Boštjan Videmšek in Jure Eržen že od leta 1998 sestavlja udaren Delov poročevalski dvojec. V letih 2009, 2010 in 2011 je prejel nacionalno novinarsko nagrado v okviru natečaja Evropske komisije in bil trikrat v ožjem izboru za evropsko novinarsko nagrado. Foto: BoBo
Boštjan Videmšek in Jure Eržen že od leta 1998 sestavlja udaren Delov poročevalski dvojec. V letih 2009, 2010 in 2011 je prejel nacionalno novinarsko nagrado v okviru natečaja Evropske komisije in bil trikrat v ožjem izboru za evropsko novinarsko nagrado. Foto: BoBo

Grško zadolževanje je bilo seveda noro in iracionalno, tako kot uživanje mamil. A ves čas je bilo jasno, kdo je tu preprodajalec in kdo uporabnik. Kaznovani pa so bili izključno samo uporabniki - in to s strihninom.

Ko prihajajo zdaj turisti nazaj iz Grčije in mi govorijo, kako v svojih člankih pretiravam, mi gre na bruhanje. Čas je za obračun, magari fizični. Apatija bi morala biti prepovedana z zakonom.

38-letni Videmšek je v svojih 12 letih med drugim poročal iz Afganistana, Iraka, Somalije, Demokratične republike Kongo, Sudana, Pakistana, Izraela in Palestine, Libanona, Kosova, Kavkaza, srednje Azije, Libije, Egipta, Sirije, Turčije ter prizorišč cunamija v jugovzhodni Aziji. Foto: BoBo

V diktaturi skrajne sredine ni prostora za družbeni angažma.

Fotografije 45-letnega Eržena objavljajo številni vodilni svetovni časopisi in revije, kot so Newsweek, Le Figaro, Le Monde, The independent, Financial Times in Al-Ahram. Foto: BoBo

Pričakujem, da bo število diktatur po Evropi začelo naraščati. Demokracija je preživet sistem, ker se je tako zlizala s kapitalizmom, da ji je težko verjeti.

Knjigo poleg Videmškovega besedila dopolnjuje 40 Erženovih fotografij.
Poletna scena: Pogovor z Boštjanom Videmškom

Kot je lepo razvidno že iz naslova, je 380 strani dolgo Videmškovo delo popoln in sistematičen pregled uporov v južnem in severnem Sredozemlju. Arabska pomlad na jugu - in njen neslavni epilog - ter počasno umiranje juga Evrope, ki ga je sever spremenil v prostor cenene delovne sile, kjer se talijo družbene in človekove pravice.

PREDGOVOR SLAVOJA ŽIŽKA:
"Videmškova knjiga opisuje proces 'od revolucije h kontrarevoluciji' v južni Evropi; med odlikami knjige je navsezadnje to, da Slovenijo vključi v kontekst evropskega dogajanja. Zaradi brezkompromisne analize zagat radikalnih gibanj, in to s stališča angažiranega borca, je knjiga preprosto obvezno branje za vsakega razmišljajočega državljana. Videmškovo angažirano poročilo nas kruto sooči z dilemo: se je upor splačal?"
"Knjiga Upor je preprosto najboljša analiza sedanje globalne situacije, ne le pri nas, ampak tudi v svetovnem okviru. V racionalni državi bi jo morali natisniti v deset tisočih izvodih in jo zastonj deliti po srednjih šolah kot obvezno berilo za etiko in domovinsko vzgojo – ali kakor koli se že zdaj imenuje predmet, ki je naslednik starega razvpitega samoupravljanja s temelji marksizma."

Poglavje o Egiptu je "dnevnik ukradene revolucije" - kako je vojska večkrat ukradla revolucijo - , sledi žrtvovanje Libije naftnim interesom in Sirija kot vojna poražencev. Grčijo - verjetno najbolj tragično in srhljivo poglavje knjige - Videmšek vidi kot laboratorij mednarodnih finančnih trgov in veliki produkt finančnih manipulacij zahodnih sil. Potem sta tu še poglavji o Španiji in finančnem blitzkriegu na Cipru, ne umanjka pa niti slovensko poglavje z "vstajo zombijev proti vampirjem".

