Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.3 od 54 glasov Ocenite to novico!
Stara katedrala v Managvi.
Stara katedrala v Managui. Foto: Jan Konečnik
Šolarki v Managvi.
Šolarki v Managvi. Foto: Jan Konečnik
Na obali.
Na obali. Foto: Jan Konečnik
Nikaragva je precej hribovita.
Nikaragva je precej hribovita. Foto: Jan Konečnik
General Sandino, vodja upora proti ZDA v prvi polovici 19. stoletja.
General Sandino, vodja upora proti ZDA v prvi polovici 19. stoletja. Foto: Jan Konečnik
Častna tribuna
Častna tribuna. Foto: Jan Konečnik
Lada!.
Lada! Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Slovenija proti Hondurasu in Dragić za tri!

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 14. del
25. september 2017 ob 07:13
Managva - MMC RTV SLO

Ker so tudi vampi najboljši po nekaj dneh, sem z zapisom o slovenskem košarkarskem orgazmu počakal, da se mi malo vse skupaj pravzaprav usede v možgane. V srce. Jah, nismo mi v Sloveniji od včeraj. Ne v košarki ne pri drugih stvareh.

Honduras je ravno praznoval 196. obletnico samostojnosti. Smo šli z bando iz hostla na uradno slovesnost, ki je potekala na nogometnem stadionu v Tegucigalpi. Nabito polne tribune ljudi je od res velike množice vojakov, ki so z manevrskim strelivom streljali na zelenici, ločevala ograja z bodečo žico. Streljali so seveda navidezne pripadnike narkokartelov, bolezen, ki vse bolj načenja to srednjeameriško družbo. Specialci so se pripeljali s helikopterjem in vrgli v zrak nekaj kolib, ki so predstavljale oporišča mamilarskih tolovajev. Nad nami so švignila letala - neke vrste pilatusi in reaktivec. Neprestano je nekaj pokalo in treskalo. Iz neba se je spustilo 25 padalcev. Narodu se je mešalo.

Čeprav se mi je vse skupaj s tem razkazovanjem navidezne vojaške moči "slavnih oboroženih sil Hondurasa", kot je iz zvočnikov v slogu tiste severnokorejske gospe kričal napovedovalec, zdelo precej odveč - morda bi lahko dali prednost kakšnemu kulturnemu programu -, sem malo čutil z ljudmi. Tam na oni strani morja imam namreč tudi jaz svojo državo. Slovenijo.

Slovenija proti Hondurasu
Moja Slovenija je samostojna le dobro četrtino stoletja in je precej drugačna od Hondurasa. Na primer mojo državo z avtomobilom po avtocesti 200 kilometrov prevoziš v dveh urah. Iz Kopra v Maribor recimo. V petkrat večjem Hondurasu take poti trajajo pet ali več ur, ker jim je do zdaj uspelo zgraditi le 150 kilometrov avtocest. Naša mesta imajo tudi pločnike, ki večinoma nimajo lukenj. Če jih imajo, so globoke za lužo. Tukaj si lahko zlomiš nogo vsakih pet metrov. Če se ti zgodi kaj hujšega, rešilni avtomobil ne bo pritulil v petnajstih minutah. Če se ti zunaj mesta kaj pripeti, je vprašanje, ali bo sploh prišel. Če si žejen, lahko pri nas piješ vodo iz pipe. V Hondurasu to ni priporočljivo, tudi za domačine ne. Tiste, ki imajo doma vodovod, večina ga nima. Nimaš pa v Hondurasu, recimo, težav z odločitvijo, ali prha s toplo ali hladno vodo. Ker tople vode ni. V glavnem mestu včasih sploh vode ni po več ur, zato je dobro imeti kak rezervoar. Pa ni ravno kot poper suha država. Namesto v vodovod je pač šlo v žepe ali kakšno davčno oazo.

