Izbor ture
Garima Arora je v v rodnem Mumbaju diplomirala iz novinarstva, nato pa se pri 21 letih preselila v Praiz, kjer se je šolala na Cordon Bleuju, preden je krenila na sever, v Nomo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Ena od vizualno najimpresivnejših jedi v svojem minimalizmu - opečeno mikrozelenje na tankem ploščatem kruhu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Hladna mangova juha in lubenična margerita. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Restavracija Gaa stoji naravnost nasproti Gaggana v bangkoški četrti Lumphini. Foto: Gaa
Beli kari z rakovico in mlekom makadamije. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Arora je svojo restavracijo odprla aprila lani. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Mlada koruza. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Betelov list v račji redukciji z račjim krofkom. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Cvetačni kruh s konkretnim odmerkom domačega masla. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Kombuča kot nealkoholna izbira spremljave. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Piščančja jetra s tropskim sadjem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Svinjski kotlet s tamarindovo glazuro in tremi vrstami dodatkov - granatnim jabolkom, šalotko in koriandrom. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Vinska spremljava je v celoti ekološka oz. biodinamična. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Kruhovec z govejim tatarjem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Kreker s potočnimi raki in pomelom. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Garima Arora pravi, da se v Bangkoku počuti kot doma. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Jagode s kaviarjem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Briška rebula v dobri družbi v najnovejši bangkoški michelinki. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Gobe s kvasom in rumenjakovo kremo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Sladki pozdravi za slovo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Dodaj v

Garima Arora: Indijka postaja naslednja velika kuharska zvezdnica

Prva michelinka za indijsko kuharsko mojstrico
27. november 2018 ob 06:40
Bangkok - MMC RTV SLO

"Kako je bilo vse?" vpraša kuharska mojstrica, ko prisede k naši mizi in ji sommelier njene restavracije Gaa naglo poda kozarec jantarnega vina.

"Vse" je bilo osupljivo. Gaggan Anand ni pretiraval, ko je svojo nekdanjo desno roko v kuhinji, Garimo Aroro, označeval za naslednjo kuharsko superzvezdnico.

Kot Gaggan je tudi 30-letna Garima indijska kuharica, ki povzroča pravi vihar v bangkoški kulinariki.

Njena restavracija Gaa se je odprla aprila lani, naravnost nasproti Gaggana v okrožju Lumphini in se je naglo uveljavila kot ena najbolj vročih v tajski prestolnici, status, ki ga je še utrdil Michelinov vodnik, ki je ta mesec restavraciji podelil eno zvezdico, s tem pa je Garima postala tudi prva indijska kuharska mojstrica s tem odličjem.

"Pri kuhanju me najbolj navdihuje kultura obedovanja v Pandžabu, od koder prihajam. Občutek, kot da ješ pri nekom doma. To izkušnjo skušamo v Gaaju povzdigniti na višjo raven in narediti vse, da bi bili naši gostje srečni," razlaga.

Eklektični spoj treh držav
In kaj je tisto, zaradi česar Gaa izstopa? Dodelana oblika, inovativnost, domiselnost in duhovitost degustacijskega menija, prefinjena igrivost prav vsakega krožnika in močan občutek za (indijske) korenine, eklektično pomešane z vplivi Tajske in Skandinavije.

Slednje nedvomno zaradi obdobja, ki ga je Garima, sicer diplomirana novinarka, ki se je nato šolala na sloviti kulinarični šoli Cordon Bleu, preživela kot vodja izmene v Nomi. Edina ženska v kuhinji Reneja Redzepija.

A, kot mnoge od vrhunskih kuharskih mojstric, tudi Garima noče biti definirana po svojem spolu, ampak raje pusti svojim kreacijam, da nagovorijo jedce. In nagovorijo jih dobro.


Z Garimo, ki je na dobri poti, da postane naslednje veliko ime med kuharskimi velemojstricami, smo se pogovarjali na začetku oktobra v Bangkoku.


Kako ste pristali v Bangkoku?
Bila sem v Köbenhavnu, delala v Nomi, in sem si želela preseliti nazaj v Indijo, ker je tam moj soprog, v tistem času pa je Gaggan iskal vodjo svoje restavracije v Indiji. Skupni prijatelj naju je povezal, in, kot veste, zna biti Gaggan zelo prepričljiv (smeh). Do takrat nikdar sploh nisem govorila z Gagganom niti ga nisem videla osebno, a sem nekega večera dobila njegov klic, naj spakiram kovčke in pridem v Bangkok - in sem. A projekt v Indiji je padel v vodo, ista skupina vlagateljev pa je imela prostor in me je vprašala, ali bi si želela tu v Bangkoku imeti svojo restavracijo. Bila sem takoj za, saj sem se v Bangkok zaljubila, pa tudi relativno blizu doma je zame. Tako se je zgodil Bangkok.

In ste ostali.
In sem ostala. Ko so mi povedali, da z indijsko restavracijo ne bo nič, so se mi opravičevali in spraševali, ali sem v redu, sem kimala, a znotraj sem kar skakala od veselja, saj sem bila več kot pripravljena, da zaživim v Bangkoku. Tako da je bila to na neki način sreča v nesreči. Vesela sem, da se ni izšlo v Indiji in vesela, da sem ostala tu.

Koliko časa ste potem delali kot desna roka Gagganu?
Tehnično gledano, nikdar nisem bila njegova sous-chefinja, ampak sem samo tako preživljala čas do odprtja restavracije v Indiji, a sem naglo postala angažirana v kuhinji, to obdobje pa je trajalo pol leta, dokler se ni odprla Gaa.

Vašo kulinariko pogosto opisujejo kot mešanico indijske, tajske in skandinavske, kar je težka kombinacija, ampak vam je nekako uspela. V čem je vaša skrivnost?
Nikdar nisem razumela, zakaj ljudje za mojo kulinariko govorijo, da je skandinavska - tega dela ne razumem. Ampak verjetno je res moja estetika skandinavska, ker sem preživela toliko časa v Nomi. Priznam, v moji hrani je neki odraz Nome, na kar sem zelo ponosna. Mislim, da ima veliko ljudi svoje mnenje o tej restavraciji, a zame je najboljša na svetu, pika. In jaz sem ponosna. Kar se tiče tajskih vplivov – da, hrana je delno tajska, ker pač sem v Bangkoku. Verjamem, da ne glede na to, kje restavracija je, mora odražati tamkajšnje okolje in kulturo. Ju priznavati. Če bi odprl restavracijo kjer koli na svetu, pa bi bila enaka, z enakimi okusi, mislim, da bi bila to zgrešena priložnost. In indijski vpliv? Jasno, da je restavracija morala biti indijska, saj sem Indijka (smeh). To je logično, a morala sem tudi upoštevati, kje ustvarjam, in to je Bangkok in tako se je začelo raziskovanje tajske kulinarike in kako jo vnesti v svojo kulinariko. Ampak ko sem se začela poglabljati v tajsko kuhinjo, sem odkrila, da je v bistvu ogromno podobnosti z indijsko. Še posebej na severu. V tehnikah, okusih, niansah. Tako, da je bil smiseln ta organski pristop do razvoja Gaaja.

Vrniva se malce k tistemu skandinavskemu delu – Tajska in Danska si ne bi mogli biti bolj različni, pa naj si gre za kulinariko, značaj ljudi, naravo ... Se motim, je kaj takega, kar državi povezuje? Ali pa tudi Indijo in Dansko?
Seveda sta različni državi. Imata različni zemljepisni širini in dolžini, različno podnebje, temperature, vse …

Pa preskok ni bil težek?
Da in ne. Zame je bilo težko zapustiti Nomo in njeno čudovito ekipo, roko na srce, tam sem se počutila doma, res sem bila srečna. In če ne bi imela soproga v Indiji, verjetno od tam ne bi nikdar odšla. Ampak nekako je bil ta prehod relativno naraven in tu se počutim srečno. Da sem obrnila poglavje in prepotovala to pot. Še vedno pa sem v stiku z vsemi iz Nome in bodo vedno moja družina.

Brala sem intervju z vami, v katerem ste dejali, da ti neonordijska filozofija daje strukturo, da odkriješ samega sebe.
To je res.

Torej, kdo je Garima? Kaj ste prek neonordijske filozofije odkrili o sami sebi?
Še vedno odkrivam (smeh). Hrana, ki smo jo ustvarjali pred letom dni, ni hrana, ki jo ustvarjamo danes. Niti približno. Tako zelo različna je. In vidim, da ko smo odprli Gaa, je hrana precej bolj odražala restavracije, kjer sem delala pred tem. To sem občutila. Ampak mislim, da v zadnjem letu dni počasi odkrivamo, kdo smo, kaj je naš izraz, naš slog – kar je nekaj, česar ne boste našli zunaj Gaaja. In vesela sem, da se pomikamo v to smer. In zato tudi ne razumem, ko ljudje rečejo, da je hrana podobna Nomini – ker pri Nomini hrani ne gre toliko za recepte ali tehnike, ampak za orodja, da izraziš tisto, kar hočeš povedati o hrani.

Sestavine, ki jih uporabljate, so vse tajske?
Vse, do zadnje. Sem ter tja je kaka indijska, recimo določene začimbe. Ampak v 99 odstotkih so surovine tajske.

Kako težko pa je najti kakovostne, zanesljive tajske pridelovalce?
Lahko jih je najti, zelo težko pa je najti konsistentnost pri surovinah. Lahko najdete najbolj izjemen sadež, kar ste ga kdaj poskusili v svojem življenju, denimo krasen rumeni sapotovec, ki je dejansko perujski, ampak je nekako, morda prek Portugalcev, pristal na Tajskem. Najdete ga na meji med Laosom in Tajsko. Ima teksturo rumenjaka, a kremnost avokada. Tako zelo kul je! Ampak na teden ga v kuhinji potrebujemo 40 kilogramov in sadje mora biti točno določene zrelosti, hranjeno na določeni temperaturi, transport mora biti nadzorovan … in te doslednost včasih na Tajskem ni. In mislim, da je to tisto veliko neskladje, ki ga zadnje čase opažamo po državi – eksplozija izjemnih restavracij, lokalno pa infrastruktura še ni pripravljena, da bi te restavracije podpirala. Zato mora toliko restavracij uvažati iz Japonske ali Evrope. Težko je najti lokalne pridelovalce, ki bi ti zagotovili konsistentnost.

Uporabljate kakšno surovino, s katero je še posebej problematično delati? Jo najti, jo pripeljati sem? Razen sapotovca.
Vse, celo morska hrana. Mislili bi si, da je na Tajskem ta pa res najmanjši problem in bi morali dobivati najboljšo morsko hrano – res je, jo dobivamo, ampak se moraš za to res boriti. Z vsem so v resnici iste težave.

V zadnjem času je veliko razprav o ženskah v visoki kulinariki oz. pomanjkanju le-teh, o "šovinističnem" seznamu 50 najboljših restavracij, na katerem je žensk le za odtenek, hkrati pa nekatere, kot je tudi Ana Roš, pravijo, da je to zgolj realnost in odraža realno stanje, v katerem je žensk v visoki kulinariki preprosto res precej manj. Kaj vi menite o tem? Igra kakšno vlogo spol v tej industriji?
Ne vem, to je nekaj, česar nikdar nisem zares razumela ali dojela. Mislim, da imajo tako ženske kot moški svoje izzive v katerem koli poslu. Nekatere izzive si delimo, nekaterih ne. Ne vem, kako je biti moški v kuhinji, ker nisem bila nikdar moški v kuhinji, vedno ženska (smeh). S koliko izzivi sem se morala spoprijeti zaradi tega, ker sem ženska, tako v resnici ne vem. Verjamem le v eno: vem, kaj si želim od svojega življenja in kariere, ter bom sledila temu.

Koliko ženskih kuharic je na Tajskem?
Veliko. Nekatere najboljše restavracije v mestu vodijo ženske – BoLan, Nahm … Ogromno je tudi vrhunskih kuharic, ki kuhajo od doma – nimajo svojih restavracij, delajo pa nekakšne "chefove mize" v lastni kuhinji. Ampak to je specifično za Tajsko – tu so ženske bolj izobražene od moških in sestavljajo večji del delovne sile. Če pogledate v restavracijah, barih, klubih, boste videli več žensk kot moških, ki tam delajo. Na Tajskem so ženske tiste, ki preživljajo družine.

Ko že govorimo o močnih ženskah – vi ste delali tudi za nekaj zelo močnih in odločnih moških, kot so Redzepi, Gaggan in Gordon Ramsey. Je z njimi težko delati, se jim je težko dokazati?
Kot sem rekla, mislim, da ne gre za to, da so moški, ampak preprosto za to, da pač delaš v vrhunski restavraciji, za nekoga, ki je trdo delal, da je prišel na položaj, na katerem je. In logično je, da od tebe zahtevajo enako – enake standarde, enako predanost, enako zvestobo. In da, seveda moraš trdo delati, tu ni bližnjic. Sama se imam za zelo srečno, da sem lahko delala z nekaterimi res velikimi kuharskimi mojstri.

So si značajsko zelo različni?
Da, vsi trije so si zelo različni. Ampak saj mi ni treba reči tega, samo poglejte jih (smeh)! Takooo zelo drugačni so si.

Kako pogosto menjavate vaš meni?
Zdaj precej pogosteje, kot sem ga prej. Prvo leto je bilo za Gaa težko. Morala sem se ukvarjati s precej več stvarmi kot zgolj s kuhanjem. Tega ti nihče ne pove, ko odpiraš restavracijo – da kuha predstavlja zgolj kakih 10 odstotkov. Vsak si misli, da bo samo kuhal in bo z veseljem kuhal, ampak ni tako. Početi moraš veliko stvari, potrebno je veliko usklajevanja, zadovoljiti moraš vlagatelje, poskrbeti za finance in prvo leto sem vso svojo energijo porabila za to. Ampak mislim, da sem zdaj dosegla točko, ko je to urejeno in lažje raziskujem dejansko kuharski del restavracije.

