Vaša ocena: 
Ocena 4,5 od 12 glasov
Ocenite to novico!
Pet let po (ne)slavni oranžni revoluciji druga največja evropska država izbira novega predsednika. Ni več prave volilne drame, a Ukrajina ostaja ujetnica enačbe Vzhod-Zahod.
46-milijonska dežela v 2. krogu išče četrtega predsednika v svoji ne ravno dolgi zgodovini, a tokrat na vidiku ni ponarejanja izidov niti "dogajanja ljudstva", čeprav se predsedniški stolček najbolj nasmiha ravno človeku, ki je sprožil oranžno revolucijo. Viktor Janukovič je pripravljen, da se povzpne na vrh, s katerega so ga spravile množice na trgih po vsej državi, ki mu niso verjele, da je konec leta 2004 zmagal na pošten način.
Ravno to priča, da kljub velikim razočaranjem po "revoluciji" in številnim menjavam zavezništev in vlad v trikotniku Juščenko-Timošenko-Janukovič Ukrajina postaja "normalna" država, ki jo čakajo ogromni izzivi in priložnosti, da se dokončno umesti nekje na pol poti med Zahodom in Vzhodom, kjer je že ves čas bila.
Zlata doba Kijeva
Razpetost med Zahodom in Vzhodom sega daleč nazaj v 9. stoletje in obdobje prve vzhodnoslovanske države, ki so jo ob reki Dnjeper ustanovili skandinavski Vikingi. Kijev je bil pod dinastijo Rurikov središče mogočne države, ki je uspevala zaradi trgovine, pravi razcvet pa je doživela, ko se je Vladimir Veliki (vladal 980-1015) pokristjanil. A krščanstvo na ukrajinske stepe ni prišlo iz Rima, ampak iz takrat najmogočnejše evropske države Bizanca in to samo nekaj desetletij pred dokončnim razkolom na katoliško in pravoslavno krščanstvo. V zavesti vseh Ukrajincev (in Rusov ter Belorusov) ima kijevski Rus še danes posebno mesto, saj naj bi to bila zlata doba vzhodnoslovanskih narodov.
Mongolska invazija v 13. stoletju je razbila državo, Kijev je bil leta 1240 povsem uničen. Do trenutka, ko je mesto znova postalo prestolnica samostojne države, je minilo 750 let. Izpraznjeni prostor sta v naslednjih stoletjih zavzeli Poljska in Velika litovska kneževina, ki sta se leta 1569 dokončno združili v "Republiko obeh narodov", pri čemer so vsa ukrajinska ozemlja prešla v poljsko polovico države. Začela se je "polonizacija" višjega plemstva, ki je prehajalo v katolištvo, kar jim je odtujilo pravoslavno kmečko prebivalstvo.
Kozaki in zasuk k Rusiji
Na "divjem vzhodu", kjer se je takrat največja evropska država neprenehoma bojevala s Turčijo in carsko Rusijo, se je krepila vloga svobodnjaških vojakov - kozakov, ki so si sčasoma okoli trdnjave Sič ustvarili tako rekoč samostojno državo Zaporožje. Ker Poljaki niso privolili v koncesije kozakom in priznanje pravoslavja kot enakovredne vere, so se kozaški voditelji sredi 17. stoletja po zaščito obrnili na Moskvo. Leta 1648 je kozaški heteman Bogdan Hmelnicki začel veliki upor proti poljsko-litovski konfederaciji, katerega posledica je bila vključitev levega brega Ukrajine v Rusijo, a temu je sledila 30-letna vojna, ki se je je oprijelo ime "Uničenje".
Rusko carstvo, ki je hitro tudi samo začelo omejevati moč kozakov, je moč samosvojih vojakov ob bregovih Dnjepra zlomilo v bitki pri Poltavi (1709). Rusi so pod vodstvom Petra Velikega uničujoče premagali združene Švede in kozake, ki so se v prizadevanjih za samostojnost povezali s takratnimi vladarji Baltika. Rusija je do celotnega ukrajinskega ozemlja prišla v delitvah Poljske konec 18. stoletja. V tem času pa se je prepad med desnim in levim bregom Dnjepra močno povečal, najbolj oddaljila pa se je Galicija, ki je bila del avstrijske države, a je zaradi večje svobode postala središče ukrajinskega nacionalizma. Na zahodu Ukrajine se je močno okrepila Uniatska cerkev, ki je ohranila pravoslavno obredje, a je priznavala papeža.
