FuTurist
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.3 od 43 glasov Ocenite to novico!
FuTurist
"Vojne so bile in bodo. Človeški spomin je tu zelo kratek. In mi se že na vhodu v muzej dotikamo človeškega bistva. Erosa in Tanatosa. Življenja in smrti. Tu je težko najti močnejšo temo. Mi ne govorimo o tehnični dediščini, mi nismo zbiralci. Vojno predstavljamo kot dejanje, ko država na svojem oltarju žrtvuje cele generacije. In to je huda stvar," pravi Šerbec. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Jože Šerbec
"Ko smo odprli muzej, so se srečevali udeleženci z ene in druge strani, in to so bile emocionalne reči. Gre za osebne, družinske zgodbe, ki jih muzej sporoča. In včasih smo morali koga tudi bremzati pri joku in emocijah, da ni prehudo," pravi Jože Šerbec direktor Muzeja Kobarid. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Jože Šerbec
"Cel svet verjame, da je Ernest Hemingway bil na soški fronti. Če se v našem muzeju postavi to vprašanje, dobi odgovor, da ni bil. Treba je povedati to, kar pravi njegova biografija. Mi obiskovalcem povemo resnico. Saj zgodba zato ne izgubi vrednosti. Bom rekel, da je bil Hemingway očitno dober poslušalec," pravi Šerbec. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Jože Šerbec
Kljub sedanji odmaknjenosti je Kobarid eden najbolj znanih krajev na svetu. Tudi na račun zadnje bitke na soški fronti. "Če Italijani izgubijo v nogometu, radi rečejo, da se jim je zgodil Caporetto - tako močan in boleč pomen ima Kobarid v njihovem kolektivnem spominu. In tudi za mlado generacijo Italijanov je Kobarid ne samo geografski pojem, ampak sinonim za nekaj hudega, kar se ti lahko zgodi," pravi Jože Šerbec. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Jože Šerbec
Z Jožetom Šerbcem smo spregovorili tudi o demografskih težavah, ki pestijo dolino Soče. Če je pred vojno na širšem območju Tolminskega živelo 31 tisoč ljudi, jih je danes samo še 19 tisoč. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Jože Šerbec
Še vedno se iz Soške doline odnaša kulturna dediščina. Če se je pred desetimi leti kopalo na površju, sedaj prekopavajo kubik globoko, pravi Šerbec. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

"Cel svet verjame, da je Ernest Hemingway bil na soški fronti. Pa ni."

FuTurist : tretja epizoda turističnega podkasta na rtvslo.si
3. april 2017 ob 06:20
Ljubljana - MMC RTV SLO

Kobariški muzej je posebnež med sorodnimi ustanovami. Velja za drugi čudež pri Kobaridu, saj je bil kmečki dvorec furlanskega tipa po potresu leta 1976 zapuščen in kar petnajst let prazen. Brez vode, tlakov in elektrike - vse dokler niso prišli kobariški entuziasti in do njegovega odprtja 20. oktobra leta 1990 je minilo samo dobro leto.

Muzej je skoraj čez noč postal uspešnica, odziv obiskovalcev je bil nad pričakovanji in že tretje leto po odprtju je prejel Evropsko nagrado Sveta Evrope, leto prej pa Valvazorjevo nagrado kot najvišje muzejsko priznanje v Sloveniji.

"Takrat so nam očitali marsikaj. Od tega, da tržimo vojno, da iz vojne ne smemo delati profita, do tega, da nismo stroka. Ampak očitno je bilo razumevanje zgodbe prve svetovne vojne naš ključ za uspeh." Tako o začetkih nastanka muzeja razmišlja Jože Šerbec.

Muzej je v turizmu doline Soče postal blagovna znamka in s tematiko zgodovinskega turizma presenetljivo močno stopil ob bok ponudbi adrenalinskih športov, festivalskega dogajanja in gastronomije. Izboril si je mesto osrednje ustanove, ki ohranja in varuje dediščino soške fronte v nacionalnem in tudi širšem prostoru.

"Vojne so bile in bodo. Človeški spomin je tu zelo kratek. In mi se že na vhodu v muzej dotikamo človeškega bistva. Erosa in Tanatosa. Življenja in smrti. Tu je težko najti močnejšo temo. Mi ne govorimo o tehnični dediščini, mi nismo zbiralci. Vojno predstavljamo kot dejanje, ko država na svojem oltarju žrtvuje cele generacije. In to je huda stvar."

