Stara katedrala v Managui. Foto: Jan Konečnik
Stara katedrala v Managui. Foto: Jan Konečnik
Šolarki v Managvi.
Šolarki v Managvi. Foto: Jan Konečnik
Na obali.
Na obali. Foto: Jan Konečnik
Nikaragva je precej hribovita.
Nikaragva je precej hribovita. Foto: Jan Konečnik
General Sandino, vodja upora proti ZDA v prvi polovici 19. stoletja.
General Sandino, vodja upora proti ZDA v prvi polovici 19. stoletja. Foto: Jan Konečnik
Častna tribuna
Častna tribuna. Foto: Jan Konečnik
Lada!.
Lada! Foto: Jan Konečnik

Honduras je ravno praznoval 196. obletnico samostojnosti. Smo šli z bando iz hostla na uradno slovesnost, ki je potekala na nogometnem stadionu v Tegucigalpi. Nabito polne tribune ljudi je od res velike množice vojakov, ki so z manevrskim strelivom streljali na zelenici, ločevala ograja z bodečo žico. Streljali so seveda navidezne pripadnike narkokartelov, bolezen, ki vse bolj načenja to srednjeameriško družbo. Specialci so se pripeljali s helikopterjem in vrgli v zrak nekaj kolib, ki so predstavljale oporišča mamilarskih tolovajev. Nad nami so švignila letala - neke vrste pilatusi in reaktivec. Neprestano je nekaj pokalo in treskalo. Iz neba se je spustilo 25 padalcev. Narodu se je mešalo.

Čeprav se mi je vse skupaj s tem razkazovanjem navidezne vojaške moči "slavnih oboroženih sil Hondurasa", kot je iz zvočnikov v slogu tiste severnokorejske gospe kričal napovedovalec, zdelo precej odveč - morda bi lahko dali prednost kakšnemu kulturnemu programu -, sem malo čutil z ljudmi. Tam na oni strani morja imam namreč tudi jaz svojo državo. Slovenijo.

Slovenija proti Hondurasu
Moja Slovenija je samostojna le dobro četrtino stoletja in je precej drugačna od Hondurasa. Na primer mojo državo z avtomobilom po avtocesti 200 kilometrov prevoziš v dveh urah. Iz Kopra v Maribor recimo. V petkrat večjem Hondurasu take poti trajajo pet ali več ur, ker jim je do zdaj uspelo zgraditi le 150 kilometrov avtocest. Naša mesta imajo tudi pločnike, ki večinoma nimajo lukenj. Če jih imajo, so globoke za lužo. Tukaj si lahko zlomiš nogo vsakih pet metrov. Če se ti zgodi kaj hujšega, rešilni avtomobil ne bo pritulil v petnajstih minutah. Če se ti zunaj mesta kaj pripeti, je vprašanje, ali bo sploh prišel. Če si žejen, lahko pri nas piješ vodo iz pipe. V Hondurasu to ni priporočljivo, tudi za domačine ne. Tiste, ki imajo doma vodovod, večina ga nima. Nimaš pa v Hondurasu, recimo, težav z odločitvijo, ali prha s toplo ali hladno vodo. Ker tople vode ni. V glavnem mestu včasih sploh vode ni po več ur, zato je dobro imeti kak rezervoar. Pa ni ravno kot poper suha država. Namesto v vodovod je pač šlo v žepe ali kakšno davčno oazo.

Morda je razlog, da voda ni pitna, tudi ta, da v Hondurasu in drugih državah Srednje Amerike smeti ležijo vsepovsod. Pri nas ne. Skoraj vsi v Sloveniji znamo tudi brati in pisati, v Hondurasu okoli petnajst odstotkov ljudi tega ne zna. Tudi zato, ker pri nas otrok hodi v šolo, tukaj pa mora marsikateri zjutraj namesto na šolski avtobus na delo. Tudi v športu smo si precej različni. Denimo v Sloveniji smo v času samostojnosti osvojili 38 medalj na olimpijskih igrah, to je 38 več, kot jih je Honduras od svoje osamosvojitve naprej. Šole tukaj so v slabem stanju in slabo opremljene, sploh na vasi. Pri nas pa so, blagoslovljene tako ali drugače ali pa tudi če niso, v mestu in na vasi, obnovljene zgradbe s telovadnicami in igrišči, kjer se od mladih nog kalijo Gorani, Luke ter drugi drugi poznejši športni asi in asice svetovnega kalibra.

