Črno rebulo tako ljubitelji vina morda bolj poznamo pod italijanskim izrazom schioppettino (furlansko sclopetin), kjer je te sorte še veliko - in se tudi izjemno dobro trži, predvsem v tujino, v ZDA, kjer radovedne kupce vse bolj zanimajo predvsem avtohtone sorte uvoženih vin, kot so rebula, furlanski tokaj, verduc ipd. Dobra popotnica za Erzetiča, ki se je kot prvi v Brdih odločil zasaditi celoten vinograd črne rebule.
"Že od otroštva sem sanjal o pokalci. Res smo hoteli iti na stare, zapuščene sorte - zakaj bi v Brdih sadil tuje sorte?" je na predstavitvi novinca kleti iz Višnjevika povedal glava družine Aleksij Erzetič.
Vino je temne rubinaste barve, s cvetno aromo s primesmi jagodičevja, usnja in sušene trave. Je zelo polno, mladostno in taninasto, z dolgim in prijetnim pookusom, kjer prevladajo začimbe. Poda se k divjačini, mesu na žaru, testeninam z močno omako, jedem iz drobovine, kot so vampi, jetrna pašteta ali priželjc, in k drugim jedem polnih okusov, tudi k zrelim sirom. Na predstavitvi v Dvornem baru v Ljubljani, kjer v naslednjih dneh strežejo Erzetičevo pokalco na kozarec, so vino postregli s pasuljem z začinjeno špansko klobaso chorizo.
Cepiče, ki so jih po kar nekaj težavah našli v Italiji, so na južni legi na opoki zasadili leta 2012, 7.000 trsov, kot jih imajo trenutno, pa nameravajo v kratkem razširiti še za 8.000. Vino, za katerega je značilna tudi precej pozna trgatev (v začetku oktobra), 12 mesecev zori v velikih hrastovih sodih in barikih, prvič pa so to s taninom bogato vino rubinaste barve polnili leta 2014, tako da gre za svežo linijo, ne izključujejo pa še sladke različice iz sušenega grozdja in penine.
In čeprav se bodo Erzetiči vpisali v vinsko zgodovino kot prvi, ki so po več kot sto letih ponovno obudili to pozabljeno sorto, pa nikakor ne bodo zadnji - sledili so jim že nekateri briški vinarji, ki pa s svojimi končnimi izdelki še niso postregli.
Slovenci so se pokalci odrekli
Prisotnost pokalce nekateri viri postavljajo v Brda, natančneje, k mejni reki Idriji, že v srednji vek, ime pa je dobila po poku, ki ga slišimo, ko v ustih stremo jagodo tega grozdja.
Pisni viri o tej sorti se pojavljajo skozi celotno 19. stoletje, med drugim leta 1875 v reviji Kmetovalec, kjer je črna rebula uvrščena na seznam sort, ki jih je Deželna kranjska vino in sadjarska šola na Slapu pri Vipavi dala v promet v zimi 1875-76. V opisu še preberemo, da daje prav temno, jako okusno vino, da rodi redno in da zgodaj dozoreva. A sorti so se na naši strani odrekli in sled zanjo se po drugi svetovni vojni povsem izgubi.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so pokalco oživili v Italiji potem, ko je Paolo Repuzzi našel primerne trte v starem vinogradu na obrobju Golega Brda in rozge pretihotapil čez mejo, češ da vozi dračje za piknik. 3.500 trsov, kolikor jih je posadil, je nato vodil kot refošk, saj bi mu sicer kmetijski inšpektorji vinograd zaplenili, trse pa uničili. Prvo trgatev so opravili leta 1977, po pravem medijskem bumu, kako je Repuzzi oživil staro sorto, pa je pokalca oz. schiopettino oz. ribolla nera dobila svoje mesto tudi na vinskem trgu.
Vabljeni na festival pokalce
Mimogrede, kot je povedal Toni Gomišček, publicist s področja enogastronomije, v obmejni italijanski vasi Prapotno (Prepotto) vsako leto potekajo dnevi pokalce - letos bi lahko prvič na njem našli tudi slovenskega predstavnika. "Bil je že čas!" je še pribil Gomišček.
Do takrat pa lahko italijansko črno rebulo med drugim okušate tudi v nedeljo in ponedeljek na Zemonu, kjer potekajo tradicionalni Okusi Vipavske. Letos so gostujoči vinarji prav iz združenja proizvajalcev pokalce s Prapotnega. Povsem po naključju.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje