hart Island Project pomaga svojcem, ki imajo na otoku pokopane svoje bližnje. Foto: Hart Island Project/Joel Sternfeld
hart Island Project pomaga svojcem, ki imajo na otoku pokopane svoje bližnje. Foto: Hart Island Project/Joel Sternfeld
Otok Hart je gostil vrsto 'manj uglednih' ustanov. Foto: Wikipedia
Ostanki stavb na otoku. Foto: Hart Island Project
Trupla pokopavajo zaporniki. Foto: Hart Island Project
Pokopavanje. Foto: Hart Island Project
Otroške krste. Foto: Hart Island Project
Melinda Hunt je o otoku posnela dokumentarni film. Foto: Hart Island Project

južnjaške vojake, potem je tu stala umobolnica, popravni dom, dom za upokojence in bolnišnica za obolele za tuberkulozo.
1,6 kilometra dolg in pol kilometra širok otok v zalivu Long Islanda ima zgodovino, tako bogato in srhljivo, da so ga uporabili za kuliso grozljivke Otok mrtvih in za vrsto romanov s podobno tematiko. Pa še vseeno večina Newyorčanov zanj sploh ne ve - čeprav se ga z obale Bronxa da videti s prostim očesom. Razlog je ta, da dostop na otok ni mogoč - razen če oblastem dokažete, da imate na Hartu pokopanega svojca.

Melinda Hunt iz neprofitne organizacije The Hart Island Project si želi to spremeniti in dostop na otok omogočiti vsem, da bi bil tako vsak deležen koščka pomembne mestne zgodovine. Huntova že več kot deset let pritiska na mestne oblasti s pričanji pred najrazličnejšimi odbori, odprtimi pismi in spletno stranjo, a so ta za zdaj na njene prošnje, da bi pokopališče predale oddelku za parke in rekreacijo, gluhe.
Je pa Huntova pred leti dosegla, da so mestne oblasti objavile podatke in sezname pokopanih, posledica teh seznamov pa je bila, da se zdaj vse več svojcev obrača na Huntovo, da bi jim pomagala priti do otoka in do izkopa posmrtnih ostankov svojih bližnjih.

Če trupla ne terjajo, konča na Hartu
Otok, ki se je do srede 19. stoletja imenoval Lesser Minneford Island, je sredi leta 1654 od tamkajšnjih Indijancev kupil Thomas Pell. Leta 1869 ga je mesto New York za 75.000 dolarjev kupilo od Edwarda Hunterja in na njem postavilo javno pokopališče za tiste, ki si so umrli "nedostojno" ali katerih trupel ni nihče terjal (v New Yorku velja pravilo, da truplo, ki ga ne zahteva nihče, po enem tednu pokopjejo na Hartu).
850.000 trupel - otroških in odraslih, kriminalcev, duševno motenih, brezdomcev in brezimnežev, nekatera trupla so tudi raztelešena. Kar okoli tretjina grobov pripada otrokom in mrtvorojenim. V 60. letih se je v New Yorku izjemno povečalo število z mamili zasvojenih ljudi in prav takrat so imeli zadnji večji val pokopov "duševno motenih".

Uglednejša imena
Tu so sicer pokopane tudi nekatere uglednejše osebe. Leta 1951 so tako na Potter's Fieldu pokopali judovskega dramatika, scenarista in režiserja Lea Birinskega, potem ko je umrl sam in obubožan. Ameriško romanopisko Dawn Powell so na Hartu pokopali leta 1970, pet let po njeni smrti. Powellova je v oporoki svoje truplo namreč zapustila v raziskovalne namene, pet let pozneje pa je klinični center del posmrtnih ostankov skušal predati izvršiteljici oporoke, a jih je ta zavrnila.
Tu počiva tudi Bobby Driscoll, ameriški otroški igralec in dobitnik otroškega oskarja, ki je umrl leta 1968, njegovih ostankov, ki so jih našli v stanovanju v East Villageu, pa ni mogel nihče prepoznati. Umrl je zaradi zlorabe mamil pri 31 letih. Njegova hčerka Aaren Keely je pozneje poslala pesem njemu v spomin organizaciji Hart Island Project.

Ubožnica, karantena, umobolnica ...
V zadnjih sto letih so bile na otoku izmenično ubožnica, zaporniško taborišče za južnjaške vojake iz ameriške državljanske vojne, ženska bolnišnica za tuberkulozo, med epidemijo rumene mrzlice leta 1870 prostor za karanteno bolnikov, poboljševalnica, umobolnica, dom za ostarele, center za zdravljenje zasvojenosti, poboljševalnica in celo raketno oporišče. Med drugo svetovno vojno je tu stal vojaški zapor, v katerem so bili med drugim zaprti trije nemški vojaki, ki jim je uspelo s podmornico doseči ameriško obalo - najbližje, kar so se Nemci približali ZDA.
Trenutno otok upravljajo Newyorške kaznilnice, pogrebe (približno 2.000 na leto) pa za plačilo okoli 30 centov na uro opravljajo kaznjenci, ki jih v ta namen prevažajo sem s trajektom vsak delavnik z bližnjega Riker Islanda, kjer stoji zloglasni newyorški zapor.

Omejeni obiski
Oddelek kaznilnic obiske svojcev omejuje na vsak tretji četrtek v mesecu, pa še to nihče ne sme obiskati prav točno določenega groba. Kar bi bilo v vsakem primeru težko, saj zemljevid grobov ne obstaja, večina kartotek pa je bila tako ali tako uničenih v požaru leta 1977. Trupla pokopljejo kar v jarkih, pri čemer položijo dojenčke v krste, ki jih nato zložijo po pet skupaj v višino in 20 počez.
Odrasle položijo v večje smrekove zaboje (smreka je najcenejša), ki jih nato zložijo po tri skupaj in dve počez. Vsaka "parcela" ima zmogljivost 150 odraslih krst ali tisoč otroških. Razen serijske številke drugih oznak na krsti ni. In v posvečeno zemljo so zakopani le kristjani. Le en grob je označen z eno samo osebo - tu je pokopana deklica, prvi otrok, ki je bil žrtev aidsa v New Yorku.

Do leta 1913 so dojenčke pokopavali skupaj z odraslimi v množična grobišča, nato pa so jarke ločili, da bi tako olajšali pogostejše ekshumacije odraslih. Na "Potter's Fieldu", kot se imenuje to pokopališče, zakopavajo tudi amputirane telesne dele (na leto jih je okoli 50), ki jih položijo v škatle z napisom "okončine". Na leto opravijo iz takega ali drugačnega razloga približno sto ekshumacij posmrtnih ostankov.
V spodnjem posnetku si lahko ogledate prispevek Al Džazire o Hart Islandu.
Kaja Sajovic