Ob sobotah je tam živahno, da je kaj. Trgovci, stojničarji ali starinarji, imenujmo jih kar koli že, angleške trgovske spretnosti ne skrivajo. To pomeni, da najprej nastopi njihova prijaznost in skoraj častitljiva predanost blagu, ki ga ponujajo.

Admiral Vernon se imenuje pritličje hiše na naslovu 141-149 Portobello Rd., kjer domuje največ stojnic s starinami. Zanimali so me gumbi, ki so nekoč krasili vojaške uniforme. Ni treba obiti veliko kotov. Zelo kmalu je bilo jasno, da je le en starinar tisti pravi. "I am your man, my friend," se mi je predstavil Jim James.

Z ženo Rito že desetletja trgujeta prav s starimi gumbi. Na Portobellu sta sleherno soboto. Jim, pri približno 75 letih še zavidljivo okreten, me navdušeno zavede v sočen pogovor. "Potrebuješ britanske, morda le angleške, imam tudi nekaj irskih. Morda skandinavske, holandske, francoskih je v zadnjem času manj, španskih prav tako ni veliko. Pred časom sem prodal tudi nekaj tistih, ki so krasile uniforme kraljevine Jugoslavije," je neustavljiv gospod Jim.

Za petaka mi je ponudil gumb, ki je bil del oprave pripadnika britanske kraljeve garde, in to še v času vladavine kralja Georgea VI. "Ta je še iz poznih tridesetih let preteklega stoletja, sine moj, da boš vedel," je bil še naprej prisrčen Jim. Strasten zbiralec gumbov in strokovnjak je pozneje omenjal še, da je na potovanjih po ZDA in ob obiskih tamkajšnjih shodov starin spoznal, da Američani o tradiciji nimajo pojma: "Nekoč me je en Američan, si moreš misliti, vprašal celo, češ, ti si iz Londona, potem gotovo osebno poznaš kraljico, kajne; joj, saj so res smešni, da se mi kar smilijo," je bil starinar za trenutek povsem zgrožen in naposled dodal: "Oglasi se še kaj, zdaj veš, kje naju najdeš."

Sprehod po kilometru priljubljenega Portobella navdihuje prav vse. Po vsakovrstnih starinah, nakitu, pohištvu in drugih kosih notranje opreme, ure, izdelkih iz usnja, starih razglednic in še marsičesa, bolj proti severu na vrsto pridejo stojnice s hrano. Na teh diši paela, tudi grškim in maroškim dobrotam se je kar težko upreti, svež kokos ter palačinke na tisoč in en način lačne poglede še dodatno zmedejo.

Na skrajnem severnem koncu ulice Portobello celodnevno strnjeno povorko zadovoljnih in nasmejanih, torej lepih ljudi - pa najsi bodo ti srečnejši zaradi kakšnega nakupa novega ali starega najsi le zaradi potešitve zijalske naslade - ujamejo trgovci s tekstilijami, krznom in celo perjanicami. Vse imajo.

Zgodaj popoldne se množica 50- ali 60-, včasih pa 70-tisočih počasi razide. Številni pristanejo v bližnjih restavracijah in kavarnah, kjer najbolj pisan del zahodnega Londona nato le dočaka mnogo prepozno sobotno siesto. Nekateri to ujamejo na povsem tihih, a še kako slikovitih okoliških ulicah, ki kot da ne vedo, da se je le streljaj proč zgodil še en največji vsakotedenski sejem starin na svetu.

Tako je bilo tudi pred dnevi, ko je bil v mestu najbolj topel dan v tem letu. Presenetljivo zgodnja, suha in še kako sončna pomlad na angleškem jugovzhodu je doživela svoj vrhunec. Temperatura se je tistikrat povzpela do 24 stopinj Celzija.