Svet je v zadnjih 20 letih postal odvisen od stvari, ki jih proizvedejo tam. Tuba zobne kreme, ki ste jo uporabili zjutraj, kos ali dva posode, v kateri kuhate, stol, na katerem ste sedeli v kavarni, športni copati, ki jih imate ugledane v izložbi, perilo in druga obleka, ki jo imate na sebi prav zdaj, da prenosnega telefona, ki ga skrivate v žepu, niti ne omenjam - velika verjetnost je, da je izvor vseh teh predmetov kitajski; pa ne le vaših, ne le sosedovih, ne le dobrin, ki jih uporabljamo Evropejci - enako velja za Američane, Afričane, Avstralce, enako velja za skoraj vse skoraj vseh.

Okolica velemesta Gvangdžova, ki ga po Pekingu in Šanghaju večina najbrž ne bi znala na pamet omeniti kot tretjega največjega na Kitajskem, je čudaško dvopolarna. Prizor rahlo vzvalovane agrarno urejene pokrajine z bujnim poltropskim rastjem in manjšimi lagunami, ki jih domačini uporabljajo za gojenje rib, se že z hipnim zasukom za pravi kot spremeni v najbolj kruto industrijsko sliko. Edino, kar prešine romantike, je zavedanje, da se bo kmečka idila zelo kmalu uklonila tipskim slikam, ki jih najdemo na primer v Štorah in Jesenicah. Ob tem pa neodgovorjeno vprašanje ostaja, koga res zanima romantika, ko pa so razvoj, napredek, boljše življenje in sodobni časi že pred tvojim pragom.

Kitajci na razpotju
Kitajska družba je prav tako na razpotju. "Politika enega otroka" je svojevrstna travma, medtem ko ga ni najti domačina, ki ne bi ponosno zatrjeval, da je življenje v njihovih krajih, tako kot povsod v razvitem svetu, zaznamovano z univerzalnimi navadami in svetovnimi znamkami. "Otroci, ki izstopajo iz šolskega avtobusa, imajo barvita oblačila, njihov konjiček pa so računalniške igrice. To pa ne pomeni drugega, kot da se bodo nove generacije vedle kot njihovi vrstniki kjer koli na svetu," brez obotavljanja pove Jenny, domačinka, zaposlena kot svetovalka v podjetju - lastniki so Anglež,i zaposluje pa 3200 delavcev -, ki je iz ekonomije diplomirala v Šendženu.

Kitajci iz vasi si še pred dvema desetletjema niso mogli predstavljati, da se bodo njihovi potomci na obisk staršev pripeljali kako drugače kot pa v razmajanem avtobusu na redni lokalni progi. Danes so osebni avtomobili malodane že standard. Resda po večini manjši in domače proizvodnje, pa vendar. Za registracijo avta tuje znamke morajo Kitajci plačati dvakratno dajatev. Tripasovne avtoceste in široke hitre ceste v okolici Gaominga, to je zdaj že satelitskega mesta južno od Gvangdžova, so razpredene na vse strani. Enako je z železniškimi viadukti. Prav ti, toda trinadstropni niso redkost. Ceste so še vedno videti nove, čeprav so tiste manj prometne umazane in slabo vzdrževane. Problemi z odlaganjem in predelovanjem smeti bodo še dolgo zelo pereči. Onesnaženost zraka pa je ob tropskih temperaturah in visoki vlažnosti komaj še na robu sprejemljivosti.

Veliko, večje, največje
"Cesta, ki vodi tu mimo, je bila zgrajena pred letom in pol. Predtem je bila to ozka betonska pot, na kateri sta se morala srednje velika tovornjaka izogniti drug drugemu le tako, da je eden izmed njiju počakal drugega. Pločnik, na katerem stojiva, je bil utrjen. Tovarne pred nama v tistem času pač ni bilo. Tu je bil velik nasad bananovcev," mi razloži Kevin, Valežan, ki je eden izmed oblikovalcev pohištva. Tega izdeluje britanska multinacionalka, ki je imela tovarne poprej na različnih koncih sveta, a se je pred osmimi leti preselila na Kitajsko. Največ pohištva, ki ga oblikuje skupina, ki jo vodi Kevin, se proda na severnoameriškem in avstralskem trgu.

"Kitajci zmorejo izdelati vse, prav vse. O tem sploh ni dvoma. Zelo pa se jim zatika, ko nastopi vprašanje, kakšen naj bo določen izdelek, da bo pritegnil pozornost. Delavni so zelo, zato pa vizualno nekako niso prožni. Tu imamo tujci ogromno prednost," mi ozadje proizvodnje razlaga Kevin.