Mora biti pa zanimiv prehod – od novinarstva v kuharski svet … Ne poznam nikogar, ki bi naredil točno ta preskok.
Res je (smeh). To je ena tistih stvari. V Indiji ne bi nikdar rekel, da si želiš postati kuharski mojster, ko odrasteš. A sem imela očeta, ki me je zelo podpiral, in zelo razumevajočo mamo, ki sta mi rekla, seveda, naredi, kar koli si želiš. In sta podprla mojo odločitev, da postanem kuharica.

Vaša hrana odraža tudi vaše otroštvo, vaše korenine, mar ne?
Absolutno. Denimo cvetačni kruh, ki ste ga poskusili, je že en tak primer. Točno takega je pekla moja babica. Mi naredimo malce večjega, bolj kot pita, ampak recept pa je 100-odstotno babičin. In jaz sem odrasla s cvetačnim kruhom. Težko pobegneš svojim koreninam. Bolj ko se trudiš najti umetniški izraz, bolj vidiš, kako se vračaš v svoja formativna leta. Morda zveni kot kliše, ampak je res.

Gaggan se zdaj seli v Fukuoko, vsaj tako pravi, nisem prepričana, ali se je zares odločil …
Tudi jaz ne vem, vsak dan je nova zgodba (smeh).

Vi nameravate v Bangkoku ostati?
Za zdaj, da. Mislim, da sem srečna tu. Za naprej pa – kdo ve. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Bi radi kaj ustvarili v Indiji?
Definitivno.

Glede na to, da Indije še vedno ne asociiramo z vrhunsko kulinariko. S hrano, da, vsi jo povezujemo s hrano, ampak na seznamu vrhunskih gastronomskih destinacij Indije ni.

Se strinjam. Nedvomno je to res in tudi zato bi rada pristala nazaj v domovini.

Mislite, da Indije tudi zato ni na tem zemljevidu vrhunskih kulinaričnih destinacij, ker je tako močna njena kultura poulične hrane?
Pravzaprav je kar nekaj restavracij z vrhunsko kulinariko v Indiji, a nobena od njih ne pristane na teh slavnih seznamih, to je res. In zato je veliko razlogov – politika, kako prideš na seznam 50 najboljših, denimo, je še meni popolna uganka. Imamo pa kar nekaj res dobrih restavracij. Mislim, da je v Indiji največji izziv poslovanje. Zakaj ne bi odprla Gaa v Indiji? Prvič, je tu birokracija. Drugič, cene nepremičnin so vrtoglave – Mumbaj je dražji od Londona, ste vedeli to? Noro drago je, mislim, da med najdražjimi na svetu. To ti potem postavi določene prepreke. Gaa bi v Indiji stala najmanj 6-7-krat toliko, kot smo zanjo plačali v Bangkoku. To so torej resni pomisleki. Potem so tu še dovolilnice, dovolilnica za točenje alkohola itd. Pa birokratske prepreke, korupcija … To zavira drzne, inovativne ideje, ker ne veš, ali bodo delovale in ne bi rad vložil toliko denarja v nekaj negotovega, zato se držiš uveljavljenih, varnih konceptov in zato si je toliko restavracij v Indiji podobnih. To je glavna težava. Če bi bilo lažje odpirati restavracije, bi imeli zagotovo bolj raznoliko gastronomsko ponudbo.

Tako vi kot Gaggan imata vinsko karto utemeljeno na organsko pridelanih, biodinamičnih vinih. Obstaja tu kakšna konkretna povezava med temi vini in indijsko kulinariko?
Iskreno, sama sem naravna vina odkrila, ko sem delala v Nomi. In ko sem se preselila v Bangkok, Vladimir (Kojić, Gagganov srbski sommelier, op. a.), sploh še ni bil toliko v njih in me je kar malo čudno pogledal, ko sem mu rekla, da si v svoji restavraciji želim naravna vina. Ampak pri Gagganu se je vinska karta v zadnjih dveh letih močno spremenila in krenila v naravno smer, v veliki meri zaradi vpletenosti Marka (Kovača, hrvaškega uvoznika naravnih vin, op. a.). V Nomi smo lahko v posebni sobi poskušali vsa vina, ki so ostala od tedna, in takrat sem poskusila nekaj najbolj čudnih vin sploh. Pa tudi kav, kislih kav. Najprej si rečeš, kaj hudiča je to, ko poskusiš dvakrat, trikrat, pa ne moreš več nazaj. Noma mi je odprla ta svet, mi razširila obzorja. In od prvega dneva sem vedela, da ko bom odprla svojo restavracijo, hočem v njej streči točno taka vina. Imam pa srečo, da so šli Gaggan z vsemi svojimi restavracijami in Vladimir v isto smer, kot sem si jo začrtala jaz.

