Ta velik kamniti labirint izklesanih prostorov je samosvoj pričevalec časa in arhitekture. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Ta velik kamniti labirint izklesanih prostorov je samosvoj pričevalec časa in arhitekture. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Danes je vidnih in dostopnih okoli 300 prostorov. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Pogled na dolino pod skalnato vasico. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Zidu, ki je skrival naselje, že dolgo ni več. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek

Gruzija, majhna, raznolika država, ki jo turisti šele dobro odkrivajo, je ob svojih kulinaričnih presežkih in lepoti narave znana tudi po srednjeveških jamskih mestecih. Čeprav so se od njih ohranili le goli zidovi, tu in tam kakšna freska ter sledovi kurišč, fermentiranja vina in skladiščenja žita, privabljajo tako domače kot tuje obiskovalce.

Legenda o kraljici Tamar
Na hribovitem področju južne Gruzije leži jamska vasica Vardzia. Graditi so jo začeli v 12. stoletju, pod poveljstvom kralja Giorgija III., ki je skalnato pobočje gore Erušeti izbral za vojaško postojanko. Od tukaj je nameraval braniti svoje kraljestvo pred vpadi sosedov.

A pravi pomen in vsebino temu velikemu skalnatemu kompleksu je po pričevanju virov vdihnila njegova nečakinja, kraljica Tamar. Legenda pravi, da se je med sprehajanjem po labirintu sob izgubila, stric jo je poklical in Tamar je odgovorila 'ak var dzia', kar pomeni 'tukaj sem!'. Tako naj bi naselbina dobila ime.

V času vladanja kraljice Tamar so ji spremenili namembnost in jo iz vojaškega domovanja spremenili v samostan za menihe. Kar 2000 naj bi jih živelo tukaj, v času največjega razcveta pa je v Vardzii živelo do 50.000 ljudi.

Zaščita pred napadi, nemoč pred naravo
Iz reke Mtkvari, ki teče pod pobočjem, so imeli napeljane vodovodne cevi, zgradili so cerkev, uredili prostore za trgovanje, shranjevanje živeža, v 25 kleteh so pridelovali in skladiščili še danes svetovno znano gruzijsko vino. Živahno naselje je varoval debel obrambni zid, na okoliških pobočjih pa so na tanki plasti rodovitne zemlje gojili tudi poljščine.

Težko dostopen teren je nudil zaščito pred človeškim sovražnikom, a kot se je izkazalo, je bila večja nevarnost narava s svojimi silami. Leta 1283 je močan potres zrušil varovalni zid, razkril skrbno varovano notranjost in uničil večji del skalnatih domov.

Ljudje so se začeli izseljevati in Vardzia je ostala predvsem samostanski kompleks. Bližina današnje turške meje je pomenila nenehne vpade okoliških ljudstev in v 16. stoletju so nadzor prevzeli Perzijci. Nekoč cvetoče mestece je dokončno ovenelo.

Ponovno so ga začeli odkrivati šele pred desetletji, danes pa je Vardzia predvsem turistična znamenitost, čeprav v bližini še živijo menihi.

Pustolovščina se začne na poti
Čar tej nenavadni skalnati zanimivosti daje predvsem dejstvo, da Gruzijci še niso vešči turističnih, pa tudi ne kulturno-varstvenih prijemov. Če ste samostojen popotnik, je že sama pot do odmaknjenega področja prava pustolovščina.

Nekajurna vožnja po redni avtobusni progi iz kraja Akhaltsikhe tako mine v natrpani maršrutki (kombiju, prirejenem za prevoz potnikov), ki se ustavlja, kjer si potniki zaželijo – pa naj bo to na postajališču ali v bližini doma oziroma katerega koli drugega končnega cilja potnika. Tako imate priložnost opazovati lepo hribovito pokrajino, neskončna popravila cest in gradnjo novih, ogromno število kravjih čred, ki se pogosto do naslednjega pašnika odpravijo po udobnejši – asfaltirani – poti. Vsake toliko se pogled ujame na propadajočem dvorcu, nekoč mogočni utrdbi ali obrambnemu stolpu.

Vsak voznik je lahko taksist
Če jih želite obiskati, je primernejša izbira taksi, ki jih v Gruziji res ni težko najti. V bistvu je vsak voznik tudi potencialni taksist. Ker so na svojo kulturno zgodovino zelo ponosni, vam bodo z veseljem ustavili pred vsako večjo zgradbo in vas spodbujali, da zlezete na še tako strmo vzpetino.

Kaj točno si boste tam ogledali, je dobro preveriti v vodičih še pred izletom, saj so turistične informacije pri samih znamenitostih precej skope, če jih sploh dobite. Da turizma še ne znajo tržiti, pa je za pustolovce po duši velika prednost – sami in brez omejitev lahko tavate po starodavnih sobanah, pokukate v najbolj skrite kotičke in na mestu raziščete bogato zgodovino tega področja, ne da bi na koncu ugotovili, da se navdušujete nad replikami.