Morda je razlog, da voda ni pitna, tudi ta, da v Hondurasu in drugih državah Srednje Amerike smeti ležijo vsepovsod. Pri nas ne. Skoraj vsi v Sloveniji znamo tudi brati in pisati, v Hondurasu okoli petnajst odstotkov ljudi tega ne zna. Tudi zato, ker pri nas otrok hodi v šolo, tukaj pa mora marsikateri zjutraj namesto na šolski avtobus na delo. Tudi v športu smo si precej različni. Denimo v Sloveniji smo v času samostojnosti osvojili 38 medalj na olimpijskih igrah, to je 38 več, kot jih je Honduras od svoje osamosvojitve naprej. Šole tukaj so v slabem stanju in slabo opremljene, sploh na vasi. Pri nas pa so, blagoslovljene tako ali drugače ali pa tudi če niso, v mestu in na vasi, obnovljene zgradbe s telovadnicami in igrišči, kjer se od mladih nog kalijo Gorani, Luke ter drugi drugi poznejši športni asi in asice svetovnega kalibra.

(Ne)varnost
V moji Sloveniji tudi ni nevarnih predelov. Recimo v Murski Soboti, na Špičniku ob avstrijski meji ali ljubljanskih Fužinah, vsepovsod je varno. Ko pelješ dekle zvečer na zmenek, se lahko brez skrbi po temi sprehodita po parku glavnega mesta, saj je najslabše, kar se vama lahko zgodi, da bo kak študent pobaral za papirček za smotko. Tukaj, v Hondurasu recimo, pa zvečer po zmenku z domačinko težko brezskrbno pokadita cigareto pred lokalom na ulici prestolnice, ker se ne počuti varno, ti kot tujec pa tako in tako izstopaš. Ker se boji, da bo nenadoma ustavil avtomobil, ven planil nasilnež in ji zagrozil s pištolo, če ne bo nemudoma izročila torbice, v kateri ima denar in telefon. Saj ve, da je večina ljudi dobrih, pa vendar jo je strah. Tudi zato, ker so jo doma, v stanovanju, že dvakrat oropali, ko je imela pri sebi denar za plače zaposlenih v svojem podjetju. In se je zato morala preseliti in zamenjati avtomobil, da ji ne morejo več slediti. Preseli se v blok, kjer vhod stražijo varnostniki s šibrovkami na rami in pištolo za pasom. Takisto zasebni varnostniki stražijo tudi bencinske črpalke, trgovine, restavracije in druge lokale po mestih. Ves dan, podnevi in ponoči.

Država ti je kaj dala?
Veliko ljudi se iz te države zaradi varnosti tudi preseli drugam, recimo v sosednjo Nikaragvo. Saj iz moje Slovenije se tudi, ampak ne zato, da bi se počutili varno, ampak da bi dobili delo ali da bi bolje zaslužili kot doma. Se pa v mojo Slovenijo tudi priseljujejo ljudje. V Honduras se ne, saj že tako ali tako dve tretjini ljudi živita v revščini. No, k nam se že desetletja priseljujejo. Večinoma so iz naših bratskih republik na jugu. Tako je od dveh milijonov ljudi v Sloveniji okoli 200 tisoč tistih, saj veste, ki se velikokrat pišejo na -ić. Recimo Dragić ali Dončić sta taka obče znana priimka. Ali pa Alibegović za tiste z več športnega znanja. Ker jim je pri nas všeč in ker je življenje dobro, ostanejo. Poročijo in imajo otroke. In po tem, ko ti otroci postanejo evropski košarkarski prvaki, s ponosom dvignejo slovensko zastavo in se zahvalijo državi za vse, kar jim je dala.

Mnogo Slovencev, ki so na Kranjskem že od pamtiveka, je tisti trenutek s kavča presenečeno buljilo v zaslon. Bore malo jim je bilo jasno in misli so švigale: "Pa kaj zdaj on govori ... jah, utrujen je, pa se mu že malo meša ... čakaj, Gogi!? Kako to misliš? Da je ta gnila država Slovenija z nesposobnimi politiki in vsemi koruptivneži tebi kaj dala? Res? To ni mogoče! Saj pa avtoceste, taka in drugačna infrastruktura, javno šolstvo, zdravstvo, uspešen športni sistem, subvencije za vsako drugo stvar, štipendije, širokopasovni internet do zadnje koče v vasi, čista okolica, čist zrak in voda direkt iz pipe ... to Gogi, to je normalno! To je samoumevno! To pač je!"

