Adele je prva živeča izvajalka, ki ji je uspelo v Veliki Britaniji naenkrat spraviti na vrh dve top 5 uspešnici tako med singli kot med albumi. Nazadnje je to uspelo Beatlom leta 1964. Foto:
Adele je prva živeča izvajalka, ki ji je uspelo v Veliki Britaniji naenkrat spraviti na vrh dve top 5 uspešnici tako med singli kot med albumi. Nazadnje je to uspelo Beatlom leta 1964. Foto:
Adele na podelitvi grammyjev leta 2009. Zlata gramofončka je prejela za najboljšo novo izvajalko in za najboljšo žensko pop vokalno izvedbo. Foto: EPA
Adele, ki je začela peti pri štirih, pravi, da je svoj glas v otroštvu vadila na pesmi Spice Girls. Foto: EPA
21 je požel izjemen uspeh tako na Otoku kot tudi čez lužo in ostaja v vrhu. Foto: EPA
Britanski tisk je Adele označil za novo Amy Winehouse. A v nasprotju s težavno Amy Adele ostaja z nogami na tleh in ustvarja le glasbo, ne pa tabloidne škandale. Foto: EPA

Januarja je zdaj 22-letna vsestranska glasbenica izdala svoj drugi album, nekakšno logično nadaljevanje prvega - tako slogovno kot naslovno. In če se najstniki, ki jih ob prvencu razglasijo za genije, "nove Arethe" in "rešitev za pravo glasbo", navadno ulovijo v past drugega albuma in pogorijo pod pritiskom in/ali nerealnimi pričakovanji, je Adele v treh letih brez hitenja "spravila skupaj" še kompleksnejši izdelek, ki je bil skoraj enoglasno sprejet z navdušenimi kritikami.
Ko je Adele, s polnim imenom Adele Laurie Blue Adkins, leta 2008 splavila svoj album, je naslov 19 odseval njeno starost v času izdaje. Še bolj fascinantno: mnoge pesmi z albuma, kakršna je, denimo, presunljivo lepa uspešnica Hometown Glory, oda njenemu domačemu Londonu, je napisala pri 16 letih.
Album se je takoj prijel, tako med kritiki, kot med poslušalci. Single Chasing Pavements je postala velika uspešnica, album, prodan v 2,2-milijonski nakladi, pa Adele prinesel grammyja za najboljšega novega izvajalca. In če je prav ta nagrada v preteklosti že pomenila prekletstvo za mnoge novince, ki za tem niso spravili več skupaj ničesar omembe vrednega (Milli Vanilli, Paula Cole, Marc Cohn, Lauryn Hill, Evanescence ...), je Adele dokaz o nasprotnem.

Razgaljena čustva
21 je še globlji, še temačnejši, še kompleksnejši. "No, I won't ask you, you to just desert me, I cant give you what you think you gave me, It's time to say goodbye to turning tables," poje v Turning Tables, ki nekako odseva glavno tematiko albuma. Zapuščanje partnerja, poslavljanje od propadle zveze, prepredene z ljubosumjem in varanjem, ter požiganje preteklosti.
"Don't underestimate the things that I would do," grozi v prvem singlu Rolling in the Deep. Sama pevka je za MTV priznala, da je bil že proces ustvarjanja albuma boleč.

Rezultat je tekstovno morda ne najzapletenejši in kompleksni izdelek, zato pa vokalno vrhunski in celostno gledano izjemno zrel album, ki vzbudi emocije z malo besedami. "Čeprav ji na 21 družbo dela 'spolirana' družba producentov, ki stojijo za samimi radijskimi uspešnicami, pa je pridih nezgrešljivo analogen," so zapisali pri Entertainment Weekly. "Mestoma se zdi Adelin talent prezgodaj postaran z njenim materialom, trenutke lahkotnosti pa je težko najti. A, ko je najboljši, je 21 tista najredkejša dobrina popa: brezčasen."
Wilendorfska diva
Adele je pri 22 v samem vrhu tiste vrste glasbe, ki je njene stanovske vrstnice večinoma sploh niso nikdar dosegle: relevantne popglasbe. Popglasbe z dušo in globino. Nikdar tudi ni bila videti kot stereotipna 20-nekaj-letna kraljica poplestvic: njen prodorni, čisti in šolani glas prihaja iz globin njenih obilnih grudi, takt pri igranju kitare, klavirja ali tolkal si daje s pozibavanjem svojih wilendorfskih bokov, v elegantnem videu malomeščanskega pridiha za Rolling in the Deep pa prostodušno nastavlja kameri svoj podbradek v profilu.
"Res me preseneča, kako so ljudje obsedeni z mojim videzom," je dejala leta 2008. "Vedno sem nosila konfekcijsko številko med 14 in 16 (44-46, op. a.), briga me za obleke, raje porabim denar za cigarete in pijačo. Rada imam urejeno pričesko in naličen obraz, ne bom pa hujšala zato, ker mi nekdo to reče. Glasbo delam, da bi bila glasbenica, ne pa na naslovnici Playboya."

"Najboljša, ko je slaba"
In zvesta ostaja sama sebi tudi pri glasbi. Pri New York Magazine tako ugotavljajo, da včasih začneš zares ceniti nekoga, kot je ona, ko poje slabo pesem. "Aranžma za njo je obrtniški, omleden kot kuhan krompir; besedilo je banalno, godalna sekcija zveni kot v poceni TV-drami, pa je vseeno glavno vprašanje, ki si ga ob poslušanju zastavljate: kdo je zlomil Adele srce in zakaj bi kdo to storil in ali ne sliši, kako osupljiva je," razglabljajo v članku z naslovom Gre za pevko, ne pesem (It's the Singer, Not the Song).

Njen glas je - ob osebnosti, 'prezenci' in predanosti pesmi - resnično tisti, ki vas osvoji. Tisti angleški, soul vokal z bluzovsko noto, kakršnih ne delajo več. "Naredi, da zveni težek, kot da je potreben poseben napor, da ga iztisne iz sebe, nato pa ga uporabi na način, ki je gibčen in lahek kot dim," ga opisujejo v New York Magazine.
BBC v svoji recenziji ne skopari s pohvalami: "21 je preprosto osupljiv. Z njim bo do konca leta Adele postala še večji magnet za nagrade, svoje sodobnike pa zmlela v prah. Zares briljantno." "Progresivna, zrela druga zbirka, ki bi morala Adele zagotoviti, da bo tu še za 23, 25, 27 in dalje," piše Guardian. Spin pa: "Če iščete album, ki bi v vas vzbudil željo po razsutju osebnih predmetov vašega dragega, nato pa imeti spravni seks sredi ruševin, je 21 vaš soundtrack."
Adele je pač res še najbližje eni sami ogromni sili narave, viharju strasti, ki žanr soula vrača nazaj v stare dobe čase in ga z obema rokama jemlje iz oblasti kolegic, ki dajejo več na fasado kot pa na iskrenost.

Kaja Sajovic