z žrtvami Francovega režima.

Kot je znano, je na tisoče žrtev pokopanih v grobiščih, ki naj bi jih bilo okoli 2.000, od tega samo v Andaluziji več kot 600. Največje med njimi je skupni grob na pokopališču San Rafael na obrobju Malage, kjer naj bi bilo več kot 4.000 trupel.

Zakon o amnestriji zavrl odstiranje temnega poglavja
Po Francovi smrti je leta 1977 španska vlada sprejela zakon o amnestiji, v skladu z njim so bili vsi politični zločini podpornikov diktature oproščeni preganjanja. Leta 2008 je sodnik Baltasar Garzon kot prvi v zgodovini odredil preiskavo o izginotju in umorih 114.000 žrtev diktature med letoma 1936 in 1952. Pravni temelj preiskave je bilo dejstvo, da je množični umor zločin proti človeštvu, ki ne more biti subjekt amnestije ali drugih omejitev. Maja 2010 so sodnika obtožili, da je kršil pogoje splošne amnestije in prekoračil svoja pooblastila, zato je bilo njegovo sodelovanje pri preiskavi suspendirano. Septembra istega leta je argentinski sodnik znova odprl preiskavo zločinov, storjenih v času španske državljanske vojne in med Francovo diktaturo, v zadnjih letih pa je preiskavo o zločinih v tem obdobju zahtevalo tudi že več mestnih svetov, med njimi v Pamploni in Zaragozi. Počasi se torej Španija le spoprijema z bolečim poglavjem svoje zgodovine.

Čeprav so grobišča desetletja ostala nedotaknjena, kot neme priče grozljive vojne, pa so v zadnjih letih mlajše generacije začele kopati po preteklosti in se spopadati s težko zapuščino. Del Olmo ocenjuje, da je izkopavanje grobov pozitiven znak, vendar pa hkrati opominja, da so sorodniki večine žrtev, ki bi jih še lahko identificirali oz. ki vedo kaj o njih, že močno v letih, številni so že pokojni.