(Ne)varnost
V moji Sloveniji tudi ni nevarnih predelov. Recimo v Murski Soboti, na Špičniku ob avstrijski meji ali ljubljanskih Fužinah, vsepovsod je varno. Ko pelješ dekle zvečer na zmenek, se lahko brez skrbi po temi sprehodita po parku glavnega mesta, saj je najslabše, kar se vama lahko zgodi, da bo kak študent pobaral za papirček za smotko. Tukaj, v Hondurasu recimo, pa zvečer po zmenku z domačinko težko brezskrbno pokadita cigareto pred lokalom na ulici prestolnice, ker se ne počuti varno, ti kot tujec pa tako in tako izstopaš. Ker se boji, da bo nenadoma ustavil avtomobil, ven planil nasilnež in ji zagrozil s pištolo, če ne bo nemudoma izročila torbice, v kateri ima denar in telefon. Saj ve, da je večina ljudi dobrih, pa vendar jo je strah. Tudi zato, ker so jo doma, v stanovanju, že dvakrat oropali, ko je imela pri sebi denar za plače zaposlenih v svojem podjetju. In se je zato morala preseliti in zamenjati avtomobil, da ji ne morejo več slediti. Preseli se v blok, kjer vhod stražijo varnostniki s šibrovkami na rami in pištolo za pasom. Takisto zasebni varnostniki stražijo tudi bencinske črpalke, trgovine, restavracije in druge lokale po mestih. Ves dan, podnevi in ponoči.

Država ti je kaj dala?
Veliko ljudi se iz te države zaradi varnosti tudi preseli drugam, recimo v sosednjo Nikaragvo. Saj iz moje Slovenije se tudi, ampak ne zato, da bi se počutili varno, ampak da bi dobili delo ali da bi bolje zaslužili kot doma. Se pa v mojo Slovenijo tudi priseljujejo ljudje. V Honduras se ne, saj že tako ali tako dve tretjini ljudi živita v revščini. No, k nam se že desetletja priseljujejo. Večinoma so iz naših bratskih republik na jugu. Tako je od dveh milijonov ljudi v Sloveniji okoli 200 tisoč tistih, saj veste, ki se velikokrat pišejo na -ić. Recimo Dragić ali Dončić sta taka obče znana priimka. Ali pa Alibegović za tiste z več športnega znanja. Ker jim je pri nas všeč in ker je življenje dobro, ostanejo. Poročijo in imajo otroke. In po tem, ko ti otroci postanejo evropski košarkarski prvaki, s ponosom dvignejo slovensko zastavo in se zahvalijo državi za vse, kar jim je dala.

Mnogo Slovencev, ki so na Kranjskem že od pamtiveka, je tisti trenutek s kavča presenečeno buljilo v zaslon. Bore malo jim je bilo jasno in misli so švigale: "Pa kaj zdaj on govori ... jah, utrujen je, pa se mu že malo meša ... čakaj, Gogi!? Kako to misliš? Da je ta gnila država Slovenija z nesposobnimi politiki in vsemi koruptivneži tebi kaj dala? Res? To ni mogoče! Saj pa avtoceste, taka in drugačna infrastruktura, javno šolstvo, zdravstvo, uspešen športni sistem, subvencije za vsako drugo stvar, štipendije, širokopasovni internet do zadnje koče v vasi, čista okolica, čist zrak in voda direkt iz pipe ... to Gogi, to je normalno! To je samoumevno! To pač je!"

Kavčarji, pridite v Honduras pogledat, kaj se naredi samo od sebe. Nič. V Švici to dobro vedo. Ni vse popolno, a živimo daleč daleč od gnile države. Medalja ni prišla sama od sebe in vse drugo, kar je pri nas dobrega, tudi ne. Slovenci smo lahko ponosni nase!

P. S. Naj mi dobri ljudje in prijatelji iz Hondurasa ne zamerijo primerjave. Ampak, tako je. Fotografije v galeriji pa bodo večinoma iz Manague, glavnega mesta Nikaragve, kamor sem se iz Tegucigalpe pripeljal z Jasperjem, Nemcem, ki potuje z avtomobilom in me je vzel s seboj na kratek "road trip". V Nikaragvi se bom zadržal nekaj časa, tako da brez skrbi, zgodbe še pridejo!

Moja pot: Tegucigalpa, Honduras - Managva, Nikaragva