Kavčarji, pridite v Honduras pogledat, kaj se naredi samo od sebe. Nič. V Švici to dobro vedo. Ni vse popolno, a živimo daleč daleč od gnile države. Medalja ni prišla sama od sebe in vse drugo, kar je pri nas dobrega, tudi ne. Slovenci smo lahko ponosni nase!

P. S. Naj mi dobri ljudje in prijatelji iz Hondurasa ne zamerijo primerjave. Ampak, tako je. Fotografije v galeriji pa bodo večinoma iz Manague, glavnega mesta Nikaragve, kamor sem se iz Tegucigalpe pripeljal z Jasperjem, Nemcem, ki potuje z avtomobilom in me je vzel s seboj na kratek "road trip". V Nikaragvi se bom zadržal nekaj časa, tako da brez skrbi, zgodbe še pridejo!

Moja pot: Tegucigalpa, Honduras - Managva, Nikaragva

Jan Konečnik
Dve uri in z Jasperjem in njegovim avtomobilom sva lahko prečila mejo.
Iz šole domov.
Jasper potuje z avtomobilom. Pripeljal se je iz New Yorka.
Katedrala Mentropolitana, Managva
Lago de Managua
Luknja. Označena s kamni.
Managva, Nikaragva. Narodna skupščina
Mavzoleji v Managvi.
Na cesti v Managvi.
Na meji med Hondurasom in Nikaragvo.
Na tekmi.
Nekdanji čilenski predsednik Allende je čislan tudi v Nikaragvi.
Ob cesti.
Pločnik, ki ga več ni.
Proslava ob 196. obletnici samostojnosti Hondurasa.
Proti Nikaragvi..
Umazana reka sredi prestolnice Hondurasa.
Upor!
Valuta v Nikaragvi je Cordoba.
Vhod v božji hram.
Prijavi napako
Komentarji
luckylucke
# 25.09.2017 ob 07:49
Mislim da je s kavčar mislil predvsem na tiste, ki radi veliko govorijo (pametujejo), naredijo pa bolj malo. Takih (nas) je v Sloveniji veliko!
Ehec
# 25.09.2017 ob 07:33
Super zapis, vcasih je fajn se spomnit, da ni vse crno. Za vse, ki kislijo, da jim je tukaj slabo.
melanholik
# 25.09.2017 ob 07:59
No, to da je Honduras najnevarnejša država na svetu, je dejstvo, o čemer priča statistika. Lepo, da ti je bil všeč, ampak dejstev se pač ne spodobi zanikat.
Seneca
# 25.09.2017 ob 08:49
Kavčarji so ljudje, ki so s kavča večji poznavalci prav vseh športov kot vsi selektorji, trenerji in igralci. Prav tako so kavčarji tisti, ki kritizirajo kako slabo jim gre v Sloveniji, a sami ne naredijo čisto nič, da bi si našli boljše delo oz začeli posel samostojno!
zapatist
# 25.09.2017 ob 09:58
Točno tako. Ko greš enkrat za dalj časa po svetu in to dalj kot do Dalmacije ali na počitnice v Antalijjo vidiš bolj realno sliko naše države in spoznaš, da živimo relativno gledano v precej lepi, varni, bogati in socialni državi.
henodarling
# 25.09.2017 ob 08:52
Izraz kavčarji je prav simpatičen, saj vsi vemo, kaj pomeni. Kar nekaj jih poznam...Preveč, žal.
henodarling
# 25.09.2017 ob 08:51
Bravo!!!
Ja, mal nas je Slovence včasih trepa dregnit, da se zavemo, kje in kako živimo. To pa se da edino s primerjavo z drugimi. Pa mogoče nam tako malo tudi zraste samozavest. Glede na vse, kar smo in kar imamo, bi je morali imeti več.
ApisCarnica
# 25.09.2017 ob 07:44
Super!
Wasabi
# 25.09.2017 ob 09:17
Utemeljitelj izraza kavčarji je Uroš Zorman in besedo je potrebno razumeti v kontekstu, kot je bila izrečena.