Lani se je števec obiskovalcev muzeja ustavil na številki 54 tisoč, kar je precej nad slovenskim povprečjem. 90 odstotkov prihodkov zberejo z vstopnino, kar je nekako v povprečju obrnjen delež preostalih slovenskih muzejev.

"To, da nismo javni zavod, je izjemna prednost. Gre za popolno neodvisnost od lokalne in državne politike. Naša hiša je odprta vse dneve v letu - tudi zunaj uradnega urnika. Tudi če se boste najavili ob enajstih zvečer za obisk, to za nas ni nikakršna ovira.”

Ljudje hodijo v Soško dolino zaradi zgodovine, adrenalinskih športov in neokrnjene narave. Vsak kraj prisega na določeno specifiko - Tolmin na festivale, Bovec na Kanin in adrenalinski turizem, Kobarid pa je zgodovinskemu turizmu dodal še gastronomsko dimenzijo. V zadnjih letih pa – na račun propadlih hotelov – prihaja do pojava malih samorastniških turističnih ponudnikov.

Samo v Kobaridu naštejejo okoli 120 tisoč prenočitev na leto, kar pomeni tako rekoč dva tisoč avtobusov po petdeset ljudi. Kljub temu pa ni hotela, ki bi sprejel en avtobus obiskovalcev.
"To je za nas travmatično. Pogrešamo velike turistične igralce. Polovica naših obiskovalcev namreč prihaja z avtobusi in nekateri bi prenočili, pa te možnosti fizično ni. Kar je osnovna enota turizma. Očitno moramo počakati še pet let, da se bodo samonikli mali turistični akterji - kampi, kmetije, ponudniki apartmajev in penzionov - ki imajo že danes med 25 in 30 postelj, spravili na nivo, da bodo lahko sprejeli avtobus."

1. svetovna vojna je bila veliko križišče narodov, že samo na prostoru soške fronte se je borilo več kot dvajset narodov, štirih različnih veroizpovedi in osemnajstih jezikov. Zato je velika vojna turistični produkt z izjemnim potencialom, saj naj bi v Evropi po poteh zgodovinskega turizma potovalo kar okoli 5 milijonov turistov. Kar je več kot izjemna turistična priložnost - tudi za Slovenijo.

Svetovni trend vojaškega turizma so ponazoritve velikih zgodovinskih bitk po zgledu Normandije ali Waterlooja. In tudi dolina Soča bo letos sledila tovrstnim spektaklom. V začetku septembra bo na Kolovratu potekala uprizoritev kobariške bitke, poleti julija pa se bodo na kobariškem trgu zvrstili koncerti vojaških orkestrov iz kar sedmih držav.

Pomembno dopolnilo zgodbam, ki jih pripovedujejo večje muzejske hiše, pa so tudi zasebni zbiratelji. In teh v dolini Soče ne manjka. Vse od leta 1918 naprej so ljudje na tleh med kostmi pobirali železo in svinec. Tako rekoč vsak je imel doma vsaj nekaj vojnega. Če je med obema vojnama to bilo preživetje, je pozneje je to postalo moderno.

“Še vedno se iz Soške doline odnaša kulturna dediščina. Če se je pred desetimi leti kopalo na površju, sedaj prekopavajo kubik globoko."

Se pa med turističnimi delavci poraja tudi misel o rekonstrukciji džamije v Posočju, ki bi bila lahko bolj kot "turistična atrakcija", prostor spominjanja - glede na številne Bošnjake, ki so se borili in padli v tem prostoru.

"Dosti hodim po hribih in bil sem priča prizorom, ko je bila kovina več vredna od kosti. In so kosti ostale zunaj, na površju. Odnos večine zbiralcev je human, varujejo to dediščino. Pogrešamo pa, da bi društva soške fronte izločila tiste posameznike, ki ravnajo manj etično.”

In kako kmalu bo druga svetovna vojna postala turistični produkt? Jože Šerbec pravi, da v Sloveniji še ne kmalu. “Prva vojna nas, kljub majhni časovni razdalji, ideološko ne bremeni. Kar se pa tiče druge vojne, hm, recimo, da bomo imeli takšne in drugačne muzeje.”

Rojstev je manj kot smrti in to je slabo za turizem. Določena naselja so že popolnoma prazna in ljudje prihajajo samo še ob vikendih. V določenih geografskih okoljih ta demografski trend padanja ne bo več mogoče obrniti. Takšen primer je Trenta, kjer so vikendaši postali močnejši od lokalnega prebivalstva.

