Džong oz. Palača velike sreče v nekdanji prestolnici Punakha. Foto: Zoran Furman
Džong oz. Palača velike sreče v nekdanji prestolnici Punakha. Foto: Zoran Furman
Samostan Tigrovo gnezdo je posebnost Butana. Stoji na skali 800 metrov nad dolino Paro. Foto: Zoran Furman
Prikupni in radovedni obrazi otrok, ki pozdravljajo pohodnike ob poti. Foto: Zoran Furman
Falusi za srečo, ki jih v Butanu rišejo na stene hiš. Foto: Zoran Furman
Pogled proti 5314 metrov visokemu Jhomolhariju, najvišjemu vrhu Butana. Foto: Zoran Furman
Življenje v vasici Laja na skoraj 4000 metrih nadmorske višine poteka kot pred desetletji. Foto: Zoran Furman
Črna kuhinja v hiški v vasici Laja, kjer sem prespal. Foto: Zoran Furman
Srečni obrazi ljudi, ki sem jih srečeval v Laji. Foto: Zoran Furman
Rastine, ki so me spremljale na trekingu. Foto: Zoran Furman
Fantje na festivalu v Vangdueju s ponosom kažejo svoje pištole, ki so jih kupili na stojnicah. Foto: Zoran Furman

Izolirani Butan je vrata tujcem odprl šele leta 1974 – takrat je državo obiskalo reci in piši 287 turistov. Leta 1999 se je ta številka povzpela na 7.158, leta 2011 pa so imeli rekordnih 64.028 turistov.
Kaj dosti več se število najverjetneje ne bo povzpelo, saj se je okoljsko zavedna butanska vlada odločila, da turistično dejavnost omeji in se namesto masovnega turizma kake Tajske povsem posveti visoko kakovostnemu (beri: precej dragemu) turizmu in ekoturizmu.
Tako naj bi Butan ohranil svojo neokrnjeno naravo in kulturno dediščino. Eden redkih, ki je imel priložnost vstopiti v to skrivnostno deželo, je slovenski svetovni popotnik Zoran Furman, s katerim se je pogovarjal MMC.


Kakšen vtis je na vas pustil Butan?
Butan je dežela, ki te očara s svojo pristnostjo in srečnimi ter nasmejanimi ljudmi. Če sem se pred odhodom spraševal, zakaj je njihova politika takšna, da moraš plačati 200 dolarjev na dan (z letom 2012 se je pristojbina dvignila na 250 dolarjev na dan v glavni sezoni), sem po koncu potovanja spremenil mnenje. Ravno ta znesek in omejitev izdanih turističnih vizumov ohranjata deželo pristno in domačine takšne, kot so že desetletja.
Zakaj ravno Butan?
Na začetku svojih popotniških dni so me zanimale bolj razvite in manj "nevarne" dežele. Z leti spoznavanja sveta so me začele privlačiti in zanimati bolj nedotaknjene in turistično neomadeževane dežele, ki jih množični turizem še ni dosegel. Za Butan sem se navdušil ob prebiranju članka, ki me je prevzel, in seveda sem si rekel, tja bom pa šel. Ima bogato in pestro zgodovino, zanimivo kulturo, hkrati pa leži v osrčju Himalaje in ponuja številne zanimive trekinge. Prva in največja ovira je bil znesek 200 dolarjev na dan, kolikor je bilo treba plačati za dan obiska dežele Grmečega zmaja, kakor jo tudi imenujejo. Nato je sledilo nekajmesečno pogovarjanje in dogovarjanje z agencijami o možnih turah, glede na moje želje. Ko pa sem dobil informacije, da se bo z naslednjim letom znesek obiska na dan povzpel na 250 dolarjev, sem si rekel, sedaj ali pa nikoli. Sledila je izbira agencije, ki je na mojo željo pripravila najzanimivejši plan potovanja in tudi finančno meni dosegljivega, sploh ker sem po Butanu potoval sam.

O Butanu slišimo, da gre za prvo državo, ki svoj turizem v celoti gradi na ekoturizmu. Kako se to vidi v praksi?
Res. Butan je v primerjavi z ostalimi azijskimi deželami zelo čista dežela. To sem opazil že dan pred začetkom potovanja, ko sem se sprehodil v Butan. Mejo med Indijo in Butanom predstavlja ograja, kamor se lahko odpraviš tudi brez organizirane ture. Samo ograja ločuje deželi in razlika med njima je zelo očitna. Zelo je čisto in urejeno. Tudi ko sem si ogledoval glavno mesto, je na ulici zelo malo papirčkov in druge nesnage. Tudi hribi so me spremljali čisti in urejeni. Edina takšna slaba izkušnja je bila predzadnji dan trekinga, ko je kuhar "počistil" shrambo in je nekaj prazne embalaže "pospravil" kar v luknjo za šotorom. Seveda sem na to opozoril vodiča, ki je poskrbel, da se je za nami vse pospravilo.
Mislite, da je to prihodnost turistične industrije?
Ker se večina nerazvitega sveta kopa v odpadkih, je to zagotovo prihodnost turizma kakor tudi našega obstoja. Večina azijskih držav, kakor tudi afriških ter srednje- in južnoameriških, je v zadnjih letih postala zanimiva za turiste. Na žalost pa zelo malo dajo na ekoturizem, kakor tudi na ločevanje in reciklažo odpadkov. Vsekakor je prihodnost vseh nas, tudi obiskovalcev, da poskrbimo za okolje in naravo.
Nekateri se zmrdujejo, da češ da gre za elitistični pristop, ki v državo spušča le tiste premožnejše popotnike. Kakšno je vaše mnenje?
Butan je država, kjer ne srečaš klasičnih 'backpackerjev' oz. popotnikov kot drugod po svetu. Vendar ravno ta omejitev ohranja deželo pristno in seveda tudi čisto. Turizem res prinese denar v nerazvite države, vendar s sabo pripelje tudi en kup stvari, na katere marsikdo sploh ne pomisli. Če upoštevamo, da vsak obiskovalec spije na dan 2-3 plastenke vode, ki je v Aziji za večino popotnikov obvezna, koliko plastenk se nabere vsako leto? Za primerjavo vzemimo sosednji Nepal, kjer lahko večino trekinga narediš povsem v lastni režiji za precej nižje stroške. Ampak to je precej velik minus za naravo, trekerji marsikaj pustijo ob poteh. Butanski turizem ne sloni na kvantiteti, ampak na kvaliteti.
Kaj vas je v Butanu najbolj presenetilo, kaj navdušilo, kaj razočaralo?
Presenetila me je čistoča, prometa na cesti je manj in je tudi bolj umirjen kot v Indiji. Navdušili so me srečni in nasmejani ljudje, ki jim veliko pomeni notranje bogastvo in ne materializem, ki je viden povsod drugod. Veliko Butancev se odpravlja študirat v tujino, ampak večina se jih kljub visoki izobrazbi in nekajkrat nižjim plačam vrača domov v njihovo blaginjo. Nobena stvar me ni tako razočarala, da bi si jo posebej zapomnil.

