Tiffannyjeva ura velja za eno največjih na svetu, saj njen premer meri kar štiri metre. Foto: EPA
Tiffannyjeva ura velja za eno največjih na svetu, saj njen premer meri kar štiri metre. Foto: EPA
Grand Central Terminal
Nad uro v pročelju postaje Grand Central Terminal bedi rimski bog Merkur, družbo pa mu delata Herkul in Minerva. Foto: Reuters
Grand Central Terminal
Zapleteno železniško omrežje danes. Foto: EPA

Pod postajo je "skrivni" peron, številka 61, ki so ga uporabili zgolj enkrat, da so predsednika Franklina D. Roosevelta prepeljali neposredno v hotel Waldorf-Astoria.

Grand Central Terminal
Grand Central Terminal je največja železniška postaja na svetu po številu peronov - teh je kar 44, tirov pa 67. Od teh jih je 41 v zgornjem, 26 pa v spodnjem delu. Skupno število tirov ob peronih in ostalih (stranskih) tirov sicer presega 100. Foto: Reuters
Grand Central Terminal
Postajo vsako leto obišče več kot 20 milijonov obiskovalcev, kar jo uvršča na šesto mesto najbolj obiskanih znamenitosti sveta. Foto: Reuters

Med letoma 1939 in 1964 je velik del stavbe najemala televizijska postaja CBS, ki je od tam oddajala svoj program. Dve leti pozneje so prostor preuredili v športni klub z dvema teniškima igriščema. Med letoma 1984 in 2009 ga je upravljal Donald Trump, zdaj pa je delno preurejen v prostor za železničarsko osebje, delno pa manjši športni klub z "zgolj" enim teniškim igriščem.

Grand Central Terminal
Postaja ponuja tudi kotičke za sprostitev in okrepčitev - če si takšno porcijo ostrig lahko privoščite. Foto: Reuters

2. februarja 1913 so namreč svetu ob zvoku fanfar predstavili prenovljeno železniško postajo in prvo postajo newyorške podzemne železnice. Železniški promet je skoznjo stekel ob 12.01, odprtje prenovljene postaje pa je spremljalo okoli 150.000 ljudi.

Grand Central Terminal je že kmalu po tem svojo osnovno nalogo - prevoz potnikov - prerasel in postal pravo trgovsko in poslovno središče, z neposredno povezavo do hotelov, s trgovinami, z gostišči in bari, pozneje so v zgornjem delu za nekaj časa uredili umetnostno galerijo, to je bil prostor za razstave in celo gledališče. Okoli njega so kmalu kot gobe po dežju začele rasti poslovne stavbe, podjetja pa so množično selila svoje pisarne v neposredno bližino tega pravega arhitekturnega spomenika.

Ko železna cesta seže tudi v New York
A začnimo na začetku. Korenine osupljive zgradbe (in tedaj največje stavbe na svetu) namreč segajo v leto 1831, ko je v New York "prispela" železna cesta. Poimenovali so jo Železnica New York-Harlem, že leto pozneje pa je na enem samem tiru redno vozil vlak, ki je ustavljal tudi na križišču (danes) slovite Četrte avenije in 23. ceste (23rd Street). V naslednjih petih letih se je število potnikov tako povečalo, da je bil čas za prvo pravo železniško postajo. Ta je zavzela celo ulico med Četrto avenijo in Avenijo Madison ter 26 in 27. cesto. Do konca desetletja se je železniškemu omrežju priključilo več železniških tirov, ki so povezovali obrobje s središčem mesta, kar je zahtevalo gradnjo novih terminalov, postajališč in prodajaln vozovnic po vsem mestu.

Do 60. let 19. stoletja je pomen železnice že prepoznal mogotec Cornelius Vanderbilt, ki je pokupil eno železniško družbo za drugo in počasi "združil" vse proge v eno. Ugotovil je, da je terminal že premajhen za vse linije, ki jih je želel združiti, zato je kupil (za tedanje razmere) ogromno parcelo med 42. in 48 cesto ter avenijama Madison in Lexington in začel delati načrte za novo železniško križišče, ki je zraslo kot prva postaja Grand Central Depot.

Vsaka linija je imela svojo čakalnico
Delo arhitekta Johna B. Snooka je bilo končano leta 1871 in je združevalo tri železniške povezave - med postajama New York Central in Hudson River, med New Yorkom in Harlemom ter med New Yorkom, New Havnom in Hartfordom. Vsaka izmed linij je imela svojo čakalnico, prostor za prtljago in prodajalno vozovnic neposredno na peronu. Prostor, kjer je stala prejšnja postaja (New York and Harlem Railroad station), je istega leta kupil P. T. Barnum in ga spremenil v še eno znamenitost - Madison Square Garden.

Ob prelomu stoletja so stavbo prenovili in ji dali novo ime, Grand Central Station. S svojo stekleno in jekleno kupolo je jemala dih, sočasno pa se je s svojimi sto metri širine in 650 metri dolžine postavljala ob bok do tedaj največjima konstrukcijama na svetu - Eifflovemu stolpu in Kristalni palači v Londonu, ki so jo zgradili za Veliko svetovno razstavo leta 1851.