Holodomoru sledila še vojna
Ukrajina je postala še bolj razdeljena po I. svetovni vojni, ko so ukrajinski nacionalisti potegnili krajši konec ob ruski državljanski vojni po oktobrski revoluciji. Velik del zahodne Ukrajine je postal del Poljske, medtem ko sta Kijev in levi breg Dnjepra kot komunistična SR Ukrajina postala del Sovjetske zveze. V 30. letih je sledil Holodomor, zaradi prisilne kolektivizacije kmetijstva je sledila največja katastrofa v zgodovini Ukrajine. V letih 1932-33 je v eni najrodovitnejših pokrajin na svetu zaradi lakote umrlo več milijonov ljudi, po zdajšnjih ocenah od 4 do 6 milijonov oz. 20 odstotkov Ukrajincev. Vprašanje Holodomorja, ki ga ukrajinski parlament razglasil za genocid, je še danes boleče in pereče politično vprašanje.
Med II. svetovno vojno je sledilo novo popolno uničenje ukrajinskih pokrajin, med nemško nacistično okupacijo in represijo ter srditimi boji na vzhodni fronti, ki je nekajkrat prečkala Ukrajino, je umrlo novih pet milijonov ljudi. Nacisti so iztrebili judovsko manjšino, v boju proti Nemčiji pa je v vrstah Rdeče armade padlo kar 1,4 milijona vojakov, zato je dan zmage še vedno eden najpomembnejših državnih praznikov.
Silovit povojni razvoj
Po vojni je sledila obsežna obnova, ki je močno spremenila značaj države. Vzhodni Donski bazen, bogat z rudnim bogastvom, se je močno industrializiral in postal poleg Moskve najpomembnejše gospodarsko središče celotne Sovjetske zveze, zahod pa je ostal usmerjen v kmetijstvo. Leta 1954 je ob 300-letnici Perejaslavske pogodbe, s katero so kozaki za zaščitnika izbrali ruskega carja, Ukrajina od Rusije dobila Krim. Pred razpadom Sovjetske zveze je Ukrajince močno prizadela tudi jedrska nesreča v Černobilu. Sevanje je prizadelo kar 2,2 milijona prebivalcev Ukrajine.
Trnava pot neodvisnosti
16. julija 1990 je parlament v Kijevu sprejel deklaracijo o samostojnosti Ukrajine, s čimer se je formalno začel pot v neodvisnost, ki se je končala 24. avgusta 1991, potem ko je v Moskvi propadel komunistični udar. Prvi predsednik je postal Leonid Kravčuk, ki ga je nato nasledil Leonid Kučma. Kljub sorazmerni razvitosti v obdobju Sovjetske zveze Ukrajina ni znala izkoristiti potencialov in med letoma 1991 in 1999 je BDP upadel kar za 60 odstotkov. V zadnjih 10 letih se je gospodarski kompas zasukal in ob večjem blagostanju se je zaostrila tudi politična bitka, ki je ob predsedniških volitvah 2004 privedla do oranžne revolucije. Po zmagi "oranžnih" sil, ki so največjo podporo uživale v Kijevu in na desnem bregu Ukrajine, si je država za cilj izbrala članstvo v Natu in EU-ju, kar je močno vznemirilo levi breg ter predvsem velikega brata Rusijo.
Razlike, ki niso več usodne
A marsikdo opozarja, da ognjeviti spori, ki so v preteklih letih redno spreminjali politični zemljevid in zavezništva, vseeno niso tako usodni. Ob "revoluciji" so nekateri analitiki predvidevali, da bo država zaradi velikih razlik med nacionalno zavednim, a manj razvitim zahodom ter rusicifiranem in gospodarsko uspešnejšim vzhodom celo razpadla.
"To, da ljudje izražajo nezaupanje predsedniku Juščenku, ki se sploh ni uvrstil v 2. krog, in drugim politikom je znamenje, da se država in ljudje razvijajo v pravi smeri. Slabo bi bilo, če bi imel Juščenko zdaj 70- ali 80-odstotno podporo, kot jo imata Putin ali Medvedjev," politolog Vadim Karasjov povzema normalizacijo ukrajinske politike, ki pa bo še morala primerno umestiti evropsko velikanko na zemljevid sveta.
Adam, Noe, Noetov sin Jafet ter menda Jafetov sin Magog.
Oziroma kakšen odgovor pa pričakuješ na tvoje uprašanje?
tukaj bi lahko napisali, da je hruščov podaril del rusije ukrajini, podobno kot hrvat tito komplet jadran hrvatom
Chernobil je ukrajinsko mesto in ne belorusko. Prizadeti so bili pa vecinoma Belorusi