In kaj proizvajajo njihovi sosedi, torej ti, ki zdaj domujejo tu, kjer so nekoč rasle banane? "Mislim, da je to livarna. Menda se večina radiatorjev, ki jih izdelujejo, pretovori v Čile. Prav tako naj bi bili njihovi izdelki zelo konkurenčni tudi na Japonskem," mi s pogledom že obrnjenim stran od industrijskega megapolisa, ki se razprostira na površini ljubljanskega BTC-ja, mimogrede pojasni Kevin. "Tudi če se ti ta (livarna) zdi ogromna, čez tri leta bo tukaj nekje blizu zgrajena še večja, brez skrbi," se mi nasmiha, medtem ko ga pospremim v banko na kotu v prihodnje, najbrž, še bolj pomembnega cestnega križišča, kot se to zdi zdaj. V zaledju tega so še revna vaška naselja, nedaleč stran pa številni stanovanjski bloki v gradnji.

Okolica lokalne banke je še vedno neurejena in prašna, toda njeno pročelje z zatemnjenimi šipami kar obeta. Notranjost je čista in lepo urejena. Samostoječi bankomat je oblikovan glavni element najsodobnejše zobozdravstvene ordinacije. Trdim, da tako modernih v Evropi ni kaj dosti. Bančnik za okencem je prijazen. V kotu sosednje pisarne, ki jo loči steklena stena, opazim malenkost neugledno odloženo krpo za brisanje tal, ki jo tam, poleg vedra, odlaga čistilka. Ta nedaleč stran nekaj zapisuje v svoj iphone. Poželjive žepne naprave, seveda ne ponaredki, veljajo četrtino bankirjeve mesečne plače. Zdi se, kot da jih imajo vsi, ki jih srečujem. Še to. Fotografiranje notranjosti banke, ki je pravzaprav Gaominška agrarna banka, je dovoljeno brez pomislekov.

Megalomanski Gvangdžov
Središče vseh teh megaprocesov, ki mlajše Kitajce osrečujejo in navdajajo z upanjem, državno ekonomijo krepijo, pokrajino surovo spreminjajo, vprašanje demokracije pa puščajo vse bolj ob strani je Gvandžov, 20-milijonsko mesto. Opera, ki so jo zgradili po načrtih slavne britanske arhitektke Zahe Hadid ali pa šop 125-nastropnih poslovnih zgradb sploh ni vrhunec obiska, ali pa številni hoteli vseh zahodnih hotelirski verig. Vse proizvedeno v okolici se mora prodati in odpeljati. Gvandžov je ena največjih trgovskih metropol. Tam najdete vse, še raje, vse na debelo.

Posamezni deli mesta so urejeni kot velike trgovske avenije, kjer trgovci od povsod kupujejo in naročajo. Med njimi pa niso redke, na primer, vpadljive temnopolte lepotice obkrožene s telesnimi stražarji, ki imajo v Gvangdžovu prej vlogo primerljivo s pristaniškimi delavci. Za šefinjo tovorijo velikanske kovčke oblek. Vse to se bo prodajalo, kot mi zaupa eden od njih, v butiku na glavni aveniji v Lagosu. Pa ne gre le obleke, med katerimi je vse težje najti ponaredke z logotipi evropskih, ameriških in japonskih znamk. Vsi ti izdelki so po novem že označeni kot proizvedeni za domače, kitajske znamke. Te pa si vse bolj krepijo ugled.

Sponzor Bena Udriha, slovenskega košarkarskega zvezdnika je znamka Peak, ki ima sedež v mestu. V Gvangdžovu se težko opazijo izdelki ameriškega športnega velikana Nike, zato pa toliko prej pekinške znamke Li-Ning. Usnjeni izdelki, keramika, posode, čevlji, orodje, otroške igrače, blago za trgovine z erotičnimi pripomočki in ne nazadnje prodajni park, specializiran izključno za poroke in še in še - vsaka od teh proizvodnih "disciplin" ima v Gvangdžovu svoje prodajno okrožje s tisočerimi prodajalnami, ki so po skupni velikosti večkratno presegajo skupno površino vseh slovenskih trgovin. Vse je tako prostrano, da je komaj verjeti. Tam fotografiranje pač ni zaželjeno.

A to še ni vse. Prebivalci Gvangdžova so tako kot njihovi rojaki na deželi izjemno prijazni in ustrežljivi. Zlasti starejši meščani še posebej presenečajo z voljo, pogovarjati se in s trudom dopovedati tujcem, da so vsi zelo dobrodošli. Angleščina bo starejšim generacijam Kitajcev zagotovo za vedno ostala tuja, mlajšim pa ne. Še o internetu. Na Kitajskem je dostop do svetovnega spleta mogoč. Domači splet stremi k domačim vsebinam: Ali Baba ima prednost pred Amazonom. Marsikateri dogodek je spletno še vedno prezrt, pa čeravno gre za, na primer, Pekinški modni teden. Z uporabo ameriškega servisa za dostop do vse razpoložljivih vsebin pa tako ali tako ni nikakršnih težav. Torej tudi na Kitajskem ne.

Matjaž Ambrožič