Čeprav so Vatikanski muzeji število obiskovalcev omejili na 20.000 ljudi na dan (naenkrat bo lahko v kapeli največ 2.000 ljudi), so prah, telesna vlaga in ogljikov dioksid, ki spremljajo tako množičen obisk, resna grožnja podobam Michelangela, Botticellija, Perugina in drugih mojstrov.
Več obiskovalcev pomeni več prahu
Nazadnje so prezračevalni sistem namestili leta 1994, ko je Sikstinsko kapelo letno obiskalo 1,5 milijona ljudi, dvajset let in slabih pet milijonov obiskovalcev pozneje je postalo prezračevanje nezadostno. Nov, praktično neopazen sistem se naslanja na že obstoječe prezračevalne kanale in omogoča zadosti počasno kroženje zraka, da to ne ogroža fresk. Prav tako so v prostoru namestili neopazne kamere (dve sta, denimo, na monumentalni Poslednji sodbi, ki se veličastno razpenja za oltarnim delom), ki nadzorujejo število obiskovalcev, z vrsto naprav pa skrbno preverjajo pretok zraka, filtriranje prahu in stopnjo vlage.
Po besedah Johna Mandycka iz ameriškega podjetja Carrier (ki so mu zaupali tudi namestitev prejšnjega prezračevalnega sistema) so zaradi edinstvenosti stavbe veliko časa posvetili razumevanju kroženje zraka. "Tukaj zrak drugače kroži, kot denimo v pisarnah ali celo drugi cerkveni stavbi," je pojasnil.
Pod sedem tisoč svetilkami
Kapelo, ki praktično vsak dan sprejema obiskovalce (njena vrata so za javnost zaprta le v času konklava), po novem razsvetljuje kakšnih 7.000 LED-svetilk, s katerimi je električna poraba za 90 odstotkov nižja, manj segreto pa je tudi ozračje. Nemško podjetje Osram je razsvetljavo namestilo na treh stopnjah - najmanj bo kapela razsvetljena, ko bo praktično prazna, srednja razsvetljava je namenjena turističnim obiskovalcem, najmočnejša pa je rezervirana zgolj za papeževe obrede.
Michelangelovo stropno poslikavo je oktobra 1512 (Poslednjo sodbo je Michelangelo naslikal šele med letoma 1535 in 1541) posvetil papež Julij II. Zadnja večja restavratorska dela, v katerih so osvežili tudi barve na nekaterih Michelangelovih freskah, so po dolgih 14 letih končali ravno 1994.