Restavracija deluje precej uspešno, kajne?
Da, ne morem se pritoževati (smeh). Jaz sem srečna in mislim, da so srečni tudi moji vlagatelji. Dobro nam gre.

Kakšen pa je odziv domačinov?
Ja, ta del je malce ... čuden. Mislim, da ne razume kaj dosti domačinov tovrstne hrane, kar je podobno tudi pri Gagganu. Na Tajskem celotno gospodarstvo poganja turizem, tako da v najinih restavracijah večino gostov predstavljajo turisti oz. tuji gostje. Imamo veliko gostov iz Singapurja, Hongkonga, Kitajske, ZDA, Evrope … tudi zdaj, ko ni sezona (intervju je bil opravljen v začetku oktobra, op. a.), smo še vedno 50-odstotno zasedeni, kar je v primerjavi z drugimi restavracijami precej dobro, a že novembra smo spet polno zasedeni.

Je pa bilo verjetno za vas lažje zaradi te navezave z Gagganom?
Prepričana sem, da je pomagalo. Nismo pa se še nič oglaševali ali tržili, ampak se glas o Gaaju bolj širi od ust do ust. Veliko mojih gostov mi reče, da so slišali za restavracijo od tega ali onega. Mislim, da ta pristopa zahteva malce dalj časa in za zdaj nismo delali še nobenih pop-upov ali večerij z gostujočimi kuharji.

Kako je videti večerja v restavraciji Gaa?


V Gaaju strežejo samo večerjo, pri čemer lahko izbirate med 10 (2.400 bahtov/64 evrov) ali 14-hodnim (2.900 bahtov/77 evrov) degustacijskim menijem. Za aperitiv vam postrežejo hišne koktajle, kot sta lubenična margerita in gin-tonik s kojijem ali pa brezalkoholno kombučo, nato sledi šampanjec (Seve rose francoskega ekološkega pridelovalca Olivierja Horiota), za pozdrav iz kuhinje pa postavijo na mizo "flatbread" (tanek kruh) z verbeno in hibiskusovim čatnijem.


Nato se začne serija predjedi, ena bolj impresivna od druge, vse pa prava eksplozija (v veliki meri neznanih) okusov – hladna juha iz manga z mladim kravjim sirom in koriandrovim oljem, list betela, prepojen z račjo redukcijo (ena najbolj vizuelno impresivnih jedi v Gaaju) v spremljavi račjega krofka s čilijevo pasto, kar je ena od gariminih podpisnih jedi. Izbrana vinska spremljava? Rebula briške vinske kleti Nando (tako je, slovenska vina so v Gagganovih restavracijah prominentno zastopana). Sledi v pravo umetnijo zloženo opečeno mikrozelenje na kot dih tankem flatbreadu, za tem pa divja kombinacija pateja piščančjih jeter s tropskim sadjem, ki jo sommelier spoji z ličijevim sakejem. Še zadnja v seriji je miniaturna koruza, še v svojem ovoju, ki jo gost elegantno potegne iz njega in jo pomaka v masleno koruzno omako s črno soljo.


Glavne jedi uvede še en osupljiv krožnik – rezina kruhovca, na njej pa goveji tatarec s koriandrom, ob njem pa točijo Si Rose kleti Binner iz Alzacije. Nazaj v varne vode domače indijske kuhinje vas zapeljejo z zgoraj omenjenim toplim cvetačnim kruhom, postreženim z dobrodušno mero domačega masla in štirimi različnimi fermentiranimi dodatki – korenje z daikonom, govedina, čili in pikantni paradižnik. Na khakri (tip indijskega krekerja) nato postrežejo potočne rakce s pomelom, koriandrom in oljem rakovih lupin, ki jih spremlja Marguerite iz doline Loare. Sledi relativno preprost krožnik jagod in kaviarja jestra z oljem "Hor Wor", ob katerem v kozarec natočijo trepail blanc Davida Léclaparta iz Šampanje.


Za tem pa še ena eksplozija intenzivnih okusov belega karija z rakovico, indijskim poprom in mlekom makadamije. Zelo učinkovit krožnik je bil v svojem minimalizmu tudi gobji, z rezinami gob s severovzhoda Indije, kvasom aquafaba in naemom (gre za tajsko klobaso, ki pa jo v Gaaju delajo v obliki rumenjaka s fermentirano čičeriko). Veliki finale pride v obliki lepo zapečenega svinjskega kotleta z glazuro iz tamarinda in tremi vrstami priloge za nekakšno trobojnico na mesu – koriandrova semena, šalotka in granatno jabolko. Izbrano vino? Rdeča zvrst kleti Viña Tondonia iz Rioje, rezerva, letnik 2005.


Sladki del uvede bananin kruh, postrežen z bananino vodo, sledi krasen sladoled iz prežganega kokosovega sladkorja in rousongom (gre za vrsto dodatka, delanega iz sušenega svinjskega mesa), postrežen v kornetu iz eko koruze, ob katerem vam v kozarec natočijo kombučo z aromo kave, resnično izjemna večerja pa se zaključi z reprizo betelovega lista, tokrat polovično prevlečenega s čokolado, polovično pa s koromačem.

Kaja Sajovic, kaja.sajovic@rtvslo.si
Prijavi napako
Komentarji
Krimsky
# 27.11.2018 ob 09:07
Porno zvezdnike smo dobili ob koncu prejšnjega tisočletja …
~
… na začetku novega tisočletja smo dobili še – kulinarične zvezdnice.

Gre za početja, ki jih sicer evidentno obvladamo vsi, kajti, … če ne bi jedli in se razmnoževali, nas – kakopak – ne bi bilo tukaj.

A tega, da znamo skuhati kosilo in delati otroke, ni mogoče tržiti. Rabimo nek presežek, nadznanje, umetelnost, … kar bi se dalo prodajati tistim, ki pojma nimajo, kaj storiti s silnimi milijoni, milijardami …

V šahu je precej bedno, če imaš več figur kot nasprotnik, in dobiš mat, … ker je to dokaz, da ne razumeš igre.
V življenju je precej bedno, če imaš več bogastva kot drugi, a ne veš kam z njim, ker ne razumeš življenja.
~
Tu 'kulinarične zvezdnice' pristavijo svoj piskrček …
copcop
# 27.11.2018 ob 09:34
Najhuje v življenju je, da delaš brez veselja. Ker moraš. Ker nimaš izbire. Ker si ne upaš. Ker ne znaš.

Zato je lepo videti posameznike, da delajo z veseljem in strastjo. Ker znajo. Ker si upajo.

Kuharski mojstrici želim veliko uspeha!
7up
# 27.11.2018 ob 09:20
Krimsky

Kdo smo mi, da bi pametovali kako naj kdo počne s svojim denarjem? Kdo smo mi, da bi pametovali kaj koga osrečuje, sprošča in motivira?
GORILA
# 27.11.2018 ob 09:45
Kdo smo mi, da bi pametovali kako naj kdo počne s svojim denarjem? Kdo smo mi, da bi pametovali kaj koga osrečuje, sprošča in motivira?

Se strinjam s tem, ''kdo smo mi''...
...ampak, zakaj se potem zgražamo nad ljudmi drugih kultur, in jim pametujemo kaj jih mora osrečevati, sproščati, motivirati?
...ali pa celo nad sosedom, ki se, čeprav moškega spola, rad oblači v ženska oblačila?
...ali pa čisto navadnim pijanim klošarjem, ki ga srečamo na ulici - kaj pa če ga to osrečuje???
pjandura
# 27.11.2018 ob 18:32
10 ali 14 hodov. Malo pomnoži in boš videl, da se do sitega naješ.

14 x 0 = 0.
Wasabi
# 27.11.2018 ob 13:06
Porcije so tudi bolj za tajce kot pa za evropejce.

10 ali 14 hodov. Malo pomnoži in boš videl, da se do sitega naješ.
maher
# 27.11.2018 ob 12:46
7up, ali veš, kaj je to: demagogija?
7up
# 27.11.2018 ob 11:53
@Krimsky

Kakšno posploševanje! če povzamem srečni "reveži" na eni strani in pa globoko nesrečni bogataši na drugi strani. Kakšno romantiziranje! Dejstvo je, da je vsaka zgodba nekoga, ki je finančno obogatel in nekoga, ki je pristal na robu povsem individualna. Za oboje - tako bogataše in pa posameznike s nizkim dohodkovnim/kapitalskim ozadjem(izraz reven navadno implicira na intelektualno raven) velja, da so v svoji situacija s takšnim ali drugačnim razlogom. Finančne težave pogosto privedejo tudi do drugih težav(alkoholizem, zdravstvene težave, nasilje,...) - kakšna sreča neki !

Ko že omenjate loterijo. Nekoč sem bral raziskavo o življenju posameznikov po dobljenih večjih(takšnih, ki omogočajo brezskrbno življenje) loterijskih dobitkih. Velik procent posameznikov je v nekaj letih končala v bankrotu! Največja korelacija med tema pojavoma, je bila ravno pri ljudeh s nižjim kapitalskim ozadjem.

Drugače pa multi-milionarji in celo miliarderji večinoma niti ne hodijo v tašne restavracije. Redki posamezniki, ki cenijo to stroko, si raje si najemajo svojega kuharja. Obstajajo celo tašni, ki raje zahajajo v najcenejši FastFood(npr. Trump). Večinoma takšne restavracije obiskuje višji srednji razred.

S vsakim kosilom, ki ga prodajo po veliki dodani vrednosti, posredno zasluži tudi lokalna skupnost - mesarji, pridelovalci sira, vinarji, kmetje. Kaj je v tem slabega
Krimsky
# 27.11.2018 ob 10:10
@ 7up

A si v mojem postu zaznala kako sugestijo …
~
… kaj bi kdo moral, ali česa kdo ne bi smel početi?

To nikoli ni bil moj namen, … sam raznolikost zgodb, usod, poti … neizmerno spoštujem, … in mi na kraj pameti ne pride, da bi komu sugeriral kako drugo pot.

Lahko pa kot nekdo, ki se trudi misliti, to tudi zapišem. To storim 'na splošno', … iz z globokim spoštovanjem do tistih, ki se z mano ne strinjajo, in se nikoli ne bodo strinjali. Nikogar ne vlečem za ušesa, da bi kaj moral, ali česa ne bi smel.

Revni so v realni stiski, in 'če bi zadeli sedmico' bi točno vedeli, kaj s tem denarjem storiti.
Bogati so v drugačni stiski, … ne vedo kaj storiti, da bi jim denar – prinesel – življenje.

A jim večerja pri 'kulinarični zveznici' prinese zadostno potrdilo, da so res živi?
maher
# 27.11.2018 ob 10:01
Kdo smo mi, da bi pametovali kako naj kdo počne s svojim denarjem? Kdo smo mi, da bi pametovali kaj koga osrečuje, sprošča in motivira?

In kdo si ti, da bi pametoval, o čem naj kdo pametuje?

BTW: "Mi" nismo tisti, ki se jim ne bi želodec obračal ob tem, kaj nekateri počno z denarjem, ki so ga (večinoma) zaslužili na račun drugih. (Pa tudi ob tem, kar vidijo na teh in podobnih haut cuisine krožnikih, namenjenih njim.)
Kekec99
# 27.11.2018 ob 10:08
Porcije so tudi bolj za tajce kot pa za evropejce.
soc
# 28.11.2018 ob 09:53
@krimsky (in šestnajsterici, ki je do tega trenutka dala všečke tvojemu tekstu)

Pač predstavnik večinske slovenske populacije, ki jé, da preživi. In varčuje pri hrani, da si omisli kaj drugega. Naša "nova družina" - svaštvo, niti pod razno ne gre kdaj v top restavracijo, ker je škoda denarja. Raje gredo enkrat na mesec tja pred Benetke v slavni diskont, kjer si nakupijo blagovnih znamk za vso družino, da si dodatno napolnijo omare. Pa po avstrijskih in italijanskih marketih vedno najdejo znane in solidne šampanjce (Moet, Cliquot) po 25- namesto po 45+ evrov. Pa pravkar so za novega zamenjali glavnega svojih avtomobilov, Audi.

In težko je razumeti one butlje pred stoletji, ki so porabljali dneve in tedne svojega življenja, da so kracali neke barve po platnu in zate dobili še manj natančno fotko scene, kot bi jo danes ti v sekundi naredil z iPhone-om. Ali dekleta, ki v ob neki čudni tihi glasbi v belih krilcih poskakujejo po prstih na odru (kar je škodljivo za zdravje) in se ob tem še zvirajo, pa menda se temu reče balet, namesto da bi šle v kak klub po pravo muziko in kak dim. Analogiji jasni?

Priporočam ti simpatičen intervju z Miro Šemić v Financah. O slovenskem moškem, ki že genetsko ve vse o nogometu, politiki in vinu in je svoja veličastna neznanja pripravljen suvereno pokazati vsakič znova. Temu bi dodal le še hrano in avtomobile.
Bivši uporabnik
# 28.11.2018 ob 03:07
Naslednji bo Slovenec. Recept - Od poljske miši repek na žaru na regratu z krompirjem v zeljnati posodi.Ali pa -povožen ježek pod peko na rukoli in z zaseko.Ali pa - namočen sladoled v Ljubljanici prelit z radensko.
frozen pingvin 4
# 27.11.2018 ob 12:02
Kekec99

več kot očitno si take hrane ne moreš privoščiti, ker drugače nebi pisal takih komentarjev.
7up
# 27.11.2018 ob 11:56
maher

Če sledim tvoji logiki.
Podobno, kakor bi se verjetno obračal želodec 90% Azijcem/Afriičanom, ki bi razmišljali o vaših "nizkih" prihodkih, ki so mogoče tudi na račun "drugih".

Kako lahko spite ob takšnem stresu?
aaa
# 28.11.2018 ob 13:05

soc
@krimsky (in šestnajsterici, ki je do tega trenutka dala všečke tvojemu tekstu)

Pač predstavnik večinske slovenske populacije, ki jé, da preživi. In varčuje pri hrani, da si omisli kaj drugega.