Js bi reku, da bi podaru to našo zmago vsem našim Slovencem, ki sedijo u u naslonjačih pa foteljih pa pojstlah pa so vsi pametni, ne. TAKO JE:D

In po prebranem sodeče, je Jan pravilno razumel izraz kavčarji, ne vem pa, s kom se o svoji definiciji kavčarjev strinja troličnež, ki je več kot očitno popolnoma narobe razumel Zormanov stavek.

Meni se zdi, da izraz kavčarji moti samo kavčarje:D
tri barve: modra
# 25.09.2017 ob 09:06
Dobra poanta, čestitke za prispevek.
mc007
# 25.09.2017 ob 09:16
Super prispevek.
Valuk_
# 25.09.2017 ob 09:35
Ja saj kar je zanimivo, da ljudje, ki vedno neki "bentio" čez državo, so zelo zaprti, nezaupljivi do priseljencev, itd so vedno ljudje, ki nikoli niso potovali. Pač potovanje ti dajo širino, ki jo težko dobiš drugje.
zugec
# 25.09.2017 ob 10:27
Država smo ljudje. Takšnih, kot je večina državljanov, takšna je država.
Seneca
# 25.09.2017 ob 10:11
Vse prevečkrat samo tarnamo, kako slabo živimo v Sloveniji, zato je dobro kdaj prebrati tudi kakšno tako tujo primerjavo kvalitete življenja:

Quality of Life Index for Country 2017
nuLanuLa
# 25.09.2017 ob 13:55
Večino stvari prebereš, ker te zanima, KAJ je napisano. Vsake toliko pa naletiš na tekste, ki te predvsem navdušijo s tem, KAKO so napisani. Tejle Janovi so že tako iskrivo nagajivi, da se moraš vsake toliko nasmehniti, ko ji prebiraš.
Mirko Tipka
# 25.09.2017 ob 12:41
zelo dober članek... upam, da ga preberejo tudi tisti, ki mislijo, da je vse kar imamo samoumevno.
kak-tus
# 25.09.2017 ob 10:16
Ehec. Ljudje radi posplošujemo in zato se zdi, da je v SLO slabo. Če eden od 10 ljudi vpije na glas, da je slabo, se bo ostalim poslušalcem zdelo, da je res slabo. Resnica pa je seveda individualna zgodba. Vsak od nas po svoje doživlja - 'subjektivizira vsakdan'.

Jan pa se ne zaveda, da igrišča, šole, varnosti... ne daje država, ampak dajemo ljudje, ki vsak dan 'odvedemo' velike odstotke davka ! ! Pri tem se vodilni politiki kljub slabemu sodstvu, ki noče sprocesuirati belih ovratnikov, vendarle zavedajo, da lahko pridejo blizu meje, ko začnejo leteti granitne kocke ali pa se začnejo množični zbori z vzkliki 'GOTOF JE'. Ljudje so pač zadovoljni da sodišče deluje vsaj v primerih, ko nekdo ukrade 5 paštet, ali pa ko je žrtev vpletena pri deljenju plena SKB ropa. Tudi to je nekaj. Če bi pa sodišča delovala tako kot na Islandiji, bi bilo pa že kičasto :))) Ljudje smo torej tisti, ki skrbimo drug za drugega in ne država ! ! ! In slovenci kljub delitvam ob 'hudih urah' vedno stopimo skupaj, čeprav so eni janševi drugi pa kučanovi
aaa
# 27.09.2017 ob 10:48
@Nori Goban
To kaj obdeluje Jan niso niti slučajno najnevarnejši deli sveta ampak najbolj skomercializirani kar se tiče low budged turizma. V tem segmentu jim lahko konkurira le JV Azija.
NoriGoban
# 26.09.2017 ob 20:29
"Kavčarji, pridite v Honduras pogledat, kaj se naredi samo od sebe. Nič. V Švici to dobro vedo. Ni vse popolno, a živimo daleč daleč od gnile države. "

