Oldtimer pred slikovitimi fasadami Skagwaya - je kaj še bolj ameriškega? Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Oldtimer pred slikovitimi fasadami Skagwaya - je kaj še bolj ameriškega? Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Spomin na čase, ko je bila rdeča četrt najpomembnejši predel vsakega čistokrvnega Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Stavba, v kateri je danes turistični biro, je vpadljiva ekstravaganca, sestavljena iz stotin vejic naplavljenega lesa. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Tipični Aljaščan ob jutranji kavi in palačinkah z javorjevim sirupom. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Turisti s križark, trajektov in turističnih ladij, ki se za odmerjeno kratek čas zapodijo v trgovine s spominki ter slikovite saloone, pekarne in muzeje, vam sicer rahlo priskutijo idilo tega mesta, a ne dovolj, da ne bi opazili vseh čarov, ki jih Skagway ponuja.
862 prebivalcev šteje to leseno mestece, ki se poleti spremeni v živahno aljaško skorajda metropolo, ki skuša zadovoljiti skoraj milijonu obiskovalcev.
Aljaška izoliranost
Potovati po Aljaski zaradi izredno razčlenjene obale in pomanjkanju cest ni vedno najenostavnejše - še celo v prestolnico Juneau lahko pridete le po zraku ali morju - in Skagway ni nobena izjema. Če pripotujete sem iz Kanade, vas bo sicer res pozdravila tabla "Welcome to Alaska", a za nadaljnje popotovanje po tej najsevernejši zvezni državi boste takoj po prelazu White Pass nad mestom ZDA morali znova zapustiti in prek kanadskega Yukona prevoziti še kakšnih 600 kilometrov, da dosežete Aljasko.

A izpustiti Skagway bi pomenilo zamuditi enega najbolj slikovitih aljaških mest, kjer se boste počutili morda najbolj pristno kavbojsko. Že res, za turiste prenovljena mesta duhov v Kaliforniji sredi Sierre Nevade in Arizoni ob orjaških kaktusih saguaro imajo svoj čar, a privlačnost Skagwaya leži tudi v njegovi nedostopnosti in izoliranosti sredi veličastnih pobeljenih vrhov, jezikov ledenikov in mističnega deževnega gozda t. i. aljaškega Panhandla.
Navsezadnje so že njegovi pradavni prebivalci, Indijanci iz plemena Tlingit, dali kraju ime Skagua, kar pomeni "vetrovni kraj z belimi čepicami na vodi".
Klic divjine
Sem je Jack London postavil Klic divjine, morda svojo najbolj znano delo in eno najbolj tipičnih aljaških. Pravzaprav je vse na Skagwayu nezmotljivo aljaško - rogovje losov in severnih jelenov na pročeljih, slikovite lažne fasade z izrezljanimi verandami in razobešenimi modrimi aljaškimi zastavami z osmimi zvezdami, butiki s prekajenim lososom, krznom in lokalnim zlatom.
Na enem vogalu stoji legendarni saloon Red Onion, ob vratih katerega vanj vabijo dekleta, preoblečena v trgovke ljubezni iz 19. stoletja, ko je bila tovrstna dejavnost tu na vrhuncu, na drugem koncu bije v oči prepoznavna stavba Skagwaya - turistični biro, zgrajen iz naplavljenega lesa.
Med konji in konjički
Če se prebijete mimo rahlo kičastih trgovin s spominki, kjer ponujajo od majic z napisi Alaska do obeskov za ključe z grizliji in losi, se v stranskih ulicah skrivajo zakladi, kakršna je, denimo, na ljubek način zanikrna pekarna z najbolj slastnimi toplimi cimetovimi zavitki, ki se vam kar stopijo v ustih, in na pol razsute kolibe, pred katerimi je zaparkiran turkizni oldtimer. Po glavni cesti mimo vas brzijo konjske vprege, "easy-riderji" na harleyjih in nekakšne rikše na kolo, ki jih vozijo klišejsko po aljaško zaraščeni lokalci.

OK, pasji mraz sredi poletja rahlo ubija idilo. Tudi brez čeških turistov, ki se ustavljajo pred tabo sredi lesenega pločnika, bi šlo. A pogled na panoramo vse okoli tebe, vonj po cimetu in morju ter živahno mestece odtehta vse morebitne nevšečnosti in skoraj, skoraj te zamika, da bi se prijavil na izpiranje zlata, ki ga ponuja Klondike Tours ali pa si ogledal burlesko o divjih časih aljaškega divjega zahoda. A potem se nazadnje raje le odločiš za še eno cimetovo rolico.
Tekst in foto: Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si