Plaža, dopust in modro morje, nato pa nad kopalci nenadoma zabrni letalski motor ... Dobrodošli na St. Maarten! Foto:
Plaža, dopust in modro morje, nato pa nad kopalci nenadoma zabrni letalski motor ... Dobrodošli na St. Maarten! Foto:

Tokrat vam predstavljamo najbolj neobičajne pristajalne steze, pri katerih morajo piloti pokazati veliko znanja in spretnosti, da varno in mehko pristanejo na tleh. Nekatere steze so "ukleščene" globoko med hribi, druge so zaradi naravnih razer izjemno kratke, spet pri tretjih je treba tik pred zdajci napraviti oster obrat.

Za letala, ki imajo težo pod 91 ton, mora biti sicer pristajalna steza dolga najmanj 1.800 metrov. Za tista večja, na primer Boeing 747 in 767 in Airbus A310, A330 in A340, mora biti daljša, okoli 2.400 metrov - če je letališče na visoki nadmorski višini, pa še več.

Podlaga na stezah se razlikuje od letališča do letališča. Medtem ko je na večini asfaltna ali betonska, mora ponekod letalo pristati tudi na travi, pesku ali blatu.

Izbor je prirejen po članku revije Travel and Leisure.

Anja Pavlič

Prva na spisku grozljivih pristajalnih stez je tista na letališču Paro v Butanu. Letališče je ujeto v tesni dolini, ki jo obdajajo več tisoč metrov visoki himalajski vrhovi. To letališče so piloti izbrali za najzahtevnejše na svetu, na tej stezi pa lahko pristajajo le posebej izurjeni piloti.
Na mednarodnem letališču Princess Juliana na otoku St. Maarten, ki sodi pod Nizozemske Antile, otočje v Karibskem morju, pristajajo vse največje ameriške letalske družbe, francoski Corsairfly in nizozemski KLM. Največja letala se pred pristankom spustijo le nekaj metrov nad plažo Maho Beach.
Kroženje nad ameriško prestolnico Washington ni mačji kašelj, saj letalo, ki zaide v prepovedani zračni prostor, povzroči veliko paniko - lani so tako morali zaradi majhnega letala evakuirati celoten Kongres. Prav za to je težavno pristati na mednarodnem letališču Reagan, saj mora biti pilot izjemno previden, da ne zaide v zaščiteni zračni prostor nad Pentagonom in sedežem Cie, kasneje pa še nad Belo hišo.
Pristanek na letališču v drobceni britanski koloniji Gibraltar je dogodivščina posebne vrste. Pristajalna steza je namreč zelo kratka, zato mora pilot izredno hitro zavirati. Posebna kategorija so tudi težavne vremenske razmere, zato morajo letala iz Gibraltarja pogosto preusmeriti v bližnje Malago, Tangiers in Faro.
Saj ni res, pa je. Še dobro, da se letališču Matekane v Lesotu, državici, ki jo obkroža Južnoafriška republika, približajo le redki, predvsem so to dostavitelji humanitarne pomoči in kakšni ljubiteljski piloti. Edina steza, ki leži na vrhu hriba, je dolga manj kot petsto metrov, zato zavore ob pristanku močno zacvilijo.
Letališče na drobcenem škotskem otoku Barra v Hebridih je narejeno kar na plaži, kar je edinstven primer v svetu letalstva. Težavnostna stopnja pristanka je zato odvisna od plime oziroma oseke.
Letališče Toncontin v Tegucigalpi v Hondurasu je trd oreh zato, ker mora pilot tik pred pristankom opraviti dramatičen obrat za 45 stopinj, nato pa se spustiti nad stezo, stisnjeno v dolini med gorami. Poleg tega letališče leži na nadmorski višini več kot tisoč metrov, na njem pa lahko pristanejo le majhna in srednje velika letala.
Eno najprometnejših letališč na svetu, newyorški JFK, na katerem pristajajo in vzletajo vse najpomembnejše svetovne letalske družbe, tudi zahteva veliko previdnost. Zakaj? Zato, ker morajo biti piloti izjemno pazljivi zaradi bližine še dveh velikih letališč, La Guardie in Newarka, kar pomeni, da je v vsakem trenutku v zraku velika gneča.
Piloti si pulijo lase tudi pri pristajanju na letališču Funchal na portugalskem otoku Madeira, ki leži v Atlantskem oceanu. Čeprav so stezo leta 2000 nekoliko podaljšali, mora pilot še vedno pokazati veliko spretnosti. Letalo mora namreč usmeriti naravnost proti bližnjim goram, nato pa v zadnjem trenutku spremeniti njegovo smer v desno, da zadene stezo.
Nikakršnega prostora za napako si pilot ne more privoščiti niti na letališču Juancho E. Yrausquin v Sabi na Nizozemskih Antilih. Poleg težke konfiguracije terena preglavice povzročajo še močni morski vetrovi in pršec iz morja. Če se pristanek ne posreči, se vse skupaj lahko konča v klifih.