Care! Pa tako ste ga kritizirali na zacetku! Clovek je obdelal najnevarnejse srednjeameriske drzave brez da bi ga enkrat oropali! Ze samo to je dosezek!
Skippy
# 26.09.2017 ob 07:42
Ta zapis je tudi opomin za zasanjane Youtubarje, ki mislijo, da je za vse kriv Zahod. Ti ljudje so že 200 let samostojni - in v tem času niso uspeli narediti čisto NIČ. Niti vodovoda napeljat sredi območja polnega z vodo.
Dvomljivec
# 25.09.2017 ob 18:45
Distanca da malo širine, mi je všeč članek
Ples
# 25.09.2017 ob 18:25
Bravo, Jan! Zapis s poanto in še fajn stil pisanja.

Čisto preveč je pljuvanja po Sloveniji, prav razpaslo se je in postalo neka bizarna navada. Jaz sem ziher, da se večina dnevnih pljuvačev sploh ne zaveda, kaj dejansko počne (nič pozitivnega), in to velja za vse, od navadnih 'kavčarjev' do politikov.
Javorovina
# 25.09.2017 ob 17:08
Stvari, ki si jih ogleduješ ob spanju v beznicah, potovanju s cenenimi lokalnimi prevozi in občasnimi driskami zaradi slabe prehrane, si nekateri ogledujejo povsem brez problema, ob vsem udobju in zdravi prehrani.
Kako si lahko udobno in ob zdravi prehrani ogledujejo beznice in cenene lokalne prevoze? Mogoče si torej ogledujejo stvari ob spanju v vilah in hotelih ter dragem privatnem prevozu z občasnimi diarejami zaradi dobre prehrane, ampak to niso iste stvari.
Condy
# 25.09.2017 ob 14:18
Bravo
aaa
# 25.09.2017 ob 08:35
Res ne vem zakaj me je potrebno brisati. Še enkrat. Po napisanem sodeč je v Hondurasu videl samo Tegus. Tegus je res zelo zoprn kraj s številnimi čudnimi postopači. Ampak ne moreš po Tegusu soditi celega Hondurasa, ker nikjer drugje ni tako.
mali_piscek
# 25.09.2017 ob 11:47
:-)

Ja, Jan, jaz sem kavčar (leta pač naredijo svoje), priznam brez problema.
Ti pa si že končno priznaj, da nisi svetovni popotnik, temveč zgolj low-budget turist. Stvari, ki si jih ogleduješ ob spanju v beznicah, potovanju s cenenimi lokalnimi prevozi in občasnimi driskami zaradi slabe prehrane, si nekateri ogledujejo povsem brez problema, ob vsem udobju in zdravi prehrani. Vendar to stane.

Danes ni več popotnikov in pustolovcev. So le turisti, eni z več denarja, drugi z manj.
rubin
# 25.09.2017 ob 09:21
Ja, vedno je lahko dosti slabše kot je sedaj. Plača je lahko slabša, zatorej tiho in bit zadovoljni, če si slučajno bil danes tepen, se le nasmej, lahko bi šla kost ali ledvica in bi bilo slabše... Tako nekako si zamišlja avtor prispevka.. Vsi tiho in zadovoljni, kajti lahko bi bilo kot v Hondurasu..
aaa
# 25.09.2017 ob 07:54
Čuden tič. Meni je bil Honduras daleč najboljša srednjeameriška država. Ta pa se je samo zapeljal skozi.
trolicnez
# 25.09.2017 ob 07:46
Mene pa moti izraz kavčar. Vsi se strinjamo, da je to zaljivka, ki oznacuje nekoga, ki cele dneve lenari na kavcu. Mislim, da je tako oznacevanje mmc bralcev skrajno neprimerno.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

A post shared by Jan Konecnik (@kje_je_jan) on

Kje je Jan?
link
Krojači iz Paname
13
13. november 2017 ob 06:28 Mejna policistka je udarila pečat in odkorakal sem proti mostu čez reko Sixaola, ki ločuje Kostariko in Panamo. Še zadnja celinska država Srednje Amerike, čez deset dni bom že na jugu, v Kolumbiji.
Več novic ...
Kazalo