Ko govorimo o ekoturizmu, nemudoma pomislimo na razkošje, na luksuzne hiške na drevesih, ki si jih večina izmed nas težko privošči. Kakšne so vaše izkušnje?
Kot popotnika me luksuz nikoli ni zanimal. Ne izbiram destinacij, ki ponujajo raj tam, kjer ga v resnici sploh ni. Veliko več mi pomeni, da imam poceni prenočišče, kjer lahko pustim nahrbtnik in se zvečer vrnem, da bom v njem prespal. Na potovanjih mi največ pomenijo pristen stik z domačini, hrana na ulici in potovanje z javnim prevozom, tako kot to počnejo domačini.
Kako tujce sprejemajo domačini v Butanu?
Z odprtimi rokami in nasmeškom na obrazu. Veseli so nas in nisem dobil občutka, da bi nam kdo zavidal materialne dobrine, ki jih imamo. Se pa, kot vedno, tudi tu najde kdo, ki poskuša s prodajo spominkov na hitro obogateti. Tak primer je bila ženska v vasici Laja na trekingu, ko mi je želela prodati tradicionalni klobuček, ki ga nosijo ženske iz te vasice, za 5.000 ngultrumov. Sam pa sem ga predtem kupil od ženske, kjer smo prespali, za le 300 ngultrumov (5 evrov).
Kako ste doživeli prehod iz Indije, kjer ste potovanje začeli, v Butan?
Potovanje sem pričel v New Delhiju in opravil dolgo pot z vlakom in avtobusom do Butana. Po treh tednih sem se vrnil v Indijo in pot nadaljeval na skrajnem severovzhodnem delu Indije, ki je tudi poznan kot plemenski severovzhod. Težko je primerjati obe deželi. Butan je v primerjavi z Indijo zelo čist in urejen. Ljudje prijazni in nevsiljivi. Indija je pravo nasprotje. Res pa je, da je ta del Indije drugačen od tiste "ta prave" Indije. V tem delu prevladujejo katoliki, baptisti in budisti. Na ulici srečaš manj vsiljive ljudi in tudi na tržnici vidiš stvari, ki te dobesedno šokirajo. Od pasjega mesa do raznih žuželk in ličink …
Letališče Paro velja za enega strašljivejših na svetu. Sta bila pristanek in vzlet res tako grozljiva?
Slišal sem, da sta pristanek in vzlet svojevrstna dogodivščina, vendar mi je bilo to prihranjeno. Potovanje sem pričel na indijsko-butanski meji, od koder je 172 kilometrov dolga in zavita cesta do glavnega mesta Thimpu.
Bi Butan Slovencem priporočili? Za koga bi bila to sanjska destinacija, kdo pa naj se ji raje izogne?
Butan je vreden obiska in zneska, ki ga je treba odšteti za vstop. Dežela ponuja ogromno. Od zanimivih trekingov v osrčje Himalaje, med drugim tudi 28-dnevnega 'Snowmantreka', ki prečka tudi nekaj 5500 metrov visokih prelazov. Potem je tu bogata kulturna dediščina s številnimi srednjeveškimi trdnjavam oz. drongi, kakor jih imenujejo. Za piko na i pa poskrbijo neobremenjeni ljudje, ki jih srečaš v njihovih tradicionalnih oblačilih, imenovanih gho. Deželo priporočam vsem, ki jo želijo doživeti in začutiti ter dolge ure presedeti v avtomobilu, s katerim se potuje med kraji. Odsvetoval bi jo tistim, ki upajo, da bodo v njej našli lagodje, luksuzne hotele z bazeni ter palmami. Sem pa prepričan, da bo vsakega, ki jo bo obiskal, zagotovo navdušila s svojo pristnostjo.
Vaša naslednja destinacija?
Destinacij, ki bi jih rad obiskal, je precej, vendar je marsikatera povezana s financami. So me pa v zadnjih letih navdušile dežele, ki so na črni listi. Pakistan in Kolumbija, v katerih sem srečal najprijaznejše ljudi in se hkrati počutil zelo varno in bi se takoj odpravil še enkrat tja. Tako si v tem letu želim obiskati še eno s te črne liste - Iran.