"Razen lokalnega dohtarja in tistih, ki delajo v TNP-ju, se vprašamo, koliko inteligence sploh lahko živi v tisti ozki dolino do Bovca. Kaj dosti ne. In turizem je tam edina možnost za obstoj. Tisti, ki si kupi vikend v Trenti, ni kdorsibodi, ni pripadnik nižjega razreda. Njegova beseda nekaj velja."
Nadgradnja muzeja je kobariška Fundacija Poti miru: predstavlja velik muzej na prostem, ki je nastal iz soške fronte. Iz pozabljenega sistema rovov, pokopališč in kapelic je zrasla evokacija zgodovine, ki se v prvih pomladnih dneh ponuja kot sprehajališče med gorami in Sočo.

Danes je Soška dolina nekoristen svet. Razen trav in planinskih rož skoraj nič ne raste. Je pa z zgodovinskim spominom zaznamovana za tisočletja dolgo. Predstavlja globok kontrast med tem spominom in lepoto narave. Tu človek nehote začuti rane, ki so jih tej pokrajini zadale vse njene vojne.

O dobrih in slabih praksah iz sveta turizma v podkastu FuTurist z Marjano Grčman. Vabljeni k poslušanju.

Turizem ni samo način življenja. Je tudi stanje našega duha. Kdo so ljudje, ki oblikujejo nove turistične navade? Katere zgodbe vas odpeljejo na pot - in kaj vse nas dela turiste? Na vse to in še več bomo iskali odgovore v novem podcastu, v katerem bomo razpravljali o dobrih in slabih prijemih iz sveta turizma. Turizem osebno.

Marjana Grčman se v tretji epizodi podkasta pogovarjala z Jožetom Šerbcem, direktorjem Muzeja Kobarid, ki velja za daleč najbolj obiskan slovenski muzej.



Marjana Grčman
Prijavi napako
Komentarji
matedolenc
# 03.04.2017 ob 07:29
Prva svetovna vojna
Na začetku leta 1918 se je Hemingway kot prostovoljec pridružil Rdečemu križu in vozil reševalno vozilo v Italiji. Maja je zapustil New York in v Pariz prispel ravno v času obstreljevanja s strani nemškega topništva. Junija je bil poslan na italijansko fronto. V Milanu se je že prvi dan znašel na prizorišču eksplozije tovarne streliva, kjer so reševalci iz ruševin poskušali izvleči in sestaviti iznakažene ostanke trupel delavk, ki so tam delale. Dogodek je opisal v ne-leposlovnem delu Death in the Afternoon (1932). Nekaj dni kasneje je bil nameščen v kraju Fossalta di Piave, kjer je bil 8. junija, med vračanjem iz kantine, kjer je vojakom razdeljeval cigarete in čokolado, huje ranjen. Kljub resnim poškodbam je uspel rešiti življenje italijanskemu vojaku, za kar je prejel italijansko srebrno medaljo za pogum. Komaj 18-leten je o takratnih dogodkih dejal: »Ko greš v vojno tako mlad, misliš, da si neumrljiv. Drugi ljudje umirajo, ne ti. Ko si prvič hudo ranjen, se iluzija o neumrljivosti v trenutku razblini in takrat se zaveš, da se lahko zgodi tudi tebi.«[7]. Po operaciji je najprej 5 dni preživel v bolnišnici na terenu, nakar so ga premestili v Milansko bolnišnico Rdečega križa, kjer je okreval 6 mesecev. Tam je spoznal in se zaljubil v sedem let starejšo medicinsko sestro Agnes Von Kurowsky. Kljub načrtovanju poroke, se je Agnes marca leta 1919 zaročila z italijanskim častnikom. Neljubi dogodek je bil osnova za kratko in zagrenjeno zgodbo A Very Short Story. Biograf Jeffrey Meyers je mnenja, da je Agnesina odločitev za Hemingwaya predstavljala hudo razočaranje, kar je bil tudi razlog za njegove prihodnje odnose z ženskami, ki jih vedno prekinil, preden bi se za to odločile one. Med šest mesečno rehabilitacijo je srečal tudi vojaka britanske vojske - »Chink« Dorman-Smitha, s katerim sta še desetletja gojila iskreno in trdno prijateljstvo.
Ribiič
# 03.04.2017 ob 09:31
Poklon vsem sodelavcem muzeja ki javnim muzejem kažejo kako se dela, in kako z malo financ voditi dober muzej, med tem ko javne ustanove pogosto vedriji in z veliko denarja naredijo bore malo.
primus90
# 03.04.2017 ob 09:06
Kar nas pripelje do osnovnega problema, zakaj bi se zaposleni umetniki sploh trudili, saj plačo dobijo v vsakem primeru? In to se slovencem zdi nekaj najbolj normalnega, da plačujejo kulturo ne glede na kakovost.

