WikiLeaks, mednarodna neprofitna medijska organizacija, je svetovno javnost pritegnila preteklo leto, ko so člani organizacije objavili serijo odmevnih razkritij zaupnih dokumentov ameriške vlade. Julija lani je bilo tako objavljenih 76.900 dokumentov ameriške vojske o vojni v Afganistanu. Že nekaj mesecev kasneje, v oktobru, pa je sledila objava 400.000 dokumentov o iraški vojni ter nazadnje še 250.000 diplomatskih depeš ameriškega zunanjega ministrstva, ki so bile objavljene konec lanskega novembra.
Tovrstna razkritja so bila javnosti predstavljena s pomočjo novinarjev svetovnih medijskih hiš kot so The New York Times, The Washington Post, The Guardian, Der Spiegel, El Pais in Le Monde. Objavljeni dokumenti so javnosti predstavili številna sporna dejanja pripadnikov oboroženih sil v sklopu vojne proti terorizmu na Bližnjem vzhodu, razkritje diplomatske depeše pa odklonilen in prezirljiv odnos ameriške zunanje politike do zaveznikov in nasprotnikov.
Javnost je glede WikiLeaksa postala razdvojena, še posebej po tem, ko je na plan prišla informacija o domnevnem posiljevanju Juliana Assagna, najodmevnejšega predstavnika WikiLeaksa, ki je vodenje organizacije prevzel v svoje roke. Lahko bi rekli, da se mu je po eni strani tudi maščevalo, saj so njegovi sodelavci ravno zaradi njegove t. i. prevzetnosti oblikovali novo različico WikiLeaksa.
Na okrogli mizi, ki je sledila predstavitvi filma, so svoje videnje o, zdaj že fenomenu, WikiLeaksu predstavili novinar Dnevnika Ervin Hladnik Milharčič, ustavni pravnik dr. Andraž Teršek, strokovnjakinja na področju medijev dr. Sandra Bašić Hrvatin, slovenski spletni interaktivni umetnik Vuk Čosić in namestnik političnega direktorja za načrtovanje politik iz Ministrstva za zunanje zadeve mag. Mirko Cigler. Zanimivo razpravo, kateri se je pridružil tudi režiser filma Bosse Lundquist, je povezoval dr. Janez Šušteršič, profesor ekonomije s Fakultete za management Koper.
Zanimivo debato v Pretorski palači je otvoril Ervin Hladnik Milharčič, ki WikiLeaks jemlje kot zelo všečen fenomen, tudi zato, ker “WikiLeaks ni samo informacijsko sredstvo, ampak orodje, ki novinarjem omogoča, da z več samozavesti pišejo o stvareh, ki so prekrite s tančico skrivnosti.” Dodal je še, da sam dokumentarec dovolj nazorno predstavi delovanje organizacije, vendar pa je potrebno biti pozoren na dejstvo, da “so iz dokumentarca naredili lepo dramo”.
Ustavni pravnik Teršek je WikiLeaks apliciral na stanje političnega sistema: “WikiLeaks je zame nekaj podobnega, kot herpes, ki je odraz slabitve imunskega sistema – to je zadnji globalen dokaz, da je v tej družbi popolnoma odpovedal sistem, ki vlada. Seveda je WikiLeaks učbeniški prikaz tistega, kar predstavlja jedro svobodnega izražanja. Na vse to pogosto pozabljamo.” Teršek meni, da je za obstoj in morebitno rešitev političnega sistema nujen pogoj, da mediji vztrajajo pri razkrivanju vsega in vsakogar. Pomembno pa je tudi, da medij preusmerijo pozornost od dnevnih politikov, ki postajajo estradniki in da vzpostavijo kritičen odnos, pri tem pa strokovna suverenost in etična drža ne smeta biti pozabljeni.
Strokovnjakinja za medije, dr. Sandra Bašič Hrvatin meni, da je WikiLeaks odločen dokaz, da lahko začnemo razmišljati tudi o WikiKraciji, saj nimamo več ključnih mehanizmov za delovanje države. “Ta trenutek nimamo nobene inštitucije, ki bi lahko nadzorovala tiste, ki imajo moč. Ljudje se ne morejo na nikogar zanesti.” Dodala je še, da bi bilo zato potrebno medijski prostor na novo zavzeti.
Mirko Cigler je bil glede filma kritičen, saj naj bi bil koncentriran okoli nečloveške dimenzije. Obenem pa je izpostavil, da je bil to eden najboljših filmov, ki jih je gledal v zadnjem času. Meni, da je “Julian Assagne ponudil veliko količino dobrega vina, vendar pa ni ponudil jagodnega izbora.”
Vuk Čosić je spregovoril o WikiLeaks realnosti. Pravi, da tega fenomena sploh ne bi bilo, če nas digitalna tehnologija ne bi pripeljala do nove simetrije transparentnosti. “Tu ne gre za "pecanje" malih incidentov in afer, ampak za enkratno možnost vpogledov v načine delovanje, vodenja ...”
Ob koncu razprave je nekaj besedil namenil tudi režiser filma Bosse Lundquist, ki je dejal, da je želel izvedeti ali je Assagne res tako “nor” ali ne. Ne glede na to se je odločil, da bo o njem in njegovi organizaciji posnel film, ki javnosti ponuja pregled pomembnejših razkritij v času pred danes aktualno objavo ameriških diplomatskih depeš.
Vabljeni tudi k poslušanju radijske oddaje Vala 202 Vroči mikrofon, kjer so na dan razprave v studiu opoldan gostili tudi tudi tri izmed zgoraj omenjenih strokovnjakov, in sicer dr. Sandro Bašić Hravtin, mag. Mirka Ciglerja in Vuka Čosića.
Fotografije so dostopne na naslednji povezavi (foto: Alen Ježovnik).
Novico je napisal uporabnik Dejan Šraml.