Knjiga je zgodba o uporu - kako se je Sredozemlje uprlo diktaturam na eni strani in neoliberalizmu na drugi. A velika pričakovanja in obeti arabske pomladi so se razblinila v "ledeno dobo", ki jo pooseblja današnja usoda Egipta, največjo ceno pri tem pa je plačala Sirija.
Konec idile
Grčija je za Videmška, več kot očitno, najbolj boleča in osebna točka. Tja hodi po lastnih besedah gledat, kaj čaka Slovenijo. "Grčija leta 2008 je Slovenija leta 2010. Grčija leta 2012 je Slovenija leta 2014," razlaga energično in zavzeto polni knjigarni poslušalcev, ki nikakor niso bili omejeni zgolj na povabljeno sedmo silo, ampak je bilo med njimi zaslediti tudi nekatere izmed tistih "zombijev", ki so pozimi protestirali pred parlamentom. Zdaj od Videmška iščejo odgovore, če je upor lahko optimističen in kakšni so najbolj učinkoviti načini upora.
Vprašanje, če dobijo odgovore, ki bi jim bili po volji. Videmšek, ki Slovenijo vidi kot poosebljeno usodo Sredozemlja (lepo, lagodno življenje, le nekaj dni stran pa nas čaka konec Evrope) slovenskim vstajnikom zameri, da niso ubrali nobene resne politične poti, da niso ponudili nobenih novih obrazov, idej in energije, ki bi prešli obstoječe propadle manifeste iz 90. let.

"Ne potrebujemo marksističnih piflarjev, ampak nekaj novega. Ne potrebujemo jamranja, ampak soočenje," jim govori. "Potem, ko je vstajništvo izgubilo svojega šefa marketinga - Janeza Janšo - je izgubilo tudi ves naboj in se zadovoljilo z dano situacijo. Kot človeku, ki spremlja in navija za upor, je to nesprejemljivo."

Videmškova rešitev so novi obrazi, a ne nujno povsem novi ("Ni čas za radikalno izključevalnost, ki že meji na lustracijo") , morda tisti, ki so se zbežali od politike in se niso hoteli mazati z njo ob slovesu, kakršnega si je pridobila v letih po osamosvojitvi. "Zdaj je čas, ko se odpira prostor. In če se ta prostor ne zasede, ni to krivda obstoječe elite, ampak izključno krivda preveč boječih potencialnih novih obrazov," sklene z napotki vstajnikom.

Impotentna evropska levica
Ob tem izpostavlja tudi, da je Upor knjiga, ki bi jo morali jemati skrajno resno, saj gre za nas. Če je šlo pri prvi knjigi Videmška in Eržena, Vojna terorja (2011) za dogajanje na kriznih žariščih daleč od nas, o eksotičnih zgodbah o grozotah Pakistana, Afganistana in Sudana, za katere Slovenija nima zgodovinskega spomina, gre pri Uporu za lokalizacijo globalnih travm, kjer ni prav nič eksotičnega - razen morda za globoko nereflektirane ljudi.

"Pozabljamo, da najbolj krvav poligon danes, Sirija, meji na evropski prostor. Te zgodbe so naše oziroma prihajajo sem z neustavljivo hitrostjo. Grčija je tipičen primer tega - od mediteranske idile do roba popolnega propada, popolnega organskega gnitja in razpada družbe, v kateri skrajna desna stranka govori že jezik tretjine prebivalstva."

In še:"Evropska levica ni bila nikdar bolj impotentna in povožena kot danes. Zlata zora je stranka, ki bistveno bolj razume prihodnost kot levica, ko deli hrano in kri med ljudi. Ker v prihodnosti bo šlo prav za to - za hrano in kri, ne pa za politične parole o boljšem jutri. Govoriti o 'jutri' pomeni biti danes globoko prepozen."
Vabljeni h klepetu z Boštjanom Videmškom, ki bo 20. avgusta ob 11.00 gost MMC-jeve spletne klepetalnice!

Videmšek bo tudi gost oddaje Poletna scena ob 22.50.

Grško zadolževanje je bilo seveda noro in iracionalno, tako kot uživanje mamil. A ves čas je bilo jasno, kdo je tu preprodajalec in kdo uporabnik. Kaznovani pa so bili izključno samo uporabniki - in to s strihninom.

Ko prihajajo zdaj turisti nazaj iz Grčije in mi govorijo, kako v svojih člankih pretiravam, mi gre na bruhanje. Čas je za obračun, magari fizični. Apatija bi morala biti prepovedana z zakonom.

V diktaturi skrajne sredine ni prostora za družbeni angažma.

Pričakujem, da bo število diktatur po Evropi začelo naraščati. Demokracija je preživet sistem, ker se je tako zlizala s kapitalizmom, da ji je težko verjeti.

Poletna scena: Pogovor z Boštjanom Videmškom