Zadnja vlada Silvia Berlusconija je nove igralnice z elektronskim pokrom odobrila lani, do konca januarja pa naj bi bilo jasno, kdo bo dobil licence. Vlada premierja Maria Montija je sicer skušala podeljevanje licenc za pol leta odložiti, a neuspešno.

Guardian poroča, da so pod pritiskom okrepitve državnih dohodkov in odplačevanja ogromnih javnih dolgov zadnje italijanske vlade močno sprostile nekoč stroge kockarske zakone. Prva občutna sprememba se je zgodila leta 1994, ko so uzakonili listke na srečo.
A kockarska manija je zares zajela Italijo sredi prejšnjega desetletja in do leta 2010 se je Italija že zavihtela na peto mesto držav, ki porabijo največ za igre na srečo (države kot Monako, kjer je kockanje osrednji del gospodarstva, v te ocene niso vključene).

"Žena dela, jaz kockam"
Simone Feder, psiholog in svetovalec sodišča za mladoletnike v Milanu, ki dela tudi v cerkvenem zavetišču za zasvojence v Pavii, se spominja leta 2004 kot "leta, ko so začeli na vrata trkati kockarji". Med njimi je bila tudi žena trgovca iz Torina, ki jo je kompulzivna zasvojenost njenega moža spravila v revščino. "Kockal je že leta, a nisem opazila. Sprva je zahajal v igralnice in igral na loteriji. A pred 10 leti je prešel na listke na srečo," razlaga.

Sicer je opazila, da imata občasno manj denarja, a ko je odkrila, zakaj, je bil že 60.000 evrov v minusu. Edini način, da sta lahko poravnala dolgove, je bil, da sta prodala hišo. Ostalo jima ni ničesar. Pri 50 letih je nameravala začeti delati kot snažilka, da bi zaslužila za najemnino. Nazadnje ji je mož še ukradel ves nakit in ga prodal - zanj je dobil 3.800 evrov, ki jih je porabil za listke na srečo. A dotični mož še zdaleč ni bil edini kompulzivni kockar v okolici. Kot razlaga ona, je veliko moških, ki hladnokrvno priznavajo, da "žena dela, jaz kockam".

Novembra je lastnica bara v Cremoni zaslovela, ko je dala odstraniti igralne avtomate iz svojega lokala in se s tem odpovedala mesečnemu zaslužku okoli 2.700 evrov. "Nisem več mogla gledati ljudi, kako se tako uničujejo," je takrat povedala Monica Pavesi.

800.000 zasvojencev?
Feder pravi, da kljub porastu primerov patološkega kockanja vlada tega še vedno ne priznava kot zasvojenosti. Zato tisti, ki trpijo za to "razvado", tudi niso upravičeni do subvencionirane zdravstvene oskrbe, s tem pa ni mogoče zares oceniti, koliko takih primerov sploh je. Nevladna organizacija Associazione Libera ocenjuje, da jih je 800.000.

Pred tedni so oblasti Južne Tirolske poročale, da se je število kompulzivnih kockarjev, ki so se obrnili po pomoč, v zadnjem letu dni v provinci povečalo za 76 odstotkov. Podatke so objavili v času, ko so tamkajšnje oblasti napovedale prepoved igralnih avtomatov 300 metrov od "občutljivih lokacij", kot so šole, mladinski centri, domovi starejših občanov in bolnišnice. Predstavnik kockarske industrije je že napovedal boj proti temu odloku, češ da "podžiga nezakonito kockanje".
Kockanje kot rešitev?
Bolje sodeluje kockarska industrija z oblastmi v Rimu, ki so odločile, da bodo morali biti igralni avtomati opremljeni z "opozorili o zdravstvenih tveganjih" in pripisom, kolikšna je dejansko verjetnost za zadetek.

Sodeč po zadnjih ocenah je vsota, ki so jo Italijani v letošnjem recesijskem letu porabili za igre na srečo, sicer malenkost padla, a še do lani se je kockarska industrija zdela povsem odporna proti učinkom krize v evroobmočju. Še več: po Federjevih besedah je kriza na Italijane delovala prav nasprotno - ob pogledu na mizerno finančno stanje so se obrnili k igram na srečo.