Če bi kakovost umetnosti preračunali iz tega, za kar bi povprečen Slovenec plačal, potem je višek slovenske umetnosti Kmetija s Šternom, Damjan Murko in vsak pol sposoben narodnozabavni ansambel. Umetnost je res socialna ustanova, tako kot je to znanost, zato rabi odgovorne in pravične ljudi, ki naj se odločijo, koliko državnega denarja nameniti zanju. Verjamem, da je računarski pameti zelo težko razumeti, zakaj je pomembno nekaj, kar ne "prispeva", zato tega tu ne bom skušal razlagati, je pa treba vedeti, da je za spremljanje vrhunske umetnosti potrebno veliko dela na sebi, ki je nepridobitno, čeprav pridobivaš na človeški biti. Za kogar se vse začne in konča pri denarju (in bi, kot rečejo, svojo mati prodal za boljšo plačo), sta vrhunska znanost in umetnost samo in zgolj strošek. Iz te zagate je moč priti le po eni poti: da spremenimo gledanje, kajti znanosti in umetnosti ne moremo spremeniti.
mbedrac
# 03.04.2017 ob 10:17
Bil v Kobariškem muzeju. Zelo lep majčken muzej, ki se te dotakne v dušo z izpovedmi navadnih vojakov ter grozljivimi fotkami vojnih poškodb in ran. Meni so šle kar solze. Ko se enkrat zaveš, kakšno nečloveško trpljenje povzročajo vojne in orožje, potem si lahko najmanj razkurjen, ko politiki začnejo bluzit o obveznem vojaškem roku, pa ko se nekateri še vedno navdušujejo nad orožjem. Vsi bi se morali upret proizvajalcem orožja in kretenskim politikom, vsak dan, brez prestanka!
Cervantes
# 03.04.2017 ob 08:11
Kako globoko je en kubik?
pašeresje
# 03.04.2017 ob 10:06
"Cel svet verjame, da je Ernest Hemingway bil na soški fronti. Pa ni."
Pa ni - bil?
dr.bobrock
# 03.04.2017 ob 09:25
@primus90
kaj je to "vrhunska umetnost" a je to boljše kot navadna umetnost ?
tuintam
# 03.04.2017 ob 09:04
COP

Imaš samozaposlene v kilturi, ki jim ministrstvo plačuje minimalne prispevke (eni imajo status uimetnika, drugi pa ne), in take, ki jim jih ne. Od kod tebi podatek, da jih plačuje vsem? Vsaj pozanimaj se, preden kot papiga ponavljaš neko napako in je*eš v glavo določen del samozaposlenih bv kulturi. V bistvu otežuješ življenje tistim v statusu samozaposlenega v kulturi, ki si prispevke plačujejo sami - in si nekaj obratnega, kakor misliš, da si. Vsaj selektiven bodi glede kritike.
rokers
# 03.04.2017 ob 14:16
Ernest je zagotovo bil tudi v Gorici, kar je opisal v knjigah, skoraj sigurno je šel tudi kdaj pogledat na fronto (na Sabotin?). Sem pa od nekega starejšega Italijana v Sesljanu zvedu, da je Ernest svoje čase bil reden gost lokalov v Devinu in si zjutraj naročil deci (ja 1dcl) gina in whiskya - kar mu je zjutraj zadišalo je pil cel dan:).
Drugače pa je Kobraiški muzej super, ideja Pot Miru, ki so jo povlekli od Kluž do Bovca je fantastična, le treba bo jo bolje urihtat. Knjižica je že, potrebne so enotne označbe (na Italijanski strani okoli Doberdoba, Jamelj in Tržiča so prav drugačne): tako info tabel, kot markacij, se mi zdi pametno, da bi postavili še neke enotne žige (ala transverzala varianta), več bi mogli tržit prodajo vodičev po jarkih, kavernah (kot v Grofovo jamo, ali v jamo Pečinka) in to reklamirat na med-državnem nivoju. Italijani o 1 svetovni govorijo ogromno, vsako leto, še posebno sedaj ko je 100letnica, na giru naredijo en par spominskih etap (letos grejo na Monte Grappa).
Drugače pa na državnem nivoju turizma se mi zdi, da je poleg Ljubljane (mesta) se največ naredilo prav v Soški dolini: poti miru, kampi, agencije za adrenalinske športe. Samo ne mi pa afne guncat z gastronomijo, ker tisto je pa le za par posameznikov.
tim sein
# 03.04.2017 ob 11:29
Trubadur.... za navedke še nisi slišal?
los-t
# 04.04.2017 ob 06:03
Kaj mu pa je, avtobusi in prazna zemlja, pa glih to je point da hodmo tja, če bi hotu gledat avtobuse korejcev in nemških penzionerjev bi šel v Portorož al pa na Bled, lohk pa kr u Ljubljani ostanem. Čist prav je tko kukr je...
kingestone
# 09.08.2017 ob 10:44
bedki. nič ne znamo tržit.
če 'cel' svet verjame da je na škotskem pošast nessi pa je lahko še hemingwej bil v bovcu...
Lupo
# 04.04.2017 ob 11:31
"Cel svet verjame, da je Ernest Hemingway bil na soški fronti. Pa ni."