Trčenje vlakov prisililo k modernizaciji
Le dve leti pozneje je tragedija prisilila lastnike k posodobitvi železniških prog in sočasno k širitvi. Po trčenju dveh parnih lokomotiv v predoru pod avenijo Park 8. januarja 1902, v katerem je umrlo 15 ljudi, 38 pa je bilo ranjenih, je namreč okolico zajel ogromen oblak dima, zato so tudi ljudje začeli glasno zahtevati elektrifikacijo omrežja. Komaj teden dni pozneje so lastniki napovedali širitev postaje in načrte za menjavo parnih lokomotiv z električnimi. Do konca leta je inženir William J. Wilgus predstavil prvi načrt za posodobitev omrežja in prenovo postaje, ki je vključevala zgradnjo dvonivojskih terminalov. Po letu bojev za to, kdo bo gradil velikopotezni projekt, sta moči združili dve arhitekturni družbi - Reed and Stem in Warren and Wetmore, vsaka s svojimi sorodstvenimi in drugimi vezmi, ki so segale globoko v vrh lastništva železniških družb.

Po desetih letih gradnje končno slavnostno odprtje
Sledilo je deset let izkopavanj in gradnje, saj so morali poglobiti tudi večji del železniškega sistema (ta je na koncu ležal skoraj deset metrov pod zemljo) in ga elektrificirati. Razširili, poglobili in povečali so tudi železniško postajo, a dela ob uradnem odprtju, 2. februarja ob natančno 12.01, še niso bila končana. Na ta dan je sicer nov terminal (uradno je bilo spremenjeno tudi ime v Grand Central Terminal, ki ga nosi še danes) obiskalo 150.000 ljudi, ki je z navdušenjem čakalo na zvok fanfar, ki so oznanile uradno odprtje. Šele leto pozneje je sicer francoski kipar Jules-Alexis Coutan dokončal pročelje zgradbe, ki je s svojim najvišjim in naznamenitejšim delom, uro, v višino merilo 15 metrov, sama ura pa je imela (in ima še danes) premer kar štirih metrov.

Ker je izvirna zamisel o dvonivojskem terminalu in prestavitvi tirov pod površje prinesla ogromno dodatnega in nič več potrebnega prostora, so družbe lastnice začele parcele prodajati. V neposredni bližini postaje so zato začeli rasti hoteli (Hotel Commodore, poimenovan po svojem lastniku Vanderbiltu, je imel že ob izgradnji leta 1919 tudi neposreden prehod v postajo) in pa nebotičniki Chanin, Lincoln in Chrysler.

V boj za ohranitev Grand Central Terminala tudi Jackie O.
Ko so desetletja pozneje zrušili še eno znano postajo Penn, se je med Američani začela prebujati zavest, da je treba znamenito stavbo nekako zaščititi. V 70. letih se je za njeno ohranitev zavzela tudi Jacqueline Kennedy Onassis in dosegla, da so jo uvrstili med kulturne spomenike. A desetletja zanemarjanja, onesnaženega zraka in številnih rok ter nog, ki so se je dotaknile in jo prehodile, so na arhitekturni mojstrovini pustile posledice. Steklena streha je puščala, tla so se luščila in pokala, železni deli so zarjaveli, pročelje je bilo umazano in počeno.

Skoraj 15 let je trajalo, preden so javnosti leta 1990 predstavili drag in zahteven projekt obnove. Samo restavracija zgradbe naj bi stala 425 milijonov dolarjev, še dodatnih 160 pa nujna modernizacija železniške infrastrukture. Že dve leti pozneje so odprli prenovljeno nekdanjo osrednjo čakalnico, še šest let pa je trajalo, preden so se začela dela na zunanjosti zgradbe, ki so bila povsem končana šele lani.

Ob jubileju pestro dogajanje
Danes Grand Central Terminal obiskovalcu poleg svoje osnovne dejavnosti, prevoza, ponuja pet razkošnih restavracij za petičneže, okoli 20 pa takšnih z izbrano ali povsem običajno hrano ter okoli 50 trgovin in trgovinic. Ob okroglem jubileju se sicer že vse leto vrstijo najrazličneje zgodovinske razstave in drugi dogodki, vrhunec pa bo praznovanje doživelo na dan odprtja s številnimi priložnostnimi dogodki, koncerti, izdali bodo tudi posebno poštno znamko itd.

Pod postajo je "skrivni" peron, številka 61, ki so ga uporabili zgolj enkrat, da so predsednika Franklina D. Roosevelta prepeljali neposredno v hotel Waldorf-Astoria.

Med letoma 1939 in 1964 je velik del stavbe najemala televizijska postaja CBS, ki je od tam oddajala svoj program. Dve leti pozneje so prostor preuredili v športni klub z dvema teniškima igriščema. Med letoma 1984 in 2009 ga je upravljal Donald Trump, zdaj pa je delno preurejen v prostor za železničarsko osebje, delno pa manjši športni klub z "zgolj" enim teniškim igriščem.