skupaj zbežati.

Tisti večer je 18-letni Ghani Rehman vedel, kaj ga čaka, zato ni želel večerjati z družino, ampak je dejal, da bo raje počakal v svoji sobi. Tam se je poslovil od sester in vsaki v spomin podaril metin bonbonček, poroča Guardian.

24 ur pred Ghanijevim umorom je enaka usoda dočakala njegovo sosedo in nesojeno izvoljenko, 15-letno Bakhtajo, s katero je skušal mladenič pobegniti iz revne soseske Karačija Ali Brohi Goth, kjer sta živela. Starši so Bakhtajo privezali in usmrtili z elektriko. 10 minut jo je bilo treba stresati, da je umrla.

Enako je oče nameraval storiti z Ghanijem. Po večerji je s pomočjo svojega brata sina privezal na posteljo z golimi električnimi žicami in ga začel ubijati. Po četrt ure mučeni fant še kar ni umrl, zato je posredoval njegov stric in ga zadavil. Vse ženske so, medtem ko sta očeta pokončevala otroka, umaknili iz hiš. Par so še isti večer pokopali na lokalnem pokopališču, deset metrov narazen. Tamkajšnji pogrebnik je povedal, da sta bili trupli ožgani od opeklin, ko ju je spustil v grob.

Umori iz časti značilnejši za vaške skupnosti
V Pakistanu so t. i. umori iz časti močno razširjeni, žrtve pa so večinoma ženske in dekleta. Več Pakistank ubijejo bližnji družinski člani zaradi očitane nemoralnosti, kot pa je ubitih Pakistancev v terorističnih napadih. A umora najstnikov v Ali Brohi Gothu sta vseeno šokirala Karači, največje pakistansko mesto.

Neobičajna je bila že sama brutalnost dejanja, in čeprav se tudi v mestu dogajajo umori iz časti, pa o teh skoraj izključno poročajo iz vaških skupnosti na podeželju kjer vaški sveti vodijo vzporedne pravosodne sisteme. "Tudi v Karačiju so posamezna območja, kjer živijo po načelih plemenskih kultur, a niti pomislili nismo, da do te mere," je povedala Mahnaz Rahman, direktorica fundacije Auraf za pravice žensk, ki pojasnjuje, da zunaj sekulariziranega srednjega razreda nekatere skupnosti postajajo bolj goreče v svojih konservativnih nazorih.

Pakistanska komisija za človekove pravice poroča o povprečno 650 umorih iz časti na leto, a ker večina ni prijavljenih, je realna številka verjetno precej višja.

S prevaro zvabili par nazaj
Ghani in Bakhtaja sta se poznala od otroštva. Ona je živela v drugem nadstropju na novo zgrajene hiše z razgledom na prašno parcelo, na kateri stoji opečnat dom Ghanijeve družine. Po navedbah Bakhtajinega strica sta imela najstnika "razmerje", čeprav ni jasno, kaj točno naj bi to pomenilo. Ghani je slovel kot delaven, dobro vzgojen fant, ki je opravljal dve službi. O Bakhtaji sosedje kaj dosti ne vedo povedati, saj se morajo ženske po tamkajšnjih običajih bolj ali manj skrivati v hiši.

Ghani je večkrat skušal od njenih staršev dobiti dovoljenje za dekletovo roko, a so ga zavrnili. Nazadnje je par pobegnil, z gotovino in nakitom, ki ju je ona spravljala na stran. Uspelo jima je priti do Hyderabada, tri ure vožnje proti zahodu, ko je poklical Bakhtajin oče in ji dejal, da sta družini privolili v poroko, zato se lahko varno vrneta. A vse skupaj je bila le ukana.

Aretacije storilcev
Očeta sta se sprva res dogovorila. Muhammad Afzal, Ghanijev oče, se je zavezal, da bo Hikmatu Khanu, Bakhtajinemu očetu, za poroko dal dve svoji hčerki, kravo in gotovino v vrednosti 4.000 evrov. Dogovor naj bi bil tajen, a starejši sorodnik Sirtaj Khan je zanj izvedel in ga razkril skupnosti, ob tem pa zahteval smrtno kazen za prešuštniški par. Da bi se ognila javni sramoti, sta se očeta strinjala s Khanom, ki ga sosedje opisujejo kot "zlobnega". Medtem ko je policija po ubojih aretirala oba očeta in Ghanijevega strica, je Khan pobegnil v Afganistan, še navaja Guardian.

Čeprav se o njih ne govori pogosto, postajajo umori znotraj družine vse pogostejši tudi v Karačiju, pravi Zia Ur Rehman, novinar, ki je prvi poročal o zgodbi. "Priseljenci pripeljejo s seboj svojo kulturo, pravila in drugo, ko se preselijo v urbana središča. V Karačiju tako nekateri plemenski predstavniki, namesto da bi se obrnili na sodišča, vzamejo pravico v svoje roke. Tradicionalno."

Po umoru je Bakhtajina mama aktivistom za človekove pravice povedala, da možu za njegovo dejanje odpušča, čeprav se z njim ne strinja. Kot je povedala ena od njenih sorodnic, je mama v zelo slabem stanju in je nehala govoriti. "Ženske so ranljive in preplašene. Svoje moške si želijo nazaj, saj so z njihovimi aretacijami ostale brez finančne podpore," je povedala Mahnaz Rahman.