Tom Smith: primerjave z Ianom Curtisom niso iz trte izvite. Foto: MMC RTV SLO
Tom Smith: primerjave z Ianom Curtisom niso iz trte izvite. Foto: MMC RTV SLO
Intimna klubska scena Editorsom pristoji in prav v njej najbolj pridejo do izraza. Foto: MMC RTV SLO
Smith: oder je njegovo izrazno sredstvo. Foto: MMC RTV SLO
Inštrumente je Smith menjal s peresno lahkoto. Foto: MMC RTV SLO

Nekaj časa je kazalo, da nedeljskega koncerta birminghamske indiezasedbe, ki se je po treh albumih počasi otresla pavšalnih etiket, kot sta "britanski Interpol" ali "hočejo-biti-Joy-Division", v zagrebškem klubu Aquarius sploh ne bo: letalski promet in z njim "dostava" izvajalcev na koncertne lokacije sta zaradi oblaka ognjeniškega prahu, ki visi nad Evropo, ohromljena, za nameček pa so Hrvati iz solidarnosti z nedavno poljsko tragedijo razglasili še dan žalovanja.
A Editors, ki jih je hrvaška prestolnica gostila pred manj kot letom dni - na festivalu T-Mobile IN music so nastopili junija lani - so k sreči morali premagati le razdaljo od Skopja, kjer so nastopili dan prej, ter začetek koncerta potisniti na nekaj minut po polnoči. To jim je nemara celo koristilo: klubska atmosfera je bendu, za katerega se zdi, da ga je treba čim prej videti v živo - preden jih končno odkrijejo širše množice in bo treba to početi z druge tribune kakega stadiona - neizmerno bolj pisana na kožo kot lanski "neugledni" festivalski termin na Jarunu (sredi belega dne, v žgoči vročini in kot ogrevanje za koncert N*E*R*D).
Čeprav so hipnotične, na trenutke bombastične kitarske solaže Chrisa Urbanowicza eden od adutov Editors (brez The!), sta manjši oder in tema zaprtega prostora očitno naravni habitat frontmana Toma Smitha.
Komaj brzdana manija
Da ne bo pomote - Smith je bil za oder rojen. Njegovo teatralno zviranje po odru - "epileptično trzanje" in "transu podobna zamaknjenost" sta samo dva opisa, ki najprej padeta na pamet - ni ventil za nekakšno jaggerjevsko prepotentnost, ampak, vsaj tako se zdi, sad iskrenega napora.
Pevec, ki je še lani svojo odrsko telovadbo (skoraj samodejno preklaplja med kitaro, klavirjem, klaviaturami in "zgolj" petjem) izrabljal za to, da mu ni bilo treba navezati stika s publiko, se je medtem očitno naučil zares opaziti svoje občinstvo.
Še vedno trza, a zdaj tudi dramatično strmi v prve vrste - morda zato, da bi zares razumeli, kako globoka so besedila - maha, reži kot napadalen orangutan in pada na kolena. Pretenciozno? Mogoče, a brez Toma Smitha (ki svoj glas, če že gibov ne, popolnoma nadzira), pred (pod, za, nad) mikrofonom Editors preprosto ne bi imeli odrske prezence, kakršno imajo. Primerjave s karizmo Iana Curtisa niso povsem privlečene za lase.
Med kitarskim rockom in elektroniko
Kdor je bil od prvem poslušanju lanskega albuma In This Light And On This Evening razočaran nad antiklimaktičnim obratom Editorsov v temnejše, synth-popovske vode (odmik od zvoka predhodnega ploščka, An End Has A Start, je bil očiten), bo presenečen, kako dobro se njihova "stari" in "novi" zvok zlijeta na odru.
Dramatični lok koncertov je očitno premišljen: stopnjevanje napetosti z uvodno In This Light And On This Evening ("I swear to God, I heard the Earth inhale / moments before it spat its rain down on me") eksplodira v starejša hita Lights in An End Has A Start ("Someone hit the light, / 'cause there's more here to be seen ..."), ki se nato brez izgube zaleta prelije v aktualni, v živi izvedbi precej manj melodramatični singel You Don't Know Love, in tako dalje.
Razen občasnega "hvala" v hrvaščini bend ne izgublja časa z govorjenjem. Kitarske himne prejšnjih dveh albumov (Bones, The Racing Rats) se ne bijejo z novejšimi, sintisajzersko obarvanimi podvigi (Eat Raw Meat = Blood Drool, Bricks And Mortar) in, kar je zanimivo, tudi ne požanjejo nič manj entuziastičnega sprejema.
Presenetljivo mlado občinstvo je ob "Somračni" No Sound But The Wind prav tako zamaknjeno, kot je že naslednji hip ekstatično ob največjem hitu zadnjega albuma, Papillon.
Celo novo, sumljivo depechemodovsko zvenečo skladbo Last Day, sprejme z vriski. "Glavni" del koncerta in nato vračunani podaljšek v obliki štirih pesmi se končata s koncertnima stalnicama Smokers Outside The Hospital Doors oziroma Fingers In The Factories; še posebej zadnji pripravi vsakogar v (sicer samo približno tisočglavi) množici do energičnega topotanja.
Sosedsko ljubosumje na stran (na Hrvaškem Editors očitno nastopajo enkrat letno, k nam pa jih ni pripeljal še nihče) - ob tako strastnem, a obenem profesionalnem in doživetem nastopu človek bendu odpusti celo, da so posneli skladbo za soundtrack Mlade lune.
Piše: Ana Jurc