Ravno slovenski "zgodovinarji" trdijo da so tudi boji na Piavi soška fronta!
galoper
# 03.04.2017 ob 15:19
Bral sem o junaku s španske vojne in brez posebnih analiz sem kmalu podvomil v avtentičnost avtorja in dogodkov, a razglasili so ga za heroja. Še plačevali smo ga.
RJSlo
# 03.04.2017 ob 14:46
"Cel svet verjame, da je Ernest Hemingway bil na soški fronti. Pa ni."
---------------------------------------
No ja. Videli pa so ga pred tisto gostilno v Vipavi. Pil je Kraški teran!
kasandra
# 03.04.2017 ob 08:01
Hvala, Mate, za prispevek! Zanimivo in konkretno! Branje brez slovničnih napak pa ob tem kot balzam za dušo - v nasprotju s člankom.
COP
# 03.04.2017 ob 07:39
90 odstotkov prihodkov zberejo z vstopnino, kar je nekako v povprečju obrnjen delež ostalih slovenskih muzejev.

Pa ne samo muzejev, vsa slovenska kulturna ponudba, od gledališč, oper, baleta, filma, knjig, zborov, filharmonije, itd., deluje na podoben način. Zgolj 10% iztržijo sami, vse ostalo preko davkov plačamo državljani. Zakaj? Da imajo zaposleni, ki sami sebe imenujejo umetniki, zaposlitev. V bistvu je vsa slovenska kultura ena velika socialna ustanova.

Kar nas pripelje do osnovnega problema, zakaj bi se zaposleni umetniki sploh trudili, saj plačo dobijo v vsakem primeru? In to se slovencem zdi nekaj najbolj normalnega, da plačujejo kulturo ne glede na kakovost.
Trubadur
# 03.04.2017 ob 09:50
"Cel svet verjame, da je Ernest Hemingway bil na soški fronti. Pa ni."

draga Marjana Grčman, avtorica članka. Če ti misliš, da je to res, ne uporabljaj: Cel svet verjame.
..ker cel svet sem tudi jaz, pa sem popolnoma drugega mišljenja kot ti.
Dux Ursus
# 03.04.2017 ob 07:33
matedolenc: Res je kar pišeš, a kaj ima to veze z intervjujem?
Alorius
# 03.04.2017 ob 09:21
primus90

Ne gre se za to da se vse začne in konča pri denarju, ampak eni delamo v privatnem sektorju gledamo in računamo koliko denarja gre v proračun in si mislimo kaj bi lahko z tem denarjem vse kupili ali porihtali, če ne bi rabili financirat med drugim tudi te kulture ki je itak zelo nekoristna 90% Slovencev... ta mantra o jeziku in kulturi je le krinka za črpanje denarja, podobno kot nacionalni interes v NLB, in ostalih podjetjih... samo da nekje profitirajo politiki drugje pa NEdelavci...
FuTurist

Turizem ni samo način življenja. Je tudi stanje našega duha. Kdo so ljudje, ki oblikujejo nove turistične trende? Katere zgodbe vas odpeljejo na pot – in kaj vse nas dela turiste? Na vse to in še več iščemo odgovore v novem podkastu FuTurist.

Ture avanture
link
Pri Pablu
15
20. november 2017 ob 06:48 "Prvič v Kolumbiji torej?" je vprašal carinik in nadaljeval: "Kje ste se pa naučili špansko?" Sem mu povedal, da na ulicah Mehike, Gvatemale, Belizeja, El Salvadorja, Hondurasa, Kostarike in Paname.
Več novic ...
FuTurist
link
"Izvirni greh Prekmurja je nizkocenovni turizem"
38
15. julij 2017 ob 06:27 Janko Kodila velja za zavetnika prekmurske šunke in gibanice ter za prvoborca pri ohranjanju kranjske klobase.
Več novic ...
Kazalo