Soc pa tipični predstavnik slovenske wanna be high society. Kdor ne hodi v te restavracije pač varčuje pri hrani.... Mislim, svašta. Kot da imajo prehranjevalne navade karšnokoli povezavo s tem, če obiščeš nekajkrat letno neko fancy restavracijo.
Krimsky
# 28.11.2018 ob 11:15
@ soc

Plačljivih člankov ne berem (tudi 'free' prijav ne maram), ob službi in družini mi zmanjkuje časa …
~
… a tistim, ki mi replicirajo z vsaj petimi stavki, bi se kljub temu rad potrudil odgovoriti.

A lahko, prosim, tisti intervju gospe Mire Šemić, povzameš z lastnimi besedami, kaj te je prevzelo, kaj ti je bilo všeč … in seveda, posledično, … v čem misliš, da se motim.

Navajanje avtoritet v tem tisočletju ne bo delovalo, deloval bo edino razmislek, avtoriteta je samo 'pomožno sredstvo'. Če se naš razmislek ujema s tistim od avtorja, ga brez strahu zaradi kršitve 'avtorskih pravic' – lahko zagovarjamo kot svojega, ker smo opravili – isti razmislek.
~
O čem torej govori gospa Mira Šemić – s tvojimi besedami?
soc
# 28.11.2018 ob 09:59
@ponos
Slovenija nima zvezdice zgolj zato, ker je Michelin kljub letošnji na pol obljubi še ni uvrstil med države (ali prestolnice), ki jih ocenjuje. Ima tri restavracije, ki si zaslužijo dve zvezdici, pa še 4--5, ki si zaslužijo eno. In njihovi chefi so delali natanko to, kar si napisal - v eni od faz svojega dela so se učili pri največjih mojstrih, nekateri v začetkih, nekateri v nadaljevanju. In so zagnani garači, vsi zapovrstjo.
KiNgKoNg
# 27.11.2018 ob 16:32
10 ali 14 hodov. Malo pomnoži in boš videl, da se do sitega naješ.

Če ti vsakič prinesejo hrane za en ugriz še ne pomeni, da na koncu nanese veliko. Sam bi se težko najedel.
7up
# 27.11.2018 ob 13:36
maher

beseda izhaja iz stare grščine in pomeni vodenje s pomočjo "drhali"(mogoče izraz ni najboljši, samo v slovenščini, nimamo izraza, ki bi definiral večjo skupino ljudi, ki bo zelo verjetno ustvarjala družbeni nered). Demagogipo definiciji črpajo svojo moč iz predsodkov(glede na spol, socialni status, spolno orientacijo, barvo kože...) in ignorance.

Obtoževanje določenje skupine ljudi(v tem ljudi tiste s malo več denarja) je šolski primer demagogije.
PONOS
# 27.11.2018 ob 09:50
Mladim kuharji oziroma kuharjem priporočam če želijo imeti zvezdico, jo bodo najhitreje dobili tako, da bodo vajenci lastnika zvezdic nato zagnanost,delo in kontinuiranost.Zato je Slovenija nima.
go keith go
# 30.11.2018 ob 11:54
Uf, tole bi pa bilo gastronomsko uživanje. Kaji občasno kar zavidam...mislim prehranjevanje ne komentarjev nepoznavalcev pod novicami :P.
Payton20
# 29.11.2018 ob 10:28
Kaj sem ob ogledu slik najprej opazil... na sliki 22 vsi trije držijo telefon in slikajo za svoja družbena omrežja. Verjetno nihče od njih ne loči svinjine od piščanca, ampak važno je, da so se pofočkali in da so prijatelji in družba videli, kako so "high society". Tudi sam sem bil že v nekaj dobrih restavracijah, kjer strežejo podobno hrano (ogromno hodov, majhne porcije, bolj degustacija kot kaj drugega) in sem bil zelo zadovoljen. Želim povedati, da podpiram novosti in trend, v katerega gre kulinarika, vendar mi gre na drugi strani na bruhanje, ko vidim, da masa to izkorišča predvsem za promocijo svojega "virtualnega" življenja. Tako kot tiste boge študentke, ki se "sindikalno" z avtobusom odpravijo v Benetke, kjer posnamejo serijo fotografij, kako v najlepši izdaji stojijo na trgu Sv. Marka... kdor jih ne pozna, bi rekel, da so v zgodnjih 20ih obogatele in da živijo luksuzno življenje... v bistvu pa si tu in tam privoščijo sindikalca oz. Ryanair za 20 EUR in neko večerjo za 50 EUR, kjer nastanejo desetine fotografij, ki jih nato filtrirajo in objavljajo skozi celo leto.
maher
# 27.11.2018 ob 17:48
7up

Kaj pa sofistika - tudi veš?
Kazalo